Ne razumem. Preprosto: ne razumem.
[/quote]
Ena in ista lajna vas je!
Tale forum je poln nekih monkelj, ki seveda niti pod razno ne bi pogledale moškega, če nima avta vsaj 25000€+, lastnega stanovanja vsaj 150m2+ in plače vsaj 3000€+. Potem pa te iste monklje razlagajo, kako je ženska navezana na desca, ki jo redno garba in pribija v radiator?????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????? In da je ta navezanost tako močna, da ženska nič ne more storiti??? Kje so zdaj avtomobili za 25000€, stanovanja 150m2, plače 3000€ kot nujni pogoj, da desca sploh pogledate????? Zdaj je pa kar naenkrat tako neznosno logično, da bo ženska visela na nasilnem descu??????!!!!!
In kakšen izgovor je to, da nasilje poteka počasi? Od kod logika, da več ko ima ženska pravzaprav časa, da ugotovi, in to vsakič znova in dosledno, da je nekaj narobe, bolj si želi ostati????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????
Namesto da bi si iz dneva v dan krepila prepričanje, da gre stvar v napačno smer, jo vi zagovarjate, da je iz dneva v dan bolj navezana na desca??????????????????????????????????? Faaak, no, po kaki logiki????
Lejte, ni druge ugotovitve, kot da si ženske dejansko vse nasilje zaslužijo!!! Ja, lejte, saj same rečejo, da “kam pa naj grem”, “ne morem ga kar zapustit”, “kako pa bo brez mene” in podobno bolne!!!
In vsi, ki nekaj omenjate, da se je treba podučiti o psihologiji. Lejte, prva stvar, ki je zapisana v vseh učbenikih psihologije, je, da ko se otrok enkrat opeče na vroči kuhinjski plošči, nikoli več ne položi roke nanjo! Ja, pízde! Dajte potem raje ve najprej preštudirat nekaj psihologije, in začnite od začetka!!!!!
Evo, kot naročeno! V sosednjem forumu je ena ženska napisala sledeče pismo:
Pozdravljeni,
s partnerjem sva skupaj 7 let, jaz imam 26 let, on 31. Otrok nimava, prav tako tudi ne živiva skupaj. Oba sva redno zaposlena. Je moja prva resna zveza (z njim sem izgubila nedolžnost), vendar že od začetka ni bilo, kot bi moralo biti. Bom poskušala biti čim bolj kratka. Skratka, spoznala sva se v njegovih študentskih letih in ni bil ravno »vzoren fant« – že po videzu precej drugačen od ostalih, kasneje sem ugotovila tudi, da dostikrat pregloboko pogleda v kozarec. Ker sem bila jaz nekako znana kot »pridna, mirna, odličnjakinja«, moji seveda niso bili navdušeni nad izbiro, a mene je noro privlačil. Takrat sva še nekako funkcionirala, potem pa se je začelo. Začela sva hoditi na študentske žurke (dostikrat je šel tudi sam s kolegi) in vsakič ko je bil pijan, je postal nasilen. Sprva verbalno, nato tudi fizično. Med tednom sva bila v istem kraju (študiral je v mojem mestu), med vikendom pa sva bila pri meni ali pri njem v 30m2 najemniškem stanovanju, 90 km od mojega doma. Med tednom je pil s študentskimi kolegi, med vikendom v domačem kraju s tistimi, s katerimi je odraščal, tako da tega kar ni in ni bilo konec. Vsakič ko je bil pijan, je zunaj »pecal« druge, mene pa zmerjal, zlival vame pijačo, me udaril da sem imela plavo oko, enkrat se je nadme celo spravil z nožem. Večinoma se je to dogajalo v stanovanju, nekajkrat tudi pred kolegi oziroma v javnosti. 2× je pri tem posredovala policija. Postajala sem vse bolj zaprta vase, žalostna, ljubosumna, spraševala sem se, če je z mano kaj narobe, a ga kljub temu imela noro rada. Vsakič, ko me je udaril, sem si rekla da sem kriva sama in da se je to zgodilo zaradi mojih izpadov ljubosumja. Svoji družini se sploh nisem več posvečala, ni me bilo na rojstnih dnevih, zamudila sem vse večje dogodke, ker sem bila pri njem. Nekako sem bila kar obsedena z njim. Govorila sem si, da se bo spremenil in se tudi je – ob koncu študentskih let, ko se je končno zaposlil. Takrat tudi sama nisem bila več najstnica in sem razmišljala dosti bolj zrelo. Pogovorila sva se o tem, kaj se je dogajalo in mu jasno rekla da če me še enkrat udari, grem. Zaradi službe je nehal pit, ampak potem se je razkrila realna slika najinega odnosa. Moja mama bi naju opisala kot »brat in sestra«. Kljub mojemu trudu z njegove strani nobene nežnosti, pozornosti, objemov, poljubov (tudi na začetku ni bil preveč ljubeč). Ne reče mi dobro jutro, niti lahko noč, samo obrneva se vsak na svoj konec. Spolnih odnosov ni že več kot leto dni, vem pa da gleda pornografijo. Če sem jaz kaj začela namigovati na seks, je rekel »ne zdaj, sem preveč utrujen, bova potem, bova jutri« itd. Na samem začetku mi je omenil svoj fetiš da bi me rad gledal z drugim in da bi jih morala »preizkusiti« čim več, vendar pod pogojem, da je on pri odnosu z drugim zraven. Meni seveda do tega nikoli ni bilo, zato tega tudi nisva izpeljala, sem se pa začela izogibati spolnim odnosom. To svojo idejo mi je omenil tudi pred kratkim, 14 dni nazaj, s čemer me je čisto šokiral. Pravi, da mu je všeč misel na to, da me gleda z drugim, kontrolo nad mano ima pa on. Vara me ne, pa tudi če bi me, mi je v tem trenutku vseeno. Ko pride k meni, dobim samo bežen poljub na ustnice in enega ko gre od mene – to je vse. Opažam tudi, da se (v času, ko je pri meni), včasih po 2-3 dni ne stušira. Je len, ni mu do ničesar. Praktično nimava nobenih skupnih hobijev. Ne pogovarja se rad, večino časa je tiho, tudi na družinskih dogodkih, če ga kdo kaj vpraša reče samo »ja« ali »ne«, jaz pa se ob tem počutim grozno neprijetno. Če sem žalostna in jočem, kar se zgodi zelo redko, hladnokrvno reče kaj se cmeriš, objel me še nikoli ni. Dejstvo je, da jaz tako ne morem več. Ko predlagam, da greva narazen, ker zamujava najlepša leta življenja, trdi da me ima zelo rad in da se bo spremenil, popravil. Vsakič, ko začnem pogovor, odvrne isto stvar – da se bodo stvari spremenile in da bo tako kot mora biti, pa ni. In tako sem se znašla v nekem začaranem krogu, iz katerega ne najdem izhoda. Neizmerno si želim otroka ampak mi je jasno, da on nikakor ni »tip človeka« za otroka (čeprav govori, da bi ga pa enkrat imel, ampak še ne zdaj), niti otroku ne bi privoščila takega očeta. Pogrešam ljubezen, spontanost, nežnost, dotike in vse, kar naj bi vključevala resna zveza, a preprosto ne morem od njega, ker mi je nekako postal »navada«. Sprašujem se, kako bo z njim, ali ga bo razhod prizadel itd. Praktično bi mi bilo ljubše, če bi zvezo končal on. Ne ljubim ga, misel na spolni odnos z njim me odbija, pa vseeno ostajam v odnosu, ki me iz dneva v dan psihično izčrpava in utruja. Vem, da bodo tudi komentarji v stilu da nisem normalna, saj si tudi sama težko razlagam, kaj me po vsem tem še vleče k njemu, a bom vesela vsakega predloga, kako končati to agonijo in končno normalno zaživeti.
Mislm, dajte zdaj povedat, kaj s tako žensko sploh naredit??? Pa kdo, pízda, ji je kriv za tole, no?????????!!!!!!!!! Zakaj zdaj mene neke akcije pozivajo, naj bom proti nasilju nad ženskami, naj si ne zatiskam oči, naj ukrepam, naj blablabla, če pa pízda baba sama noče it stran od takega desca, in zraven še ves čas ve, da je vse fucked up???!!!!!! Vse natanko ve, kako jo maltretira, ponižuje, ustrahuje, garba, vara, vse živo, ona vse to ve, ampak “ne vem, kaj naj naredim”??????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????????
Pa pízda materna, jaz se edino vprašam, kdo, hudiča, je tebi dal službo???? Kdo hoče imet takole babo zaposleno v svojem podjetju ali pisarni????? To mi je čista uganka!
Al pa tole z istega sosednjega foruma. Mislm, pa človk ne more verejti, no!!!
Tudi jaz sem v točno taki situaciji. Istih let. Le on je starejši (40) Oziroma sem se že odločila da jo zaključim. Sem mu vse povedala, da rabim čas za svoje življenje, da mi je on postal neka “obveznost” ne pa ljubezen in veselje. Pa mi seveda ne pusti, ne dojame. Sva na čisto različnih nivojih, nobenega čustvenega razumevanja in globokega pogovarjanja in ja tudi meni se je zagabil seks z njim. In vse živo povezano z njim me vznemirja in dela živčno. Kako sem sploh “trapa” pristala nazaj v zvezi čeprav vmes nekaj let nisva bila skupaj (se vleče že kakšnih 10 let, moja edina “prava” ljubezen – ) in zdaj v dveh letih nisva uspela spucati stvari že od prej. In s tem sem zapravila čas naju obeh (njegov, ker je že toliko star) in svoj, ker sem ga vlagala v nekaj kar so bili že na začetku očitni znaki da ne bo rezultata. Pa sem si zatiskala oči ali lagala sama sebi ali saj sploh ne vem. Toliko je možnih odgovorov in izgovorov. Tudi sebe dajem pod vprašaj, ker sem trenutno zaradi življenjskih okoliščin sama čisto neuravnovešena in niti ne vem če sem sprejela trezno odločitev. (Oziroma niti ne vem če sem jo zares sprejela, če sem dovolj močna da jo sprejmem). Pa mi da nekaj dni mir. Se tudi ne vidim z njim že 4 mesece. Le kliče me še. Hudo mi je ker me čaka. Naj zaživi svoje življenje – sem mu rekla, da je z moje strani končano.
Hudo mi je zanj, ker je že toliko star. Hudo mi je ker bi mu rada pomagala, da tudi on postane boljša oseba pa noče, ker sploh ne vidi napak – razen v meni – in to bo moral on rešiti sam s sabo. Ampak da bi me pa pustil sam od sebe (oh najbolj srečna bi bila da bi si našel drugo s katero bi bil srečen samo da me pusti pri miru jaz bom že kako) In vsega, kaj bodo rekli njegovi, ki so me vedno lepo sprejeli (moji ga niso). Najbolj v vsej situaciji me je strah za njega. Jaz sem že toliko čustveno zrela da bom že in komaj čakam, da bi bila sama, da zadiham, da se posvetim sebi!!
No pa saj še vedno ne vem… Kaj pa če bom ko bo tega stresa, ki ga imam, konec ugotovila, da je bila težava v meni. Začaran krog. Preveč misli. Ni mi vseeno za njega (ampak vem da bi morala po pravilih dati sebe na prvo mesto)
***
In ženska sebi pravi, da je “čustveno zrela”, ampak boji pa se zanj, ker ne ve, kako bo 40-letnik lahko preživel brez nje, in zato ne more stran od njega?????????????????????????????????????????
Fak, ej! Takele babe bi morali psihologi in psihoterapevti samo v rit brcnit že na pragu in jim dejansko še kakšno prišvasat, “saj sem ta vzorec spoznala v primarni družini”!!!
Neverjetno, res! Za takele babe mi res ni popolnoma, ampak res POPOLNOMA nič mar! In mi je res vseeno, če končajo potem pribite kje na radiator!!!
Jap točno tako ženska je adio mio. Žal moram to rečt pa bi raj vidla, da ne bi bilo tko, veliko žensk je po domač povedano glupih. Zdrava ljubezen do sebe je znak Inteligence, kdor je je ne premore tudi inteligence nima.
Ne samo ženske, veliko ljudi je glupih.
[/quote]
Veliko ljudi je poškodovanih. Iz takih in drugačnih razlogov. Tudi ti. Če ne zaradi drugega zaradi tega ker nisi zmožna niti toliko inteligence, da bi se zavedala da ljudje odraščamo in živimo v zelo različnih svetovih. Od nekoga, ki je bil od rojstva nič za svojo družino, zlorabljen doma, zlorabljen zunaj, pričakovati da bo en dan se zbudil in rekel sem pa dovolj inteligenten da se imam rad in uau zdaj je vse super….no ni ravno znak inteligence.
Ljudje si zelo radi domišljamo da se nas ne da zlomiti. Googlaj koliko ur (ja ur) traja da človeka (celo takega ki je natreniran da se ne) dobesedno zlomiš. Da ni več on. Seveda te ne zanima. Ker si v svojem udobnem svetu, kjer lahko mirno obsojaš ljudi, ki jih sploh ne poznaš. To je tvoja zgodba. In v tvoji glavi je to tudi zgodba drugih ljudi, samo oni so za razliko od tebe tako glupi da so žrtve, ti, tapametna si pa sama doprinesla k svojemu blagostanju.
Ker si tako popolna bi mogoče svojo popolnost nadgradila s pomočjo ljudem. Recimo otrokom. In mi poročaj kaj in kako se počutiš ko boš prvič naletela na otroka, ki ima dobesedno prazen pogled. Mrtev. Ni ničesar zadaj. Potem se postavi predenj in mu povej da je glup.
Kot rečeno veliko je poškodovanih ljudi. Samo v tej temi jih je ogromno. In kot opažaš (ali pa ne ne vem), se jih večina ne zaveda, da so poškodovani.
Veliko ljudi je poškodovanih. Iz takih in drugačnih razlogov. Tudi ti. Če ne zaradi drugega zaradi tega ker nisi zmožna niti toliko inteligence, da bi se zavedala da ljudje odraščamo in živimo v zelo različnih svetovih. Od nekoga, ki je bil od rojstva nič za svojo družino, zlorabljen doma, zlorabljen zunaj, pričakovati da bo en dan se zbudil in rekel sem pa dovolj inteligenten da se imam rad in uau zdaj je vse super….no ni ravno znak inteligence.
Ljudje si zelo radi domišljamo da se nas ne da zlomiti. Googlaj koliko ur (ja ur) traja da človeka (celo takega ki je natreniran da se ne) dobesedno zlomiš. Da ni več on. Seveda te ne zanima. Ker si v svojem udobnem svetu, kjer lahko mirno obsojaš ljudi, ki jih sploh ne poznaš. To je tvoja zgodba. In v tvoji glavi je to tudi zgodba drugih ljudi, samo oni so za razliko od tebe tako glupi da so žrtve, ti, tapametna si pa sama doprinesla k svojemu blagostanju.
Ker si tako popolna bi mogoče svojo popolnost nadgradila s pomočjo ljudem. Recimo otrokom. In mi poročaj kaj in kako se počutiš ko boš prvič naletela na otroka, ki ima dobesedno prazen pogled. Mrtev. Ni ničesar zadaj. Potem se postavi predenj in mu povej da je glup.
Kot rečeno veliko je poškodovanih ljudi. Samo v tej temi jih je ogromno. In kot opažaš (ali pa ne ne vem), se jih večina ne zaveda, da so poškodovani.
[/quote]
Ne meni o poškodovanih ljudeh. Ljudje so preživeli grozote pa imajo se vedno ponos in pamet, da ne sodelujejo samovoljno v torturi. Eno je če si v to prisiljen (npr ugrabljen) cisto nekaj drugega je ko se sam odločiš biti mučenik. Ja to je znak pomankanja pameti. Noben s pametjo ne vztraja v takem odnosu. Samo tisti s pomanjkanjem mozga.
Veliko ljudi je poškodovanih. Iz takih in drugačnih razlogov. Tudi ti. Če ne zaradi drugega zaradi tega ker nisi zmožna niti toliko inteligence, da bi se zavedala da ljudje odraščamo in živimo v zelo različnih svetovih. Od nekoga, ki je bil od rojstva nič za svojo družino, zlorabljen doma, zlorabljen zunaj, pričakovati da bo en dan se zbudil in rekel sem pa dovolj inteligenten da se imam rad in uau zdaj je vse super….no ni ravno znak inteligence.
Ljudje si zelo radi domišljamo da se nas ne da zlomiti. Googlaj koliko ur (ja ur) traja da človeka (celo takega ki je natreniran da se ne) dobesedno zlomiš. Da ni več on. Seveda te ne zanima. Ker si v svojem udobnem svetu, kjer lahko mirno obsojaš ljudi, ki jih sploh ne poznaš. To je tvoja zgodba. In v tvoji glavi je to tudi zgodba drugih ljudi, samo oni so za razliko od tebe tako glupi da so žrtve, ti, tapametna si pa sama doprinesla k svojemu blagostanju.
Ker si tako popolna bi mogoče svojo popolnost nadgradila s pomočjo ljudem. Recimo otrokom. In mi poročaj kaj in kako se počutiš ko boš prvič naletela na otroka, ki ima dobesedno prazen pogled. Mrtev. Ni ničesar zadaj. Potem se postavi predenj in mu povej da je glup.
Kot rečeno veliko je poškodovanih ljudi. Samo v tej temi jih je ogromno. In kot opažaš (ali pa ne ne vem), se jih večina ne zaveda, da so poškodovani.
[/quote]
Googlaj koliko ur (ja ur) traja da človeka (celo takega ki je natreniran da se ne) dobesedno zlomiš. Da ni več on.
Ena velika razlika je med tem tipom, ki ga zlomijo, ko ga mučijo, in med zlomljeno žensko, ki jo muči partner. Prvi ne more nikamor, je ujet in zaprt. Druga ima na voljo cel set pomoči, ampak je ne uporabi, ima na voljo odhod iz zveze, pa ne gre nikamor. Ostaja zato, ker jo je tip prepričal, da je to tisto, kar si zasluži. Da česa boljšega ne bo dobila. In ker je raje v slabi zvezi kot sama, ostaja. Ogromno ljudi se boji samote, ogromno žensk je pa tudi finančno odvisnih od tipa. Kam naj gre? Tehta med možnostjo odhoda v varno hišo in tem, da ostane v udobju svojega doma in tu in tam prenaša moževo rohnenje. V varno hišo kakšen mesec, in potem kam? Morda nima izobrazbe, nima volje do dela, cele dneve je doma in raje kot v neznano prenaša tisto, kar ima doma. Dajte si predstavljat, da to ponavadi niso visoko izobražene ženske z dobro službo in svojim dohodkom. To so velikokrat slabo izobražene posameznice, ki ne najdejo dela ali pa ga nočejo in se že itak počutijo kot predpražniki. Kam bo taka ženska šla? Kaj bo počela? Varna hiša en mesec, med tem časom iskanje najnižje plačanih del, najetje ene sobe nekje in garanje za tisti kos kruha. Ene se zavestno odločijo, da bodo raje prenašale nasilje. Niso to ženske s top izgledom, veliko jih je zavaljenih, nemarnih, neurejenih… In tega se zavedajo.
Veliko ljudi je poškodovanih. Iz takih in drugačnih razlogov. Tudi ti. Če ne zaradi drugega zaradi tega ker nisi zmožna niti toliko inteligence, da bi se zavedala da ljudje odraščamo in živimo v zelo različnih svetovih. Od nekoga, ki je bil od rojstva nič za svojo družino, zlorabljen doma, zlorabljen zunaj, pričakovati da bo en dan se zbudil in rekel sem pa dovolj inteligenten da se imam rad in uau zdaj je vse super….no ni ravno znak inteligence.
Ljudje si zelo radi domišljamo da se nas ne da zlomiti. Googlaj koliko ur (ja ur) traja da človeka (celo takega ki je natreniran da se ne) dobesedno zlomiš. Da ni več on. Seveda te ne zanima. Ker si v svojem udobnem svetu, kjer lahko mirno obsojaš ljudi, ki jih sploh ne poznaš. To je tvoja zgodba. In v tvoji glavi je to tudi zgodba drugih ljudi, samo oni so za razliko od tebe tako glupi da so žrtve, ti, tapametna si pa sama doprinesla k svojemu blagostanju.
Ker si tako popolna bi mogoče svojo popolnost nadgradila s pomočjo ljudem. Recimo otrokom. In mi poročaj kaj in kako se počutiš ko boš prvič naletela na otroka, ki ima dobesedno prazen pogled. Mrtev. Ni ničesar zadaj. Potem se postavi predenj in mu povej da je glup.
Kot rečeno veliko je poškodovanih ljudi. Samo v tej temi jih je ogromno. In kot opažaš (ali pa ne ne vem), se jih večina ne zaveda, da so poškodovani.
[/quote]
Dobro napisano.
Ne meni o poškodovanih ljudeh. Ljudje so preživeli grozote pa imajo se vedno ponos in pamet, da ne sodelujejo samovoljno v torturi. Eno je če si v to prisiljen (npr ugrabljen) cisto nekaj drugega je ko se sam odločiš biti mučenik. Ja to je znak pomankanja pameti. Noben s pametjo ne vztraja v takem odnosu. Samo tisti s pomanjkanjem mozga.
[/quote]
Bravo. Kratko in jedernato. Za druge bo pa vsak izgovor dober, vsakič in povsod.
Bravo. Kratko in jedernato. Za druge bo pa vsak izgovor dober, vsakič in povsod.
[/quote]
Odlično povedano. Se strinjam in tudi z avtorico. Ne moreš se vse življenje izgovarjati na nesrečno otroštvo, vzorce in še kaj. Potem lahko toleriramo in pomilujemo tudi pedofile in serijske morilce.
Ko ženska prvič, morda drugič okusi nasilje, se mi smili. Če vztraja ob nasilnežu leta in leta in v svoj prostovoljni safr zapleta tudi otroke, pa prav nič. Marsikatera je še iz varne hiše rinila nazaj k nasilnežu, ali pa je za filanje svoje fufle našla novega, še bolj problematičnega bingeljna, otroka pa puščala tam. Noben policaj, sodišče, Karitas, CSD take ženske ne more zaščititi pred lastno neumnostjo. In to se običajno vleče še v naslednje generacije, ker smo do takih tako zelo tolerantni.
Googlaj koliko ur (ja ur) traja da človeka (celo takega ki je natreniran da se ne) dobesedno zlomiš. Da ni več on.
Ena velika razlika je med tem tipom, ki ga zlomijo, ko ga mučijo, in med zlomljeno žensko, ki jo muči partner. Prvi ne more nikamor, je ujet in zaprt. Druga ima na voljo cel set pomoči, ampak je ne uporabi, ima na voljo odhod iz zveze, pa ne gre nikamor. Ostaja zato, ker jo je tip prepričal, da je to tisto, kar si zasluži. Da česa boljšega ne bo dobila. In ker je raje v slabi zvezi kot sama, ostaja. Ogromno ljudi se boji samote, ogromno žensk je pa tudi finančno odvisnih od tipa. Kam naj gre? Tehta med možnostjo odhoda v varno hišo in tem, da ostane v udobju svojega doma in tu in tam prenaša moževo rohnenje. V varno hišo kakšen mesec, in potem kam? Morda nima izobrazbe, nima volje do dela, cele dneve je doma in raje kot v neznano prenaša tisto, kar ima doma. Dajte si predstavljat, da to ponavadi niso visoko izobražene ženske z dobro službo in svojim dohodkom. To so velikokrat slabo izobražene posameznice, ki ne najdejo dela ali pa ga nočejo in se že itak počutijo kot predpražniki. Kam bo taka ženska šla? Kaj bo počela? Varna hiša en mesec, med tem časom iskanje najnižje plačanih del, najetje ene sobe nekje in garanje za tisti kos kruha. Ene se zavestno odločijo, da bodo raje prenašale nasilje. Niso to ženske s top izgledom, veliko jih je zavaljenih, nemarnih, neurejenih… In tega se zavedajo.
[/quote]
samo dodajam, ker prodajaš neke polresnice kot čisto zlato.
v varni hiši, materinskem domu so lahko ženske po eno leto, pa še podaljšajo jim lahko za pol leta. V tem času dobivajo tudi psihično podporo, na voljo so jim vse informacije, ki jim jih zaposlene posredujejo.
Odlično povedano. Se strinjam in tudi z avtorico. Ne moreš se vse življenje izgovarjati na nesrečno otroštvo, vzorce in še kaj. Potem lahko toleriramo in pomilujemo tudi pedofile in serijske morilce.
Ko ženska prvič, morda drugič okusi nasilje, se mi smili. Če vztraja ob nasilnežu leta in leta in v svoj prostovoljni safr zapleta tudi otroke, pa prav nič. Marsikatera je še iz varne hiše rinila nazaj k nasilnežu, ali pa je za filanje svoje fufle našla novega, še bolj problematičnega bingeljna, otroka pa puščala tam. Noben policaj, sodišče, Karitas, CSD take ženske ne more zaščititi pred lastno neumnostjo. In to se običajno vleče še v naslednje generacije, ker smo do takih tako zelo tolerantni.
[/quote]
Naj samo povem, da je ženska iz zgodbe v Oni, s katero odpre avtor to temo, odšla od moža. Ubil jo je kasneje. Ranjen moški ego je bolj nevaren kot covid in nacizem skupaj. Tako da tukaj bi bilo treba delati – na moških egih, da bi bili normalni za na ta svet.
Da se o nasilju govori, ker obstaja. Nasilje ni opravicljivo na noben nacin. Nihce nima pravice izvajat nasilje nad nekom. Opravicevati nasilje tako, da so nekatere “glupe” in “prav jim je” ni humano. Prav tako kot ima nekdo pravico oditi od nasilja, prav tako kot ima odgovornost poskrbeti zase, tako ima tudi agresivnez moznost oditi od osebe, ki mu ne odgovarja, prav tako ima agresivnez odgovornost, da se obnasa moralno in nima nobene pravice udariti ali izvajati nasilje nad katerokoli osebo. Ko nekdo obsoja zrtev da je glupa, potem naj v naslednjem stavku obsodi tudi nasilneza, da je se bolj glup. Ce se tu v tej temi izpostavlja kako maloumne so zrtve, se hkrati agresivneza povelicuje. In to je problem druzbe. Danes je ta tema na monu, jutri bo to tema hcere ali vnukinje tistega, ki obsoja zrtev.
Pomembno je, da v druzbi obstajajo sluzbe in institucije, kjer si zrtev lahko poisce pomoc. Ce pomoci ne zeli, pa to ni nas problem. Nas problem je takrat, ko smo si dovolili obsojati in ponizevati nekoga, a da nismo pred tem o njemu nic vedeli. Nas problem zato, ker je to ravno tako nemoralno in ker kot druzba ustvarjamo misel, da je nekdo manj vreden od nas, saj mi smo “popolni”.
Mi vsi imamo tezave, le skriti jih je lazje saj ni vidnih modric. In ko s prstom pokazemo na tuje, smo se vzdignili nad njih. Kot da smo negresni.
Iz tebe pa govori modrost in dolgoletne izkušnje z nasiljem a ne. Daj nehaj se smešiti iz te svoje vatke. Ne delaš, ker ti ni treba, vzdržuje te copatast mož, imaš vse, kar želiš, ker nimate finančnih problemov, otroci so očitno zadovoljni z elektronskimi napravami namesto mame, da imaš čas cele dneve viset na forumu, skuha se iz skrinje, saj so v trgovinah bogato založene z gotovimi jeli … in ti potem tukaj pridigaš in razlagaš o nasilju? Resno? Da ni tabu tema?
Pa še kakšna tabu tema je. Zaradi takih omejenk, kot si ti. A misliš, da ti bo prijateljica povedala, da je že pet let redno tepena, če si pa tako omejena, da se ti zdi, da se vse po prvi klofuti ločijo? In da policija prileti na vsak klic, zapre nasilneža in potem kar čakajo v vrsti NVO in CSD, da bi ženski pomagale?
Najhujše, kar se je tebi v lajfu zgodilo, je bil tisti grah pod sedmimi vzmetnicami in zdaj si dovoliš tukaj pametovati. Sram naj te bo. Niti toliko pameti in občutka nimaš, da bi vedela, kdaj je dobro držati jezik za zobmi, ker se ti o zadevi ne sanja!
Iz tebe pa govori modrost in dolgoletne izkušnje z nasiljem a ne. Daj nehaj se smešiti iz te svoje vatke. Ne delaš, ker ti ni treba, vzdržuje te copatast mož, imaš vse, kar želiš, ker nimate finančnih problemov, otroci so očitno zadovoljni z elektronskimi napravami namesto mame, da imaš čas cele dneve viset na forumu, skuha se iz skrinje, saj so v trgovinah bogato založene z gotovimi jeli … in ti potem tukaj pridigaš in razlagaš o nasilju? Resno? Da ni tabu tema?
Pa še kakšna tabu tema je. Zaradi takih omejenk, kot si ti. A misliš, da ti bo prijateljica povedala, da je že pet let redno tepena, če si pa tako omejena, da se ti zdi, da se vse po prvi klofuti ločijo? In da policija prileti na vsak klic, zapre nasilneža in potem kar čakajo v vrsti NVO in CSD, da bi ženski pomagale?
Najhujše, kar se je tebi v lajfu zgodilo, je bil tisti grah pod sedmimi vzmetnicami in zdaj si dovoliš tukaj pametovati. Sram naj te bo. Niti toliko pameti in občutka nimaš, da bi vedela, kdaj je dobro držati jezik za zobmi, ker se ti o zadevi ne sanja!
[/quote]
Lol, o nasilju vem VSAJ TOLIKO , kot ti “veš ” o meni, kakšen krasen opis – ne mene, ampak tebe, prjatu.
Vse o sebi poveš v takihle sestavkih, a to ti še ni potegnilo? In ti nikoli ne bo.
Zato pa so faksi kot je psihologija recimo, da ljudje take stvari razumejo. Ti si pac neizobrazena in stvari ne razumes. Imela sem prijateljico, ki jo je bivsi pretel. Takoj ga je pustila. Potem ji je grozil in jo zaselodaval. Na policji so ji rekli, da dobi prepoved sele, ko ji kaj stori. No, naslednjic jo je tako razbil, da ima se zdaj spremenjen obraz. Ona je imela doma vso podporo, iz super druzine…pa se he zgodilo to. Kaj pa ce nimas nikogar? Pac si ena omejenka- se ti vidi ze po stilu pisanja.
Seveda je za nasilje kriv nasilnež. Ampak da pa nekdo vztraja v nasilni zvezi, mora biti tudi z njim nekaj narobe. Navadno imata oba partnerja v takšni zvezi takšne ali drugačne osebnostne motnje, zato je to začaran krog. Tisti, ki se poklicno ukvarjajo s to problematiko, dobro vedo, da je takšni žrtvi težko pomagat, ker jo kot magnet vleče nazaj v to toksično zvezo in da bi se lahko zadeve spremenile samo z njeno iskreno željo, da to spremeni, ki bi ji sledila strokovna in dolgotrajna psihiatrična ali vsaj terapevtska obravnava. Gre namreč za globoko ukoreninjene vzorce, ki jih je težko preseči. Če ne dela na sebi, gre takšna Oseba iz ene patološke zveze v drugo.
Tako da ni tako enostavno, veš. Kriv je nasilnež, a to ne pomeni, da moraš kar čakati tam, da se nasilje dogaja spet in spet. Tako kot je voznik kriv, če povozi pešca, ki je šel čez prehod za pešce, ampak razsoden človek bo pred prečkanjem ceste preveril, ali se mu morda ne približuje kak avto z nezmanjšano hitrostjo. Razumeš? V današnji družbi, v dobi socialne države in možnosti vsake ženske, da je/postane ekonomsko neodvisna, ni nobenega izgovora, da se vztraja v patoloških odnosih. Edine resnične žrtve tu so otroci. Oni pa res ne izbirajo sami, komu se rodijo in kje morajo preživeti do svoje polnoletnosti.
[/quote]
Zakaj se to dogaja – zaradi tolerance družbe.
Zakaj mora bežati žrtev – v varno hišo??? Namesto da se odstrani nasilnika, na način, da ne bo niti pomislil, da se žrtvi kakorkoli približa?
Posilstva – ali si sploh predstavljate čez kakšne mučne postopke mora žrtev, da nasilnika prijavi, da je nasilnik zares obsojen? Pa da je obsojen za ustrezno kazen!!
Se spomnite oprostilne sodbe posilstva, ker se punca ni branila, ker je bila tako opita, da se ni mogla? !!!!! Koliko je še takšnih in podobnih zgodb!
Koliko je posilstev, ki jih sploh ni možno dokazati, ker je žrtev enostavno zmrznila in se ni branila? Ker je bila ustrahovana, ker , ker, ker
Pa posilstva v zakonu…
Se spomnite sodnice / tožilke iz Maribora? Pretepena! Kdo jo bo zaščitil pred mafijskim možem z zvezami? Nihče!! Zato vsi vemo, kako in zakaj se je zgodba odvila tako.
Ali pa druga zgodba. Bivši mož pretepal otroke da so začeli dobivati nekontrolirane tike. CSD je vztrajala da MORAJO na stik. Ker so verjeli očetu?? So jih zaščitili? NE! Inštitucija, ki bi morala poskrbeti za dobrobit otrok je vztrajala pri svojem, ker je bil “oče tako simpatičen, da ni bilo verjetii da je nasilnik” Da ima oče pravico do otrok.
In tako naprej in naprej. Toliko o podpori.
Nasilje SE TOLERIRA I!! Žal in še vedno.
In žrtev nima ustrezne podpore, da se iz tega izvije.
Vsakič, ko v medijih objavijo kakšno akcijo proti nasilju, se na tem forumu pojavi sramotenje žrtev in preplavljanje s predsodki. Ravno tisti, ki se zgražajo nad žrtvijo, omogočajo vzdrževanje sistema, v katerem storilec neovirano in nemoteno manipulira z žrtvijo.
V normalnem svetu bi se vprašali, kaj je narobe s storilcem, kakšni psihološki mehanizmi ga vodijo pri njegovih dejanjih. Večina se temu vprašanju izogiba. Ker se čustveno hrani s šibkostjo žrtve.
Tako kot nasede žrtev, tako takšnemu storilcu, ki je na zunaj lahko prijazen, šarmanten, visoko funkcionalen sosed, sodelavec, znanec, veselo prikimavajo in ga občudujejo tudi vsi, ki žrtev obsojajo. In ko neka organizacija žrtvi končno ponudi roko, spet obsojajo žrtev. In tudi ko je mrtva, jo še vedno obsojajo. Ker si na račun neke trpinčene osebe hranijo svoj lastni narcizem. Večina bi verjetno še pomagala storilcu.
Dejstvo je, da se vsaki lahko zgodi, da jo mož pretepe, ampak to se zgodi enkrat, potem ves kaj moraš narediti. Če znova in znova oproscas in se vracas se ne konča dobro. Življenje ne v raste na cesti, noben moški ni vreden da zavrzes svoje življenje, sploh pa ne tak ki tepe. Ženske naredijo točno to, zavržejo sebe in se vračajo k njemu. Če ga pustiš ko te prvič udari, druge možnosti ne bo imel vec. Problem je da se ženske ne zavedajo da je veze konec ko ti prvič prikaže klofuto in da to ni več tvoj mož ampak sovražnik in tako ga moraš tudi tretirati. Ampak ne, dajmo mu drugo priložnost. Zakaj pa vas sprašujem.?