Ne morem izpustiti sina
Glej, prvič ne hodi z njim, tudi če zboliš, drugič nisi ga izgubila, samo študirat gre.
tretjič nekaj je narobe v razmišljanju tvoja pot njegova pot, v tem sodobnem svetu.
Vse preveč ljudi uči, pusti jih da gredo. V glavah mamic je, da bo otrok odšel in se ne več vrnil, občutek je, kot da otroka izgubiš, da gre za vedno. Kako to reševati? Glej podpri ga pri tem kar naredi, pametnega seveda in bo hvaležen. ne tekaj za njim in ne kontroliraj ampak ga poslušaj in se veseli, kako napreduje v življenje. kako se izobražuje, pohvali ga, kako si bo tvoj otrok spletal gnezdo in se učil vloge starša in ti vloge tašče in babice. Bolj ko ga boš poslušala in podprla več se bo vračal, bolj ko boš tekla za njim dlje bo tekel.
Tudi to je, med dvajsetim in petindvajsetim letom odkrivajo svet, bežijo od staršev, nekako “vse znajo” Po 25. letu se začne zorenje, takrat se začnejo vračati več komunicirati. prej ni potrebno niti poskusiti preveč tolmačiti. Kasneje se pogovarjajo, ampak ne diktiraj, poslušaj, hrabri, glej njegovo učenje skozi življenje. Vedno boš starejša, vedno mama, vedno se boš učila. Kot si se učila hoditi, šla v šolo, biti mama, se uči opazovati sina kako uspeva v življenju in ga podpirati, da bo vedel kam priti po pomoč, če jo bo rabil. Lahko greš naprej za srcem, ampak ne bodi diktator, ustvarjaj prave pogoje.
Moj sin tudi študira v Angliji,mene ni skrbelo kako bo tam,ker mladi poznajo tuje jezike in jim je marsikaj s tem olajšano,bo si pa moral sam skuhat oprat,tudi to se naučijo,moj velikokrat pove kaj je jedel in to kar doma ni niti poskusil.
Tudi meni je bilo zelo hudo,ko je odšel,saj sem vedela,da verjtno ni povratka nazaj,šolnino je bilo potrebno plačat,da je prišel,do ene stopnje,da je lahko naprej študiral,bilo je težko za nas in njega,ampak smo to preživeli ,ne bo mogel reč,mami nisi mi omogočila,sedaj ga ni bilo že dve leti,našel si je tam punco tujko,jaz na to ne morem vplivat,čeprav bi raje,da je našel kako domačinko,ki jih ni tam malo,če je za njega v redu bo tudi zame,
Potolaži se,da bo šel za boljšem zaslužkom in če ga to veseli,je srečen s tem boš tudi ti,veliko bolj,kot če bi doma gledala nesrečnega,vse dobro ti želim in tudi njemu
Študij v tujini ali študentska izmenjava je nekaj najboljšega, kar lahko mlad odrasel naredi. Sine se je odlično in popolnoma pravilno odločil.
1. V tujini je povsem drugačen svet, drugačno življenje. Super za odpiranje obzorja, nove veze in poznanstva. In nove življenjske izkušnje.
2. Pri nas je sedaj že popolnoma sfukana ekonomija, življenjski standardi so vedno bolj na podnu, kratene so nam osnovne ustavne pravice. Tudi jaz razmišljam, da bi vse prodal in šel v tujino (sem star 40).
Mladi to čutijo še toliko bolj, že eno leto brez druženja, zabav, koncertov, normalnega življenja, s policijsko uro.
Pa mimogrede se bo rešil posesivne mame. Predlagam obisk pri psihoterapevtu, da si gor postaviš svoj lajf. Prišel je čas za novo poglavje v tvojem življenju. Nov hobi, tretja univerza, ipd. Kar pogumno.
Če imaš sina res rada mu dopusti, da živi svoje sanje. In ne, v sloveniji ni dobriz fakultet. Samo korupcija. Razmišljaš zelo sebično, pa to ni mišljeno žaljivo ampak samo realen pogled na situacijo. Sin bo nekoč imel svojo primarno družino, kaj boš takrat? V primeru neozdravljive bolezni je najslabše kar lahko narediš to da svojim bližnjim vzbujas slabo vest, ker niso 24/7 s teboj. Ti si svoj človek, svoja oseba. Nisi odvisna od nikogar in nihče ni odvisen od tebe.
Glej, sina ne moreš omejevati. S svojo boleznijo še posebej ne. Pojdi z njim, če misliš da bo to ok njemu. Če je bolezen terminalna … boš pač umrla tam. Vem, grozne besede, ampak … če je tako, potem je tako. Užij, kar še lahko. Skupaj s sinom … lažje bo za vse.
Če si ga prav vzgojila, z ljubeznijo in skrbjo bo itak ves čas hodil domov. Verjetno bo celo ugotovil da je v sloveniji veliko boljša kvaliteta življenja. Veliko veliko ljudi pride nazaj (jaz sem prišla nazaj iz amerike). V tujini se ne cedi samo medi in mleko. Tako da najprej počakaj in mu pusti da odpre krila in postane samostojen. Če mu boš za ritjo ves čas stala ti bo že zato ušel. Ti praviš da je komot, “v njem pa očitno tli želja da bi tudi sam kaj naredil in postal”…
Ko se ustali, če bo delal v angliji in si začel ustvarjati družino pa se z možem oba preselita v isto mesto vsaj kakšno ulico ali dve stran (ne v isto hišo). Da bosta lahko v stiku z vnuški, in jih bosta lahhko pazila, ker bosta blizu.
Prereži popkovino. 1 x boš morala. V vsakem primeru. Sama se začni za kaj zanimat. Včlani se v kakšen krožek: ročna dela, branje, knjižnica, telovaba, poglej okoli sebe, kaj je. Najdi nove prijatelje. Beri knjige: Čiščenje nereda in Feng Šui Karen Kingston, Življenje je Tvoje Louis L. Hay, Zdravljenje z Aborigini. Za njim nikakor ali ga zadrževat NE NE. Preberi: Ojdipov kompleks. Več sz
Žal se premalokrat zavemo, da so otroci ptički, ki nekega dne razprejo krila in odletijo. Naši so le nekaj časa.
In ja, nam mamam je takrat najtežje. Moj je še premlad, da bi odletel, imam še nekaj let fore 😉 ampak najbrž tudi meni ne bo lahko, tako da razumem občutke.
Predlagam, da se posvetiš svojemu zdravju in si najdeš kake fajn hobije, da preusmeriš svoje misli. Gotovo se bo vse lepo uredilo.
Ne, otroci nikakor niso ptički, so ljudje, ki odrastejo in gredo svojo pot. Koza stara, malo se v red raje spravi, da se bodš zmožna normalno pogovarjat.
[/quote]
Ali_m lepo napisano. Viharni jezdec ima močno pomanjkanje v temeljih. Primer, ne ve več kaj je prispodoba. Lahko celo sklepamo, da tega znanja ni nikoli osvojil. Oziroma, če smo natančni, pri sogovorniku ne razume bistva. To mu pomaga preživeti v njegovi gnilobi. Viharni v pomoč:
prispodóba -e ž (ọ̑)
ponazoritev bistvene značilnosti česa s stvarjo, ki ima podobne lastnosti: pisatelj ima, rad uporablja prispodobe; govoriti, izražati se v prispodobah; slikovita prispodoba -e / luč mu je prispodoba za duhovnost; jesensko pokrajino prikazuje kot prispodobo smrti / pesniške prispodobe; prispodobe iz Biblije…
Ali_m lepo napisano. Viharni jezdec ima močno pomanjkanje v temeljih. Primer, ne ve več kaj je prispodoba. Lahko celo sklepamo, da tega znanja ni nikoli osvojil. Oziroma, če smo natančni, pri sogovorniku ne razume bistva. To mu pomaga preživeti v njegovi gnilobi. Viharni v pomoč:
prispodóba -e ž (ọ̑)
ponazoritev bistvene značilnosti česa s stvarjo, ki ima podobne lastnosti: pisatelj ima, rad uporablja prispodobe; govoriti, izražati se v prispodobah; slikovita prispodoba -e / luč mu je prispodoba za duhovnost; jesensko pokrajino prikazuje kot prispodobo smrti / pesniške prispodobe; prispodobe iz Biblije…
[/quote]
Bravo👌 krasn pristop😉😉😁
Morda pa beži pred pretirano ljubeznijo in posesivnostjo matere. Kdo bi vedel…
Ljubi bog pustite mu vendar odrasti, naj gre in si ustvari svoj svet. Saj je vendar skorajda odrasel fant.
Vi pa se posvetite raje možu, in stvarem ki jih imete radi. Bo bolj pametno, kot pa odraslemu sinu dihat za ovratnik.
Popolnoma te razumem! Ampak tko kot so ti ze povedali sina Moras spustiti iz rok. To je nasa dolznost. Bodi hvalezna za njegov uspeh in skupne trenutke.
Nikakor pq se ne sili iti za njim. On si bo tam ustaril svoj krog ljudi in tebi bo preprosto dolgcas!
Zase si poisci hobije ki te veselijo. Mogoce slikaj po navdihu,se zacni uciti kak instrument,pisi,hodi v naravo,meditiraj,beri,uci se novih stvari, vclani se v kaksno drustvo,spoznaj nove ljudi,mogice lahko kakemu znancu pomagas cuvati otroke,postani prostovoljka v domu ostarelih za kak pogovor,sprehod ali igro,ustvarjaj nove dogodivscine. Ne pozabi bodi hvalezna za partnerja. Ponovno poiscita skupne tocke… preprosto igraj se z zivljenjem,kolikor ti ga je se ostalo. Izkristi ga dodobra
Ne omejuj sina pri njegovih življenjskih odločitvah. Res je, da ga mesece ne boš videla v živo, kljub temu pa ti družabna omrežja omogočajo zelo kakovostne stike z njim. Morda bosta povezana celo bolj, kot če bi študiral doma. Imam to izkušnjo in povem ti, da je pretirana skrb odveč. Zato bodi ponosna, da je zrel in pogumen fant.
Seveda te bo skrbelo zanj, zato se z njim dogovori o tem, kakšne stike boste imeli. Jaz sem z mojim otrokom komunicirala praktično skoraj vsak dan, seveda zgolj s kakšnim stavkom, emojijem.., samo toliko, da sem vedela, da je v redu. Še posebej na začetku. In ena do dvakrat tedensko pogovor preko kamere. Včasih tudi pogosteje, odvisno pač od otrokovih potreb in želja. Saj se boš navadila. Pomembno je, da si čimprej ustvari socialno mrežo vrstnikov, da ima nekoga blizu za pomoč, če pride do kakšne težave (bolezen, poškodba…) in da ti veš, da te bo nekdo obvestil in s kom lahko komuniciraš, če pride do česa takega….Sicer pa je bi to bil skrajni primer, v resnici je zelo malo verjetno, da bi kaj takega potrebovala.
Poskrbi, da bo živel v varnem okolju, predelu mesta.
Povej mu, kaj je odgovorno obnašanje, da ne bi zašel v težave z drogami ipd….
Pripravljen mora biti na veliko dela, vsaj naša izkušnja je bila taka… Zunaj je redni študij resno delo, vendar hkrati neprecenljiva izkušnja.
S tvojo boleznijo ga ne smeš obremenjevati, fant je mlad in poskrbeti mora za svoje življenje. Ti pa poskrbi za svoje, tako boš tudi njemu najbolj pomagala.
In sploh ni nujno, da študij zunaj pomeni, da bo otrok v tujini tudi ostal…. Res je, da mu študij v tujini morda pokaže kakšno priložnost, ampak te bo se bo dokopal tudi, če bo študiral doma in si bo želel živeti izven Slovenije…
Ljubezen mu boš izkazala ravno s tem, da mu boš zaupala mu pustila živeti njegove sanje.
Mulcu je potrebno pustit, da gre. Tudi to je del šole, da se nauči živeti samostojno. Iz tega naslova je bil vojaški rok dober. Sedaj sem pa mnenja, da bi (že) srednjo moral vsak obiskovat 100km od doma ter tako pridobit veščine odrasle osebe. Se pravi… avtorica, ti ostani doma, mulc pa naj gre in hodi za praznike domou… popkaš lahko le z možem na potovanje ali toplice.
Ne omejuj ga in ne veži ga nase – bo z večjim veseljem poklical in prišel nazaj. Jaz sem svojega spustila 1000km stran in tudi ostala dva bom. Ja, seveda, greš na obisk, lahko za par tednov (ampak mu ne visiš na vratu, ker ne bo imel časa). Pride on na obisk. Ampak to je to. Odrasel je. Ne glede na to kaj ti misliš in čutiš, njegovo življenje ni nekaj s čimer bi ti smela upravljat.