zajadrala sem na ta forum, ker enostavno ne vem, h komu naj se sicer obrnem. mogoče mi boste znael pomagati mamice, ki ste bile mogoče kdaj v istem položaju kot jaz.
stara sem 30 let in večina mojih vrstnic se je že odločila za družino. jaz pa se ne počutim doraslo vlogi mame! po eni strani bi imela otroke, saj jih imam rada in kar imam smisla zanje. po drugi strani pa se mi zdi, da nisem sposobna vsega, kar otrok zahteva: vstajanja ponoči, vzgoje, o otroških boleznih nimam pojma… se mi zdi, da sem sama preveč otročja, da bi bila sposobna biti mama.
zdaj pa, stara sem 30, prav dosti časa za takale razmišljanja mi ne ostaja. sprašujem se, če so take pomisleke imele tudi druge mamice in če potem, ko otroka dobiš, dejansko si sposoben poskrbeti zanj?
kaj mislite, je ta predsodek, da nisem dorasla biti mama, samo v moji glavi?

Sigurno je to predsodek. Ja kdo pa prej ve kako zgleda, če je tvoj otrok bolan, pa če moraš ponoči vstajat. Tudi starši se sproti učimo. So pa zato tudi babice, dedki, tete, strici, ki ti dajo tudi kakšen moder nasvet. Pa prijateljice in prijatelji tudi. Pa razna literatura. Zato kar pogumno.

DOkler sem jaz tako razmišljala, nisem imela otroka. Se mi ni zdelo fer do nerojenega otroka, ker bi se takrat v vlogi mame počutila, da se preveč odrekam in žrtvujem zanj. Potem je pa to počasi minilo in sem si zaželela otroka z vsem, kar paše zraven. In nič mi ni bilo pretežko.

Zanosila sem pri 25-ih … nepričakovano. Sicer sem si otroka že dolgo časa želela .. in ravno tako moj dragi … vendar sva bila tudi midva mnenja, da ni še čas … da bi se rada še malo zabavala, pa to, pa ono in tretje.

In glej ga zlomka … v tistih 9-ih mesecih pričakovanja sva se popolnoma spremenila in sva postala pripravljena na novega prišleka.

Sicer pa … moja babica je vedno govorila, da mora imet otrok otroka … Ker starejši kot si, bolj se sekiraš za vse. :)))

O kako poznam ta občutek.
Pa ti nekaj povem. NIČ SE NE BOJ. Ko ga enkrat dobiš v naročje, to malo kepico, ki je samo tvoja, se vse razjasni. Vse dobi smisel in vsi pomisleki zginejo. Enostavno veš kako in si tudi želiš skrbeti zanjo.
Najlepši občutki, ki se ne dajo primerjat z ničemer drugim.
Veliko sreče, pa nič čakat, pri 30 je vsak dan brez otroka zapravljen.
Jaz že tako čutim, ker sem predolgo čakala!

Tudi mene so dajali takšni pomisleki… Tudi še takrat, ko sem se zavestno odločila, da je že skrajni čas, da zanosim (stara sem bila 31 let). In takoj, ko sem zagledala dve zaželjeni črtici na testu, se je moje dojemanje prihajajočega otroka začelo korenito spreminjati in sem komaj čakala, da mine še ostalih 8,5 mesecev.
Danes, 14 mesecev po prvem otroku, pa že komaj čakam na naslednjo nosečnost in naslednjega dojenčka in vse kar prinese s sabo: izpopolnjenost, srečo, še več ljubezni, povezanost, … in seveda neprespane noči, previjanje, jokanje (vendar ne boš verjela, da se skoraj ne spomniš, kako je bilo, ko enkrat mine ;o) in da to kar malo pogrešaš (ampak res samo malo ;-)).
Kar pogumno in srečno.
Lep dan. r

Pri 27 sem nepričakovano zanosila, predtem pa sem čutila enako kot ti, da še nisem pripravljena. Nočnega vstajanja me sicer ni bilo strah, to me je postalo potem, ko sem videla, da ni kar tako.:-)))) Ko rodiš, pa steče, ne znam si predstavljati življenja brez svojih srčkov, vzljubiš jih, če hočeš ali ne:-))), veš kaj jaz delam, gledam jih………..velikokrat opazim, da počiva moj pogled na kakšnem od otrok, to je ljubezen.

Če si otroka še ne želiš, zakaj potem sploh razmišljaš, da bi ga imela? Zaradi biološke ure?

Bluki, tole je pa čist mimo, namreč, da je “pri 30 je vsak dan brez otroka zapravljen”. Kaj bi na to rekli ljudje, ki nimajo otrok? ker jih ne morejo imeti ali ker jih ne želijo imeti? da samo zapravljajo čas?? brezveze.

sicer se pa z ostalim napisanim strinjam. Mojca, kar pogumno, še vsem je ratalo!

hvala za mnenja, vzpodbude!
če me je kdo narobe razumel – saj ne, da si ne želim otrok! imela bi jih, ampak kakor sem rekla, ne počutim se doraslo vlogi mame.
mi je pa v olajšanje prebrati, da nisem edina s takimi občutki in da se potem, ko bitjece raste najprej pod srcem in ko ga prvič primeš v roke, marsikaj spremeni!
veselim se, da bom nekoč mama in hkrati me je tega strah. 🙂

Draga Mojca, biti MAMA je edina vloga v življenju, kateri se nobena v prvo ne more počutiti doraslo, lahko prebereš vse knjige, ki so o tem napisane, posrkaš vse izkušnje drugih mamic in ko boš prvič prijela otroka v svoje naročje, se boš počutila, da si na začetku edinstvenega popotovanja, ki se ni zgodilo še nikomur drugemu. To je nekaj najlepšega, kar se ženski oz paru dogodi v življenju. Ne skrgi glede doraslosti; nobena od nas se ni počutila 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vnaprej. Strah je logična posledica tega kar sledi, ko postaneš mama. Srečno.

Tvoje razmišljanje pomeni, da se zavedaš, kakšna odgovornost je imeti otroka in to se mi zdi pohvalno. Ne da ga imaš za by the way in ti je potem težko skrbeti za njega, si vzeti čas zanj, se z njim ukvarjati.

Če si želiš otroka mislim, da je to dovolj, saj zanj potrebuješ v prvi vrsti veliko mero ljubezni in potem ti nič ne bo težko oz. boš zmogla tudi ko bo težko. Še skoraj vsaka je zmogla, pa nekatere zanosijo ko so res še same napol otroci, pač tudi nimaš kaj dosti izbire, če je treba vstajati ponoči. Osnovno nego in skrb za otroka boš že dobro opravila, ostalo (vzgoja) pa je odvisno tudi od tvoje volje, od tega kolk se ti bo luštalo ukvarjat z njim. Glede na tvoje pisanje, bi rekla, da boš v redu mama (če/ko boš doživela to), saj resno jamlješ to vlogo. Ne rabiš pa bit super mama, tiste so mi že malo sumljive…

Iz lastnih izkušenj pa pravim tudi, da raje ne čakaj predolgo, saj včasih tudi traja preden zanosiš in potem si želiš, da bi na tem pričel delati že prej.

Saj ne vem, če ima kaj smisla kar sem napisala, pač razmišlanje ene, ki je ne dolgo nazaj postala mama. Zame ni lepšega…