Med urico,ki sem si jo vzela samo zase,sem našla zgodbico,ki jo želim deliti z vami.

Dva prijatelja sta hodila po puščavi.Nekega dne je med njima prišlo do prepira in eden je drugemu primazal klofuto.Tisti,ki je klofuto dobil,je bil prizadet,vendar je brez besed napisal v mivko:”DANES ME JE MOJ NAJBOLJŠI PRIJATELJ UDARIL PO LICU.”
Nadaljevala sta s hojo,dokler nista prišla do oaze.Odločila sta se,da se okopata.Tisti,ki je dobil klofuto,se je zagozdil v mulju in blatu in se začel utapljati,vendar ga je prijatelj rešil.
Ko si je mož upomogel od skorajšnje utopitve,je vgraviral v kamen:”DANES MI JE MOJ NAJBOLJŠI PRIJATELJ REŠIL ŽIVLJENJE.”
Prijatelj,ki ga je udaril in rešil,ga je vprašal:”Ko sem te udaril,si to napisal v pesek,zdaj pa pišeš na kamen.Zakaj?” Odgovoril je:”Ko nas nekdo prizadene,bi morali to napisati v pesek,da lahko veter odpuščanja izbriše bolečino.Vendar,ko kdo naredi kaj dobrega za nas,moramo to vgravirati v kamen,kjer veter tega nikoli ne more zbrisati.”

NAUČIMO SE ZAPISOVATI SVOJE BOLEČINE V PESEK IN VREZOVATI POMOČ DRUGIH V KAMEN.

Ja, Jera, pravijo, da je odpuščanje največja umetnost 🙂 In se morda hecno sliši, ampak se ga da naučiti :)) Meni je uspelo, čeprav še včasih pride veter malo z zamudo 😉

Hvala, da si tole delila z nami.
Lp,
Z.

Hvala.

Tole je pa super!

Jaz bi v teh dneh potrebovala kar kako skalo…

Hvala punce!

V vsaki zgodbi taki in drugačni je skrit biser.Da ga odkrijemo,se moramo vsaj za trenutek ustaviti in ga poiskati.Ko ga bomo našli,bomo bogatejši.Če biser podarimo naprej,lahko obogatimo še druge…

Obe sta zelo lepo napisale.

Lepo bi bilo,da se vsi iz tega še kaj naučimo.

Lep večer!
Lp,Kristi*