Če je kmetija mora en ostati doma,sicer je to propad kmetije.Pri nas bo sin ostal doma,trem hčeram pa bomo pomagali do stanovanja ali hiše.

Avtorica hiša je vajina, torej odločata vidva kdo bo v njej živel. Če imaš prav ali ne, ne bom komentirala. Ne razumem pa, kaj bi se naj ti prilagajala, če daš mansardo otrokom- saj bodo živeli zase in po svoje.

Jaz nekaterih res ne razumem. Otrokom bi dali mansardo, ampak večina vas ne razume, da če ste jim nekaj dali, je to zdaj njihovo in se nimate pravice vtikovat kaj oni počnejo s tem. To pa je problem, ker se ne želite sprijaznit s tem, da ni več celotna hiša vaša in zaradi tega pride do trenj med mladimi in starimi. Če si nekaj dal, pusti, da si človek uredi stvari po svoji želji, ne pa da bi še vi kar do smrti dirigirali mladim kje naj imajo postavljen kak kos pohištva.

Moj sin ima željo biti v mansardi. Lepo sva se dogovorila, da ima svoj vhod, vse ločeno in brez uletavanja en k drugemu brez predhodne najave. Kaj bo on delal v mansardi, me ne zanima, ker bo to njegovo .  Dogovarjava se samo za okolico in vzdrževanje zunanjosti hiše. Je odrasel človek in ko bo v mansardi, bom nanj gledala kot na najemnika kateremu nimam kaj pametovati. Če je spoštovanje med mladimi in starimi, ni problemov bivanja pod skupno streho. Samo večina starih ne premore spoštovanja do svojih otrok, zato pa pride do trenj.

Imate prav, da naredite tako, kot je vama z možem prav. In res je, da če bi živeli tamladi v mansardi pri vas bi vas izkoriščali za varstvo otrok, ko boste upokojeni, če ne že prej pa morda tudi za to, da jim kuhate itd. Vsaj večina današnjih mladih je žal prekomot.

Kupite jim stanovanje!

Denar za “najem” dajejo na stran in začnejo na parceli, najprej papirje, v naslednjem letu s plato…ko že imajo začeto pa kredit, v višini najemnine…pa so na boljšem kot drugih 80% mladih

Mislim natanko tako kot vi.

S to razliko, da otroka nista dobila stanovanj, samo šolala sva ju. Za vse ostalo pa bosta morala sama poskrbet. Za 2 stanovanji ni denarja, da bi samo enemu kupili, pa ne gre.

Navsezadnje sta  dobila marsikaj v 25-tih letih. Ljubezni največ💛

Kaj pa vem, avtorica. Te popolnoma razumem in spoštujem tvoje poglede in želje, ampak jaz osebno bi si dala še nekaj časa.  Ne bi ukrepala takoj. Konec koncev tudi gradnja samostojne hiše ni mačji kašelj za otroke. Mogoče, zgolj mogoče si boš pa tokom časa premislila …

Se ena k bi svoje otroke vecno ujckala ali pa si ta ujckan otrok? Ce se ne znas osamosvojit ali pa tvoji ne, potem si krepko zgresila pri vzgoji/oz tvoja mati 🙂 in otrok nimas zato da na stara leta nekdo skrbi zate ali te obiskuje…to imas s korektnim odnosom in vzgojo. Taki ste govno te druzbe, ker ne znate imeti pristnih odnosov, ampak si jih raje kupite. Mrš

Pri takih ves, da nimajo dobrega odnosa z otroci in da so ene sebicne riti. Otrok ti ni prav nic dolzan.

Čisto realno razmišljaš. KO so te potrebovali si bila ob njih. Zdaj so odrasli in naj živijo po svoje. Tudi glede vnukov imam enako mnenje.

BRAVO!! Niste cudni. Kot berem zgoraj boste otrokom resili v celoti ali pa delno stanovanjski problem, poleg tega pa ste / boste poskrbeli tudi zase,ko boste starejsi. In tako ne boste v breme otrokom.

Otroci so vam lahko samo hvalezni! Veliko srece in zdravja vam zelim in uzivajte v pokoju sami, z mozem, otroci,  vnuki ,prijatelji …

Če res ne pričakujete, da vam pomagajo kasneje na stara leta in ste sicer pripravljeni pomagat, da uredijo svoj stanovanjski problem, se mi to zdi več kot fer iskreno. Želim vam, da ne bo ognja v strehi zaradi tega.

Pri nas živimo skupaj v isti hiši s sinom in njegovo družino, pa se razumemo. Potrebno se je prilagoditi, tako tašča, kot snaha. Midve sva našle sorazmerje za dobro razumevanje. Tako, da ja, vstrajanje v nekem stereotipu je popolnoma nesprejemljivo.

Glede na sodobne snahe, se mi zdi to skorajda edino pametno. Saj če dobiš zeta, moškega, še nekako gre, ampak s snahami je pa večni problem, pa vedno boš ti kriva, ali pa tvoj mož, ali pa oba. V glavnem pametna odločitev.

Je že stara tema, a vseeno aktualna – zdaj, ko je res stiska za stanovanja za mlade družine.

Mladi da dobijo kredit je misija nemogoče. Cene so šle gor nenormalno. Ljubljana in obala sta dragi lokaciji kot Dunaj ali Berlin. Najemnine tudi oderuške.

Vsi trdijo,da mladi in stari skupaj ne pašejo. A ja? A na stara leta v DSO? Ni kadra! Ni negovalk, ni osebja na sploh, penzije mizerne, kako boš plačal oskrbnino, sploh, če boš nepokreten, ti pripadajo zgolj tri plenice na dan….

Včasih so živele generacije v eni hiši tudi zato, ker je bilo bolj praktično, stroški se delijo, skrb se porazdeli.

Zanimiva razmišljanja. Kar z nekaj avtorji sem se strinjala in še razširila svoja stališča, kako se ne smeš obnašati kot starš – otrok. Sama si zelo želim, da bi vsaj eden ostal doma, ker kmetija zahteva veliko dela in 24-urno prisotnost. Ne moreš zakleniti vrat in oditi na dopust. To ne gre. Skušam jim ustreči po svojih najboljših močeh. Morebiti sedaj tega še ne znajo ceniti, kasneje pa bodo. Moram pa reči, da sta tako otroka kot njuna fant in punca zelo spoštljiva, pripravljena vedno pomagati in predvsem znata pohvaliti dobro pripravljeno hrano in se zanjo tudi zahvaliti. Ni mi težko jih postreči, prinesti na mizo, pogreti hrano, vprašati, kaj naj skuham oz. kdo pride domov. Včasih pridejo vsi, včasih 1, 2, 3. Zelo sem vesela tudi, da se oba para med seboj razumeta. Ja, imajo možnost bivanja doma, tudi stroškov nihče ne plačuje, jaz pa si že hranim za dom, ko jim ne bom več koristna oz. ko ne bom zmogla pomagati in jim zaradi služb ne bi bila rada v breme.

Mislim: sedi 5!

Avtorica ima več kot prav. Osebno mulcem ne bom kupoval niti stanovanj, pač pa dobijo nekaj za start, preostalo pa: zasluži si. Sem delal nekaj let 24/7 da smo odplačili nakup doma in od takrat naprej potujemo in si kaj privoščimo ter devamo na stran na stara leta. Tako kot sva si midva morala na začetku “trgati od ust”, da je šlo in trdo delat, da sva prišla do služb, ki jih imava danes, tako naj tudi mulca začneta na dnu. Bosta znala vsaj cenit, kar bosta dosegla. Drugače je easy come, easy go. Tako ali tako, pa oba učimo, naj nimata otrok in se predvsem čimprej spokata v kakšno tujo državo sprobat lajf.

Stari in mladi niso za skupaj – in ni ga čez za bit na svojem, kjer imaš mir in tako kot tebi paše. Da bo men en sral po glavi, kdaj to, ono, tisto, levo desno. Ne, še enkrat ne in potem še enkrat ne.

Sam sem imel srečo, da smo kupovali dom ravno v času krize in je bila obrestna mera đabe, cene pa precej padle. Da bi ga moral kupit sedaj (čeprav se kredit nebi kaj sila poznal) mi na kraj pameti ne pride, da dam toliko da dom – nepremičnine so precenjene. Razmišljal bi o parceli in nato mobilni hiški ali kakšni podobni rešitvi in še bolj užival življenje, kot se ga. Gradit stene in se kreditirat za 30 let kar nekateri počnejo – thank you, but no thank you. Raje žvim v prikolici in uživam v drugih stvareh.

Mi smo pred 6 leti kupili dvojčka s tastom in taščo. Odlična odločitev. Smo dovolj blizu, da si lahko pomagamo, a hkrati dovolj ločeni, da si ne gremo na živce. Čeprav smo sosedi se včasih po nekaj dni sploh ne vidimo. Plus pa je, da vnuka (11 in 13 let) imata stare starše blizu, pa ne za varstvo. Tega nismo izkorišali niti prej, ko sta hodila v vrtec in prvo triado. Sta počakala v varstvu oz. kasneje bila sama doma in vedela, da je babi blizu če je kaj narobe.

Vsakemu svoje…zakaj bi morali oni živeti v skladu s tvojimi pričakovanji?