neprijaznost
Odkar hodim po svetu z vozickom in se druzim z mamami (imam se starejsega otroka) me motita dve stvari.
Prva je, da so ljudje na splosno neprijazni in nevljudni. Redko mi kdo pridrzi vrata in zelo redko mi kdo pomaga z vozickom po stopnicah. Mnoge so situacije, ki niso vezane na dejstvo, da imam s seboj dojencka. Recimo hvala, prosim so besede, ki jih neznanci nimajo v svojem besednem zakladu.
Druga stvar pa je, da so mnoge mame, ki jih poznam popolnoma nekriticne. Na obisku dovoljo, da se otrok z dvema vilicama igra s hrano na mizi, ki je namenjena tudi drugim. Ali pa dovoljijo, da otrok pocne nekaj, kar bo povzrocilo majhno skodo. Recimo, da stopajo po plasticnemu pokrovcku za baterije na uri. No, seveda ali ima pokrovcek zadaj ali ne – se vedno bo delala, pa gre pri tem bolj za princip. Ali pa da medtem ko govorijo z mano po telefonu, komunicirajo s svojim otrokom kot da mene ni na drugi strani (pa se jaz sem klicala in rutinsko vprasam osebo, ki se mi oglasi, ali motim?). Prepricana sem, da s tem otrokom privzgajajo obcutek, da se je na njihove zelje potrebno odzvati v trenutku.
Se ena stvar je: spodbujamo povprecnost. Tisti, ki so pametni, prijazni, dovolj nesebicni…. niso v redu, kot tudi ne tisti slabi, nasilni, tezki…..
Svoje otroke ucim prijaznosti in obcutljivosti za druge ljudi in locevati posteno od nepostenega, dobro od slabega, da se bosta znala postavit zase, kot se znam jaz!
lp
Ojla!
Kar se tiče vozičkov – opažam dve skrajnosti – ene super prijazne, pa kake že malo “žleht” – ti se prav potrudijo, da ti pokažejo, da si jim odveč, eni se celo ptrudijo, da te ša malo ovirajo, ali se zgužvajo – k sreči takih srečujem manj…
Ja, nevarnih in neprimernih stvari tudi jaz ne dovolim početi in me tudi včasih čudi ta brezbrižnost…
Klepetanje po telefonu…hmmmm….tu se pa ne morem strinjati – včasih ne gre drugače, sploh, če so otroci majhni, ali jih je več. Žal…
Praviš pa, da rutinsko vprašaš…ne vem, no, če gre za neobvezno klepetanje,….
Kaj je dobro, kaj slabo? OK, neka groba definicija že, sicer si pa to vsak razlaga po svoje. Vsakdo ima svoje dobre in slabe lastnosti, tako je…
In nimam občutka, da spodbujamo povprečnost.
Ne moremo biti vsi najboljši, ali pa vsi najslabši, tudi nekaj vmes mora obstajati!
Lp, Mateja
Moja izkušnja!
Meni se zadnje čase dogaja, da so starejši ljudje do mene zelo prijazni in mlajši dosti manj. Pa ne vem, zakaj je tako! Večkrat me kakšna starejša soseda pozdravi in ogovori, no, predvsem hčerko, ampak velikokrat srečujem mlade ljudi ( stare kot jaz) ki jih srečujem vsak dan, pa ne rečejo ne mu, ne bu – kot da me ni. Saj niso nesramni, ampak še manj prijazni, lahko rečem tudi ignorantski!!
Takšnih stvari kot jih navajaš ( packanje z vilicami …) ne bom pustila hčerki. Opažam pa , da veliko mamic pusti svojim otrokom čisto vse!Seveda neke meje morajo biti, spet pa ni treba it v drugo skrajnost, da vsako stvar prepovemo.Tudi taki starši so!!
Glede telefona pa imam slabe izkušnje.Prijateljica ima dva fantka in vedno, ko se srečava, se sploh ne moreva normalno pogovarjati, saj jo starejši sin ves čas nekaj sprašuje in ona mu dolgo in na široko odgovarja, tako da se nič ne moreva zmeniti. Še ena prijateljica tudi svojemu sinu ( to pa ne smeš, ker…., zakaj pa si to naredil…..?) in se tudi nič ne zmenimo!!!Ja mi gre na živce ampak …..
Mogoče bom pa jaz ista, ko bo moja mala večja in bo kar naprej mami zakaj…, mami kje…..!!!!
Pri prvi stvari, ki si jo omenila, imam jaz večinoma zelo dobre izkušnje.
Druga stvar pa mi je zelo znana. Enkrat sem že pisala o tem na sosednjem forumu. Kajti imam veliko prijateljic, ki imajo sedaj majhne otroke. Eni so lepo vzgojeni, ubogljivi in seveda tudi živahni, drugi pa so z eno besedo nemogoči. Ko pridejo na obisk, je moje stanovanje v trenutku bomba. Imela sem tudi priložnost opazovati način vzgoje teh staršev, pa lahko rečem, da se močno razlikuje od vzgoje staršev, ki imajo “tapridne” otroke. In najbolj me pogreje, ko starši “taporenih” rečejo: ” Naš otrok je pa tako “živ”, ampak kaj morem, taki so pač inteligentni otroci!” In tako je tem otrokom še naprej dovoljeno vse.
Da ne govorim o obnašanju nekaterih otrok npr. v lokalih. Z eno besedo, kričanje, divjanje, izsiljevanje,…. Tako, kot si rekla, ti otroci imajo privzgojen občutek, da so glavni, najbolj pomembni, da njihove želje ne morejo počakati ipd. pa naj se sliši še tako staromodno, vendar mi je nekako žal za časi, ko smo otroci imeli več spoštovanja do staršev, sorodnikov, učiteljev,….
Pri tretji stvari pa ima mogoče zavist in primitivnost prste zraven. Drugače pa jaz opažam, da precej staršev preveč forsira svoje otroke. Vsi bi radi imeli najbolj pametne in nadarjene otroke. Že v rani mladosti vozijo na raznorazne krožke, da se lahko potem hvalijo s tem, otrok pa nemalokrat čuti pritisk in trpi.
Kar se tiče vozičkov nimam slabih izkušenj. Kar se tiče drugega – “uničevanja” tujih stvari na obisku in ostalega grdega obnašanja, tudi ne – vsaj slabih ne. Tisti, ki prihajajo k nam na obisk kontrolirajo svoje otroke, prav tako jaz svojega, če gremo kam na obisk. V nasprotnem primeru bi otroka najprej opozorila (no, to sem že morala), zatem pa bi se spokala domov (to se še ni zgodilo). Tako je pri nas.
Aja, kar se telefonov tiče, gre pa tudi meni zelo na živce, češ, lej še Marko ali kdorkolipačže, bi nekaj povedal. Itak da ne pove nič, impulzi pa tečejo. Tudi moj kdaj pa kdaj uveljavlja voljo med telefoniranjem, ampak takrat kmalu zaključim s pogovorom in se pogovorim z njim, češ, to ni lepo, to se ne sme, itd.
Se načeloma strinjam s tabo, saj imam tudi jaz otroka in vem da je težko držat vrata in voziček not porivat, pa po stopnicah tudi ni lahko it. Bi te pa nekaj vprašala. Ali prosiš kdaj koga, če bi ti lahko prosim pomagal ali ti je samoumevno, da te bodo ljudje opazili, da imaš probleme in ti priskočili na pomoč? Veš tudi sama sem imela že slabe izkušnje, ko sem hotela pomagati neki mamici, pa me je nahrulila naj jo pustim pri miru in da bo že sama zmogla. Od takrat naprej pomagam samo če me prosijo za pomoč.
se strinjam s teboj, prav imaš. Veliko je neprijaznih – se spomnim, kadar sem morala na bus, z enim (dvoletnim) otrokom za eno roko, v drugi mega vrecka, šele tam nekje v sredi avtobusa mi je kdo odstopil, ponavadi kakšna babica. Potem sem se navadila in kar sama “prosila” za sedež, posebej za tistega, ki je določen za mamice z otroci.
Na splošno bi rekla, da v druzbi ne vlada ravno nekaksna naklonjenost do otrok……..dalec od neke logike, da po svoje celotna druzba prispeva k vzgoji nekega otroka, vsaka prodajalka, voznik busa, sosedje, mimoidoči. Povečini primerov se sosedje pritozujejo nad hrupom, moti jih igranje na igriscu, na busu moja devetletna hcerka ze dozivlja tisto kar sem tudi jaz nekoc – ko te mimoidoci butne s torbo, porine ker se grebe naprej ipd.
Glede obiskov malih otrok in preliberalnih starsev – ja, imam tudi take izkusnje, kot jih opisujes. Za mizo packanje in prijemanje vsega skupnega, laufanje s piškotom v roki po celem stanovanju, odpiranje omare……..pa to niso bili kaksni dvoletniki.
Z vozičkom imam izkušnje v obeh skrajnostih, eni zelo prijazni drugi neverjetno nekulturni, te še hladno opazujejo ko se matraš s kakšnimi ogromnimi vrati na Pošti ali trgovini, pa ko prečkaš cesto na prehodu en cel kup ljudi, ki imajo manire kot divjaki iz gozda. Glede obiskov pa imamo dobre izkušnje tako z ostalimi otroki kot s svojim, naš se kar transformira v najbolj pridno detece pod soncem ko smo kje na obisku, kar me veseli saj mu doma precej dovolimo.
Nesramno gor ali dol: dobrodošla v letu 2004. Pa če hočeš, da tvoj otrok preživi v prihodnosti, ga ne uči prijaznosti, pač pa ga vzgoji v narcisnega komolčarja, kajti potem boš lahko rekla, da je tvoj otrok uspešen.
Cinično gor ali dol, to je na žalost naša prihodnost ki ne upošteva faktorja prijaznosti in vljudnosti pač pa samo čimvečje dobičke
Pri prvem delu se ti lahko pridružim. Ravno danes zjutraj se je neki očka, drugače se udinja tudi kot pevec, gladko z vsemi štirimi prerinil skozi vrata, pred katerimi je čakala mamica z vozičkom in še enim frocom za roko, ne da bi ji pridržal vrata. Ampak – ta otrok, ki ga je držala za roko, je v skupini skupaj z mojim sinom, jaz jo vedno pozdravim, pa odgovor dobim le, če res ne gre drugače (danes mi je odzdravila z veliko nejevolje in sem prepričana, da mi naslednjič ne bo naklonila te male pozornosti). V skupini je kar nekaj takšnih, ki ne odzravljajo, ker so očitno višja kasta ali kaj… Res, čisto vesolje. Prosim in hvala sta pa pri nas očitno besedici, ki toneta v pozabo in ju v naslednjem SSKJ mogoče sploh ne bo več ali pa bosta označeni arhaično ali kaj podobnega.
Glede drugega dela in uničevanja – pri tem jaz ne šparam jezika in dotičnemu otroku povem, da se pri nas to ne sme. Če moja dva otroka ne smeta uničevati niti doma niti drugje, tudi drugi ne bodo pri nas.
Z vozičkom imam tudi jaz različne izkušnje: včasih se vozniki ustavijo še preden dobro prideva do prehoda, včasih pa te sploh ne šmirajo – in ti vozniki so različnih starosti: starejši ljudje, mlade gospodične in tudi mamice ki imajo zadaj v vozilu otroški sedež… Še največkrat ustavijo mlajši in srednje stari moški :)) Da ne govorim o tem, koliko štacun in inštitucij je neprilagojenih za dostop z vozičkom…
Kar se tiče dovoljevanja otroku: spomnim se, ko sem šla enkrat z vozičkom urejat neke papirje. Moj pikec je bil star cca dva meseca in je lepo pančal v vozičku. Bila je pa tudi neka mamica tam, katere otrok je vriskal in vpil in spuščal take in drugačne glasove – takrat sem samo pogledovala kdaj se bo moj mali zbudil in zakaj mamica vsaj malo ne utiša otročka… No, danes ko naš začne svoj debatni krožek in vriska, vem da ni tako lahko utišati otroka… Vem pa, da našemu ne bom dovolila (ko bo starejši) vtikanja in uničevanja tuje lastnine… Starši, ki so pri nas na obisku, svojim otrokom tega tudi ne dovolijo in sploh ni veliko prerekanja okoli tega, otroci pač ubogajo…
Pa telefoni… ne vem, no, mogoče sem tudi jaz taka, da namenim svojemu kako besedo, da se malo zamoti in da lahko še malo čvekam po telefonu… ampak samo pri čvekanju… sicer ga pa zamotim z raznimi grimasami in mimiko obraza… Vse je odvisno koliko so stari otroci in koliko lahko starosti primerno otroku dopoveš…
Glede prijaznosti do mamic z vozički, moram reči, da nisem imela slabih izkušenj (pri 2).
Pogovarjanje po telefonu… Hm, če bi na vprašanja “Ali motim?” odgovorila “Ne,” le takrat, ko bi vedela, da lahko naslenjih 5 minut 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} le čvekam, ne da bi me vsaj za trenutek zmotil kak otrok – bi izpadla strašno zaposlena:)) Gre pač za to, da včasih spotoma otroku res kaj rečeš – če ne drugega vsaj:”Počakaj, sedajle se pogovarjam.”
Glede uničevanja tuje lastnine – no, tukaj pa smo presneto striktni.
Kaj čmo, če pa je res. Če nisi po samozaljubljeno prase pod okriljem stolčkarstva skorajda ne moreš preživeti. Poglej par tem niže. S 50 čuki mora familja priti pri obleki in hrani skozi mesec. Ali res želiš da tudi tvoj otrok živi tako kot ti? Vsak si vendar želi, da bi šlo lastnemu otroku vsaj mal bolš kot njemu?! In odgovor je nesramnosti, sorry tako je. Ali pa te pomendrajo
Kar se vozičkov tiče in majhnih otrok:
– nihče mi ne ustavi na prehodu za pešce, pa imam majhnega otroka v vozičku, sem že kar precej noseča in še kakšno vrečko nosim. Mimo pa vsi drvijo, kot da te ni na prehodu za pešce?! Sem zelo glasna, ko tam čakam in čakam in čakam, zdaj zadnje čase že roke dvigujem in že od daleč nakazujem voznikom, da si res želim čez cesto. Največkrat potem tečem čez cesto in izsiljujem, kar pa spet ni najbolj pametno in tega nobeni ne priporočam.
Sedež na avtobusu – niti v sanjah ne upam nanj. Stojim s tamalim na busu, noseča pa še vrečke v roki. In kaj sem hotela, ratalo mi je slabo in sem šla po dveh postajah dol in čakala bus, ki je bil bolj prazen, da sva se s sinkom lahko usedla.
Kar se uničevanja tiče:
– grozzza!!! Sem totalno proti temu, da bi moj sine uničeval pri drugih doma, pa je tudi živahne sorte. Tudi je lahko samo za mizo in to v kuhinji. Sovražim to, da bi dete jedlo po celem stanovanju in to zahtevam tudi od obiskov. Tudi pri nas sem že morala opozarjati ta pridne otroke, da naj pustijo omare in stvari v njej na miru in da naj ne uničujejo vsega po vrsti!!! TO PA ŽE NE DOVOLIM je moj standard stavek. Zdaj ga že sinko pove – TO PA MAMI NE DOVOLI.
Kar se telefona tiče:
– ga sovražim. ČE nimam časa, ga ne dvignem. Ne maram polovičarstva. Če sem na telefonu, si vzamem čas za osebo na drugi strani. Ampak nekatere prijateljice (tiste brez otrok) res ne dojamejo in me pokličejo tudi po večkrat na dan. Sem jih morala kar malo zdresirat, da žal nimam celega dneva na voljo za telefonske čvekarije. Sicer pa če imam namen opraviti pomemben telefon, ga opravim absolutno takrat, ko malega ni zraven in to naredim v miru (bolje zame, zanj in za tistega na drugi strani).
Pa več sončka želim vam in vašim malčkom – vsaj za vikend.
Nina
Nina, poslušaj, glej, ne tako.
Spomnim se sebe s trebuhom in 4-letnico ob sebi, ko sem zakorakala na bus, pa ga ni bilo junaka, ki bi vstal. Ko sva šla dol, so me polile solze……..saj veš, malo tudi hormončki poigrajo, je človek preobčutljiv. A takrat sem sami sebi obljubila – ne, tako pa nikoli več, ne bom jokala zaradi bande nekulturnih egoističnih primerkov. Naslednjič sem ZAHTEVALA svoj sedež, vljudno, a zelo glasno in odločno “Mi lahko odstopite sedež, prosim”. Da vidiš kako je vsak skočil…..:-))) In svojemu otroku sem lepo pojasnila, da so ljudje v bistvu prijazni (dokaz- odstopili so mi sedež), a včasih jih je treba malo spomniti (…….).
pa punca, ne skači čez cesto, lepo te prosim!!! Jaz sem tudi imitirala policaja – dvig roke, hooopla!, pa je šlo.
Lep pozdrav in naredi tako, se boš bolje počutila!
No, če pogledamo še z drugega vidika, si veliko mamic skupaj s privilegiji, ki jim normalno gredo zaradi otroka, vzame še privilegij nevljudnosti in nesramnosti.
Primer 1: Na faksu smo imeli študentko-mamico, ki je imela zaradi starševstva seveda poseben način sodelovanja pri študiju. Profesorji so tolerirali (in mi ostali študenti tudi), da je ta mamica prinašala otroka na predavanja (čeprav je večkrat jokal in motil), da je zamujala, itd. Nobenega problema. Prvi konflikt se je pojavil, ko je gospa mamica enkrat prišibala na nek ustni izpit, kjer nas je čakalo vsaj pet študentov in se flegma postavila pred prvega v vrsti. Ko je ta vprašal, če gre po podpis, je rekla, ne, na izpit, d. Kolega ji je mirno povedal, da je pet ljudi pred njo in naj se postavi v vrsto. Ona pa nazaj, da ima pravico preskakovat vrsto, ker ima otroka. Kolega ji je rekel, da nima nobene pravice, bi jo pa on takoj spustil naprej, če bi mu lepo rekla, da se ji mudi k otroku in vljudno vprašala, če sme naprej. Končalo se je seveda burno.
Primer 2: Z družbo smo šli jest v neko restavracijo srednje klase, ki je bila precej polna. Zraven nas dve družini z tremi majhnimi otroki. Otroci so počeli vsega vraga: kričali na ves glas, letali okoli miz, ovirali natakarje in povzročali splošno nejevoljo, starši pa so se komaj komaj zmigali šele, ko so smrkolini skoraj potegnili prt in vse na njem z neke mize, seveda tuje. In seveda so bili vsega krivi “tečneži, ki sovražijo otroke”.
Otroka naj ima, kdor hoče, a mi naj ga ne vsiljuje. Jaz nisem dolžna požreti vsega čez mejo zato, ker je nekdo naštancal kup otrok, zdaj bi pa rad od tega potegnil profit na vseh možnih koncih in krajih, v otroke pa vložil čimmanj.
to, kar pišeš, je ena plat. In ne bom rekla, da je ni. Poznam in res je, na žalost.
Druga plat pa so netolerantni ljudje, ki bodo mirno sedeli ob ženski v visoki nosečnosti (če bi imel kdo mavec, pa bi najbrz vstali…), jo pustili, da stoji ob prehodu cez cesti, pa se kaksnega otrocka ima ob sebi, jo neprizadeto gledali, kako vlece vozicek gor na bus itn itn
Ljudje bi preprosto morali imeti več občutka za sočloveka, to je to.
Se strinjam.
Če bom kdaj imel otroke (še nimam), jih bom vzgojil v egoistične komolčarje, takim je najlepše na svetu. jaz žal nisem bil tako vzgojen, sem se pa sam malo prilagodil modernemu svetu.
Neka solidarnost, pa kaj vem kaj, do drugih..to ne funkcionira več.