Ne vem če jo še lahko ljubim
Ljudje v večinih primerih delamo napako, da ostajamo z nekom iz napačnih razlogov ali bolje rečeno lažjih razlogov. Lažje je malo potrpeti, (saj se ne cel svet vrti okrog partnerja, saj imaš še ostalo družbo itd.) kot pa si priznati da nisi srečen. Priznati sam sebi da si nesrečen v zvezi je po eni strani osebni poraz in to zelo velik osebni poraz. Izbral si, in sedaj si nesrečen,..popraviti pa ne znaš/nočeš, ker saj ni tako slabo/hudo in tako vztrajaš in po 10 letih ugotoviš da si zapravil svoj čas, katerega ne boš dobil nazaj.. In nič, pa dejmo furat to naprej (pa si eno majhno razvedrilo najdemo za razbiti rutino itd), vse je lažje kot pa nekaj spremeniti (in si priznati poraz).
V takih primerih je lahko bolezen odlični izgovor za odhod (kot bi rekel, naredi bolezen tisti korak, katerega sam nisi mogel, je bil zate pretežak, sedaj je pa tu lažja odločitev/izbira… Se ti skoraj ponuja na dlani).
To je tisto ko rečejo da v stiski spoznaš prijatelja, ali pa v tem primeru se pokaže kaj je in kaj ni.
Ampak kot sem prejšnjič rekel, v tem primeru bolezen ni 1 tedenski prehlad…to so življenjske odločitve, (ki v primeru da nisi več 20 let star so toliko težje.. Ali pa lažje)
Vem da bo izpadlo “žleht” /nesramno, če to rečem avtorju, ampak mogoče pokaži svoji partnerki svoje vpr. katerega si poslal na splet. Verjemi, ti bo ona prec dala odgovor na dilemo 😉 (se opravičujem, ampak to dejansko iščeš, hočeš) (za dejansko pomoč oz. željo kako nadaljevati (če to sploh želiš) se obrneš na starše prijatelje, zdravnika, in partnerko).
In ja.. Glede bolezni in manipuliranja, nekateri so srečni da so zboleli, saj bodo lahko manipulirali z drugimi, se silili drugim in tako ter drugačno stanje. Takšni se mi gabijo da mi gre na bruhanje (pa jih poznam nekaj)
Aja pa še to.. Zanimivo da avtor še ni podal svojega mnenja/odgovora.. Koliko od teh tem odpre admin ali oseba ki ne ve kaj početi sama s sabo?
Haha, po eni strani (provokacija ali ne) pa se kdaj pa kdaj najdemo tudi takšni ki dejansko kaj pametnega napišemo tu gor (mislim ostale avtorje ki so podali svoje menje)
Pejte na sneg, pejte na morje, radi se imejte pa veliko se smejte. Vsaka težava (bolezen) je lažja če se tako malo posmejemo ali pošalimo o njej 🙂
George413, 15.12.2021 ob 21:21
Punca s katero sva se ravno dobro skupaj vselila, je po nekajmesečnih težavah z zdravjem, končno dobila diagnozo. Multipla skleroza! Ravno sva se lepo ustalila in začela razmišljati o zanositvi. Oba je bolezen ujela nepripravljena, čeprav ima enako bolezen tudi puncina teta. Za bolezen je tudi do 50% večja možnost, če jo ima nekdo v družini. Zdravnica ji je svetovala, da v tej fazi bolezni ni priporočljivo, da zanosi. Mene pa ni strah samo tega, da bi ona zanosila pač pa tudi, da bi isto bolezen dobil otrok.
Ker si želim svoje družine, razmišljam, da bi jo zapustil. Spremeniti bi verjetno moral tudi svoj življenjski stil. Sem športnik in popotnik, ne prestavljam si, da bi bil zaradi punce privezan na dom, to ni življenje zame. Ne bi pa rad izpadel vase zagledani egoist. Hudo mi je zanjo ampak ne vem, če zmorem tako spremeniti svoje življenje zaradi ženske, za katero vem da bo njeno zdravstveno stanje slabšalo, da najina prihodnost ne bo rožnata. Zame je to velika žrtev.
V vsakem primeru bom jaz ta grdi. Če ostanem zaradi sočutja in občutka dolžnosti z njo, se bo ona tega zavedala, če grem pa bo izpadlo kot da sem jo pustil na cedilu, ko so se pojavili problemi.
Pa poglejmo še z druge strani. Praviš da si športnik, popotnik. Pa si zamisli, da na enem takšnih potovanj ali pri ukvarjanju s športom, pride do nesreče in postaneš, Bog ne daj, nepokreten. Pa pride tvoja in reče: “Veš kaj, grem. Najdem drugega, ki ne bo pohabljen.” Ni čisto primerljivo, je pa možno. Kako se ti zdi. Sedaj gledaš na sebe, pa tudi takrat bi in bi obsojal tvojo za njeno ravnanje.
Eno je, ce si porocen in si usoden da dahnil, potem se strinjam, da bi bilo egoisticno oditi, drugo pa je, ce sta fant in punca in si se nista obljubila vecne zvestobe v dobrem in slabem,v bolezni in zdravju. Vsak ima pravico do zdrave druzine in zato bi bilo od tvpjega dekleta egoisticno, da te zadrzuje, pa ce je se tako hudo. Tega od tebe ne more pricakovati. In prav nihce se ne poroci zaradi usmiljenja ampak zaradi ljubezni, ki je ali pa je ni. Lahko ostaneta prijatelja, lahko ji pomagas po svojih moceh, nihce pa ne more zahtevati poroke brez ljubezni, hvala bogu otroka ni in poskrbi da ga ne bo, ker to bi bil pekel za vse 3. Seveda pa nodi obziren do nje, zelo obziren.
Poznam par, ki se je porocil, on je ze imel multiplo sklerozo, pa ji je to zamolcal, njena mama, medicinka je prva opazila in ga vprasala direkt pred vsemi in je priznal. Seveda se je njegova zena cutila prevarano, a je pustila casu cas. Imela sta dva majhna otroka, deklici, bolezen je napredovala, postajal je vse bolj zloben, ker to je znacilno za MS. Ni se izslo, je zbrala moci in ga s punckama zapustila.
Če razmišljaš, da bi jo zapustil… Žal to ni ljubezen.
Že prej bi jo moral zapustit, če tako razmišljaš.
Sicer pa ta bolezen sploh ni nujno, da napreduje. Uspešno jo zdravijo tudi z visokimi dozami D vitamina. Obrnita se na Gorazda Šuštariča iz Črnomlja, on je tudi napisal knjigo Zdravljenje avtoimunih bolezni z visokimi dozami D vitamina. Baje je ta metoda skoraj vedno zelo uspešna. Srečno!
Pri tej zadevi ni obsojanja ostani z njo ali pa odidi. Saj nimata ničesar kar bi vaju vezalo.
Vedi pa da če ostaneš z njo te čaka pekel. Polno skrbi za njo, kako bo prišla do zdravnika, kdo bo skrbel zanjo ko boš v službi, kaj te čaka ko boš prišel domov iz trgovine. In to vse kljub sedanjim možnostim ozdravitve in pomoci ki jo lahko dobiš ob skrbi za njo (osebna asistenca)
Čaka te en kup prilagajanj, ne moreš potovati z vsakim avtomobilom, kaj šele vlakom, avtobusom, letalom… Ne moreš iti v vsak hotel, ne moreš iti po vsaki potki, ne moreš uporabiti vsakega vcja.
Petkrat greš okrog ene stavbe da najdeš pravi robnik čez katerega bo lahko stopila, šla po pravi klancih, našel dvigalo.
Iskal načine kako ji boš dal otroka (vnuka) v naročje.
Se prigovarjal naskrivaj z zdravnikom, da ona ne bo slišala kje je še kakšna možnost da ji bi pomagali in olajšali njeno bolezen.
In na koncu naj povem poznam več žensk, ki so zapustile svoje partnerje v bolezni kot moških.
Te popolnoma razumem. Jaz sem tudi invalid, nisem na vozičku, imam pa 80-% telesno okvaro. Nimam multiple, imam pa sorodno bolezen, živčno-mišični kratki stik jaz temu rečem. 🙂
Kaj ti je storiti? Težko bo, kakorkoli se boš odločil.
Če mene vprašaš, jaz raje vidim, da nekdo, ki ni pripravljen živeti z menoj in mojo invalidnostjo ne živi z mano. Pa sem povsem pokretna, vse sama delam, imam redno delo, redni prihodek, vozim avto, vse štima, potrebujem pa pomoč, ko je treba nekaj dvignit, premaknit, prenest, ko hodim dlje, uporabljam pohodne palice … Zakaj? Zato, ker se pri tej osebi slej ko prej razvije občutek, da je ostala ujeta z mano. Jaz pa bi imela občutek, da to osebo gnjavim, ji visim za vratom, pa čeprav sem povsem samostojna.
Ampak ljudje smo si različni, nekateri svoje stanje prenašamo lažje, drugi težje. Razmišljamo drugače: nekdo bo rekel, da si egoistični prasec, drugi te bo povsem razumel. Ja, prvi šok je hud, za oba.
Ampak! Ne vesta, kako bo bolezen napredovala: kako hitro in kako hudo. Jaz sem za svojo diagnozo izvedela pri 19 letih, do 30. leta nihče ni opazil, da bi bilo karkoli narobe, ali pa le malokdo. Danes se bližam 50. letu in je bistveno slabše, kot sem omenila, na daljše razdalje hodim s pohodnimi palicami. Kaj pomenijo daljše razdalje: ko grem v večji šoping center: Leclerc, Spar …, vzamem voziček, da se oprem nanj. 🙂
Vse to vama je lahko v razmislek, da stanje morda sploh ni tako slabo, morda se ne bo tako hudo slabšalo, morda … Nimata steklene krogle, da bi vedela, kaj bo čez 5, 10, 15 let.
Kaj pa ona misli o vsem tem? Samo vidva in nihče drug lahko odločita o tem, kaj bo z vama. Svetujem odkrit pogovor: povej ji svoje pomisleke, povej ji, da nočeš izpasti egoističen prasec (ne glede na to, kaj menijo drugi – ti sam tega nočeš v razmerju do nje), vendar te misel na morebitno hitro in hudo poslabšanje stiska okrog vratu. Naj še ona pove svoje mnenje. Verjetno je v prvi fazi težko, ker res ne vesta, kaj bo. Morda bo stanje še nekaj let povsem ok, vajinega življenja ne bo bistveno obremenilo, težko je reči.
Še nekaj. Karkoli se bo že zgodilo, razmišljajta pozitivno. Tudi med nami invalidi so taki, ki “nič ne morejo”, ki “bodo umrli”, ki jim je “vse tako zelo težko”. Jaz s svojo 80-% telesno okvaro delam, sem s.p., delam od doma, potujem, bila sem že na vseh koncih sveta, in to zdaj, na stara leta – ob poslabšanju, ne prej pri dvajsetih. Hočem reči, vse se da, kar se hoče in kolikor je volje.
Če bo ona pozitivno sprejela svoje stanje in če je med vama dovolj ljubezni, potem bosta mirno zvozila. Če pa vaju je že samo diagnoza zrukala do temeljev, potem se vama bo totalno odpulilo, ko bo dojenček prejokal noč za nočjo ter bosta neprespana in na smrt utrujena. Takrat se bosta šele pobila. 🙂 Če sta bolj na tej strani, potem se raje takoj razidita.
Še nekaj za razmislek: Vedita, ko si utrujen, neprespan, na smrt utrujen, živčen, znerviran, tisti drobižek pa joka in joka, je potrebne ogromno ljubezni, potrpljenja in živcev, da se to prebrodi. Multipla gor ali dol. Vama/tebi pa je, tako se zdi, ljubezen uplahnela že ob diagnozi … 🙂
Kaj pa tvoje dekle misli, želi? Ko imaš neugodno diagnozo, si v sebi želiš podpore, na zunaj pa se delaš, da zmoreš vse in nočeš, da nekdo ostane zaradi usmiljenja. Zase vem, da mi je bila muka gledati heroja, kako je ljubezniv vpričo drugih, ko pa sva bila sama, so padale grde besede in celo glasno izrečene besede, da naj že crknem enkrat. To je veliko huje, kot če ti partner reče, da ne zmore več. Nič se ne boj oditi zdaj, ko je šele začetek. Nihče te nima pravice obsojati, le s partnerko se iskreno pogovorita. Mogoče ji boš lažje pomagal kot prijatelj kot partner. Ni vse črno, veš. Mogoče bo na začetku hudo, obema, ampak, če je punca razumna, bo tvojo iskrenost cenila do groba. In ne oziraj se, kaj bodo drugi rekli. Ljudje so govorili, govorijo in bodo govorili – predvsem tisti, ki svojih zadev niso, ne znajo ali pa nočejo urediti na iskren način v družini, partnerstvu, pač pa rešujejo zadeve na ulici, pri žlahti. Vso srečo obema.
dokler nisi izvedel, da ima sklerozo, si jo ljubil, potem pa ne več?
do punce bodi iskren in ji povej da je ne ljubiš in da take prihodnosti ne želiš niti zase niti zanjo. Želiš da sta prijatelja in ji hočeš pomagat kot prijatelj.
ali pa si tiho, ostaneš z njo iz sočutja ali čuta odgovornosti in zanjo poskrbiš. na koncu te poti boš ti bogatejša oseba. Izbira je tvoja – v obeh primerih te čaka lekcija in težka pot. če jo pustiš, boš slabič in te bodo obsojali pa tudi ti boš imel občutke krivde; če ostaneš boš pa ti tisti, ki bo trpel in zanjo skrbel in jo gledal trpet.
karkoli se boš odločil, posledice bodo v obeh primerih in v omeh primerih se boš spremenil ti kot oseba in odnosi se bodo skrhkali in končali. V obeh primerih
vpršaaj se kaj tebi narekuje moralni kompas in kako ti želiš živeti svoje življenje. punca verjetno tudi čuti da si se od nje oddaljil in ima bojazni v sebi.
Pozdravljen,
Najprej bi vama rad izrazil sočutje pri tako težki novici. Pred tabo/vama je zelo težka odločitev. Trdim tudi med vama, zakaj? Trenutno sta obadva še v tem. Veš, če še ljubiš to dekle, se skušajta začeti pogovarjati o tem. Morda s pomočjo dobre terapevtke/terapevta. Če jo ljubiš bi tvoj odhod pustil zelo globoko rano tudi na tebi. Bi si lahko nekoč odpustil to? Bi lahko živel s tem?
Nekoč sem prebral knjigo, ki je govorila ravno o podobni situaciji. Bil je precej realiatičen in opozoril kaj vse pride zraven zate, če vztrajaš v taki zvezi. Prav tako kaj vse pride zraven za otroka v taki zvezi. Koliko žrtvovanja in bolečine in kako bo to vplivalo nate in tvoje duševno zdravje. Si ti pripravljen žrtvovati vse kar pride zraven?
Če bi bil jst poročen s to osebo. Ji obljubil, da ji bom stal ob dobrem in slabem, v zdravju in ljubezni…potem bi verjetno ostal in naredil vse kar je v moji moči, da bi se z boleznijo soočila kar se da najbolje. Tako bi pričakoval tudi od žene. Zavedam pa se, da sta zaenkrat še brez otrok in neporočena…
Kakorkoli se boš odločil, jst te ne bi v takem primeru obsojal, ker nihče neve za 100% kako bi v takem primeru zares odreagiral, če bi bil dejansko v tvoji situaciji. Želim vama vso srečo.
Če jo imaš zares rad, in onda tudi tebe, POTEM JO ZAPUSTI. V kolikor bi jaz bil na njenem mestu, bi zapustil tebe. Že zaradi ljubezni. Ne bi mogel živeti z vestjo, da tako omejujem zivljenje nekoga. Raje bi videl, da partner zadiha sv polnimi pljuči in živi življenje kot so ga želi, zasluži. To, da bi zdrav partner ostal z mano bi se mi zdelo egoistično. Do mene in do njega.