Ne rabiš verjet…Lahko ti pa povem natančno, ker se iz takoh stvari ne delam norca, ker so preresne V OŠ me niso nikoli sprejeli – vedno sem bil tisti izločen osamljeni otrok, ki se na igrišču igra sam in ki nikoli ne najde para za delo v dvojici, ter sedi pri večini predmetov sam. Na prvi pogled bi vsak rekel, da je to bilo zato, ker sem bil motorično zelo neroden in nespreten (mnogi najdejo vzrok v revščini ali slabih ocenah – jaz sem bil iz finančno stabilnega okolja in odličnjak) poleg tega pa sem imel precej drugačne interese od sošolcev (razne konzole, nogomet in jugijo karte me preprosto niso zanimale). Vendar, če pogledam globoko v sebe in na situacijo pogledam kot zunanji opazovalec vem, da sem bil za svoje izobčanje kriv sam (in verjetno ogromno drugih žrtev tudi oddaja odklonilno in negativno energijo okolici, ki je zato ne sprejme)  z energijo, ki sem jo oddajal – želel sem pač biti najbolj priden in uspešen v razredu in sem zato se zelo prilizovsl učiteljici, roko sem zelo zagreto dvigoval ves čas pouka prav tako pa sem večkrat kakšnega sošolca zaradi lumparij tudi zatožil – in ko pomislil na te reči mi je preprosto logično, da me niso marali – če sedaj gledam na situacijo, ko sem zrelejšo, verjetno tudi jaz takratnega sebe ne bi sprejel v svoj krog… Na prehodu iz OŠ v gimnazijo sem sam pri sebi razčistil (brez raznih psihologov in socialnih delavcev), da želim imeti tudi jaz prijatelje in biti sprejet – pri sebi sem razmislil kaj moram spremeniti – in v gimnazijo “startal” z novim pristopom – še vedno sem bil odličnjak, ampak profesorjem se nisem več osladno vsiljeval, do sošolcev sem pa postal zaščitniški in ne sovražniški (torej nisem njihovih spodrslajev izkoristil, da bi jih s tem spravil v slabo situacijo, ampak sem jim pomagal, da bi se izkopali iz težave), prav tako sem spremenil način komunikacije – začel sem se šaliti na lasten račun (sploh glede moje gibalne nespretnosti) in se uril v druženju in socialnih veščinah… Na fakulteti (sedaj jo počasi zaključujem) pa sem razcvetel v vseh razšežnostih – še vedno sem izredno uspešen študent (razmišljam o doktorskem študiju) sem pa v družbi izredno popularen in imam res širok krog ljudi, ki jih poznam – pred karanteno sem bil primer tistega študenta, ki ima po eni strani same visoke ocene, po drugi strani pa visi na polno kavicah (to zdaj že spet) in gre pogosto tudi zvečer ven, poleg tegs pa ima še dokaj resen hobij… Toliko kolikor so zadovoljen s sabo in tako kakor se obnašaš takšno energijo oddajaš – jaz sem v tem trenutku izjemno zadovoljen sam s sabo in to se čuti in zato privabim ljudi… Moja energija in pristop v OŠ pa je morala biti obupna in ni čudno, da so se me sošolci izogibali in brili norca iz mene. Velikokrat je bilo neprijetno – so me tudi spravili v jok – sem bil pa tudi takrat vedno toliko pogumen, da sem vedno zagnal kraval pri učiteljih, ki so vedno ukrepali a na bolje se ni spremenilo nič (kar je normalno ker se moja energija oz. pristop tudi ni spremenila). Ni bilo prijetno obdobje in v OŠ se ne bi vrnil sem pa toliko zrel, da vem da je to zamenoj – da sem svoje napake popravil – in grem brez težav na obletnico poklepetat z bivšimi sošolci – jih je zanimivo videti po daljšem času in z njimi malo debatirati in videti v “katero smer” je šel kdo…

Oba sva danes stara 25 let. Nekaj dni nazaj smo se slučajno spet srečali. Vse je bilo lepo in prav, dokler ji nisem dal komplimenta, da je lepo poskrbela za svojo postavo. Bila je namreč od malih nog debela. Priznam. V šoli smo jo zafrkavali in se norčevali iz njene debelosti. Ampak od tega je že več kot 15 let! Danes ima super postavo. Ampak moj kompliment je smatrala kot žalitev. Rekla je, da sem še vedno nesramen do nje in da se še vedno norčujem iz njene teže. To sicer ni meni v faco povedala, sem pa izvedel od drugih. Res je ne razumem. Tudi drugi so ji pojasnjevali, da verjetno s tem komplimentom nisem mislil nič slabega, ampak ona je vztrajala pri svojem. Izpostavila je tudi, kako sem se do nje obnašal v šoli. Torej še vedno kuha zamere izpred 15+ let! Za moje pojme je to nezrela, nesamozavestna in zakompleksana oseba. Zaskrbljujoče je tudi to, da ona dela v zdravstvu. Kaj bo naredila s pacientom, če bo rekel recimo kaj čez njeno telesno težo?

Res je ne razumem. Kaj bi vi porekli na to?