Z možem sva poročena 23 let. Imela sva vzpone in padce. Obdobja, ko sva se ljubila in obdobja, ko sva se sovražila, a v vsem kar sva počela sva bila vedno zelo ognjevita. Ob delu z otroki, službah, športu,…, sva bila vedno polno zaposlena. Otroci so odraščali, midva pa sva bila vedno bolj vsak k sebi. Nikoli nisva bila najboljša v komunikaciji, vsaj kar se naju in najinega odnosa tiče ne. Komunicirala sva samo še preko krega. To utruja in oddaljuje. Sedaj sva v fazi, ko resnično pa nekaj dni tudi besede ne spregovoriva. Čuti se tista mučna tišina. Nimava si več kaj povedati. Jaz vem, da ga težko gledam, na živce mi gre njegova prisotnost. Konec je, nič ne čutim. Zanima pa me, kaj razmišlja on, a ga resnično ne želim ogovoriti. Sama lahko razmišljam samo še o tem kako bi bilo fino, če ga nikoli več ne bi videla. Ni mi nikoli naredil nič žalega, nekako je bilo vedno vse brez posebnosti, a res ne prenesem pogleda nanj. Jaz pobude za ločitev ne bom dala. Kljub vsem mojim občutkom, mi je misel, da bi po toliko letih družinskega življenja, morala zaživeti sama. Finance in streha nad glavo niso problem.
Se še komu zdi, da je ujetnik lastnega zakone? Kako naj si uredim misli? Tej moji strahovi in neodločnost, ki se trenutno pojavljajo, mi niso všeč.
Mislite, da bi se najin zakon lahko končal drugače, če bi šlo za prevaro?

Za današnji čas je pasivnost, ki jo opisuješ, zelo značilna. To, da se kar zadovoljimo s tem kar imamo samo, da se nam ne bi bilo potrebno matrati ali  se spravljati v neke neznane situacije. Rajši smo v slabih zakonih, kot, da bi naredili spremembo. Po drugi strani pa gre danes toliko vez narazen, koT nikdar do sedaj. Čudna družba smo postali.

Točno tako se je končal moj zakon. Sedaj, pet let po ločitvi se z bivšim razumeva fantastično. Morda nekoč, nekje se najine poti spet srečata. Če bi pred petimi leti razmišljala kot razmišljam sedaj, bi verjetno zakon reševala. Pri bivšem sem vedala kaj sem imela za svoj denar. Za navajanja na neke nove partnerje sem “prestara”.

Zakon je ječa, v katero vstopimo prostovoljno in zalučamo ključ v prepad z razlogom. In ta razlog ima dvoje obrazov: prvi je, da ne moremo pobegniti ob prvih znakih nepopolnosti drugega. In drugi, še bolj pomemben je, da drugi ne more pobegniti proč od nas, medtem ko vedno bolj spoznava, s kako pokveko se je poročil(-a). Kajti roko na srce… težko je shajati z menoj. Težko je shajati s teboj…

Zdaj se bom malo spotaknil ob romantični mit, ki nas uči, da nas na tem svetu nekje čaka sorodna duša, s katero se bomo srečali iin nekako intuitivno zaznali, da je to tista prava oseba za nas in ta sorodna duša nas bo ljubila v celoti, z vsemi našimi napakami… in ćivela bova srečno do konca svojih dni. Ampak ozrimo se še enkrat zelo zelo pozorno… V srži romantični mit opisuje obdobje PRED poroko… nakar sledi sreča do konca najinih dni. Če pogledamo še bolj natančno, bomo videli, da tisti romantični romani, ki že opisujejo življenje po poroki, praviloma na nek misteriozen način to smrt pričarajo precej hitro… najsi moža pobere jetika, pade v boju,… ali pa Madame Bovary preprosto stori samomor, ko spozna, da zakon ni zgolj sla strasti, ampak tudi pranje perila, knjigovodstvo, kuhanje in kar je še podobnih trivialnih opravkov v življenju.

Romantični mit nas odvrača od tega, da bi izkusili pravo ljubezen, ki ni neko intuitiven impulz, temveč raje nabor veščin, ki se jih moramo priučiti. Kajti roko na srce… če bi rekel, da ti bom odprl lobanjo in takole malo po občutku s skalpelom zarezal v možgane in te odrešil vseh slabih občutij, bi me vprašala po zdravju. Ampak… vse svoje čustvene viharje, vsa svoja občutja in preostanek svojega življenja ap zaupaš prvemu mimuidočemu, pri kateremu te zaščemijo metuljčki v trebuhu in ti deluje toliko domače, da te pomisel na trpljenje ob njem ne skrbi.

Ampak bodiva iskrena. Res iskrena. Osebi, ki bi jo ljubila po postulatih, ki jih narekuje romantični mit, bi močno odsvetovala poroko s teboj. Oz. drugače… Da bi se lahko prepričala, da te nekdo zares ljubi, bi moral slednji moči izkazati neke kompetence (enako kot nekdo, ki naj bi s skalpelom brkljal po tebi). Ker ga ni človeka na svetu, ki bi ljubil smrad, ko te daje prebava in spuščaš vetrove. Ga ni človeka na svetu, ki bi ljubil, kako kot krava na pašniku žvečiš solato in ni ga človeka na svetu, ki bi ljubil tvoje čustvene izpade ob PMS-u. Kar drugi ljubi na tebi, so tvoje vrline, ki jih lahko obožuje (ponavadi zato, ker je tu šibkejši). In enako ti na njem.

Sedaj, ko sta skupaj toliko let, se ti gnusijo vse te njegove šibkosti in verjemi, tudi njemu tvoje. Kar seveda botruje v tišino. Kajti romantični mit nas uči, da je treba drugega ljubiti celega, z vsemi njegovimi slabimi lastnostmi. In kar je šše huje… Če drugemu namenimo kritiko, da bi iz njega naredili boljšo različico – še vedno njega, se to šteje za- izdajstvo. “Kako mi laho rečeš, da žvečim kot krava? Si me sploh kdaj ljubil?” Znan, predvidljiv scenarij, ki se mu vsi raje ognemo s politično korektno tišino. In poleg tega ima ta tišina še bolj subtilen pomen. Z njo sporočam, da je nekaj narobe. In če me moja sorodna duša res ljubi, bo že vedela, kaj. In ker seveda ne ve, imamo samouresničujočo se prerokbo: poročil(-a) sem se s znekom, ki me sploh ne ljubi.

In da bi bila zadeva še težja, smo bombardirani z bedarijo, da se o čustvih ne govori, da je kakršnokoli govorjenje o čustvih, analizirabje le-teh, pravzaprav njihovo razvrednotenje. Je sploh še čudno, da je toliko samomorov v Sloveniji?

Kako ven? Kot sem že namignil… Ljubezen ni neka impulzivna iskrica, ki se pojavi naenkrat, kot strela z jasnega in ki potem brli naslednjih 50 in več let in nam nakazuje pot, temveč nabor veščin, ki se jih je treba priučiti. In ker v ljubezensko razmerje vstopamo po kriteriju domačnosti, ki kot sem zapisal ni nič drugega, kakor to, da nas nekogaršnji odnos do nas asocira na občutke trpljenja, ki smo ga vajeni in ga zato ocenimo kot sprejemljivega, ker se ga ne bojimo, je sedaj čas, da se prelevimo v učitelje in učence, ter drugega naučimo, kako shajati z nami, kadar se na plano prebije naša temna plat in se tudi obratno od njega pustimo podučiti, kako v nasprotno enakih okoliščinah shajati z njim. Sorazmerno dolgotrajen in mukotrpen proces. Kajti večinima ne zgolj, da smo slabi učenci, teveč smo še bolj zanič učitelji. Nestrpni, zadirčni, vzvišeni… kako vraga ta pokveka na drugi strani ne pošteka nečesa tako samoumevnega?!?

Ali je vredno? Je, saj vnaša vzburjenje v zvezo. K dolgočasju varne stabilnosti doda tisti ščepec razburjenja spoznavanja nečesa povsem novega. Hej, kdaj si se pa nazadnje mogla s kom odkrito pogovarjati, kako trčena si? In nenazadnje… Tale cepec, s katerim si se poročila pred dobrima dvema desetletjema te je sprejel do te mere, da se mu zdiš ob pol šestih zjutraj vsa zmečkana v obraz z zlepljenimi, zaležanimi lasmi in v razvlečeni bombažni majčki in v flanelastih hlačah še vedno dovolj seksi, da bi te z veseljem nabrisal… Mar ni to res nekaj vredno? Kajti glej,… Bodiva iskrena… Če se ločiš, boš naenkrat za ta učinek v tekmi z vsemi 20đ letnicami, torej ti manikura, pedikura, kak lepotni popravek na obrazu, morda dojkah in riti, nova pravila make-upa, oblačenja, flirtanja… ne uidejo. In pazi zdaj… Četudi ti uspe, da se kdo ujame na vse te limanice, je to zgolj zato, ker imaš eno temno skrivnost več, kot si jo imela v tej, sedanji zvezi. Izbira je seveda tvoja.

Zavajaš njega in sebe. Iz takih odnosov nastanejo huda bolezenska stanja. Materialistka, ki uživa v vlogi žrtve namesto da bi šla stran. Na otroke se nikar ne zgovarjaj.

Res dobro in celovito napisano.

V podobni situaciji sem tudi jaz. Nisem si mislila, da bom kdaj v tišini. Naj bo po njegovo to pot. Nimam več živcev in ne energije. Vseeno mi je, če gre. Pravzaprav bi mi bilo bolje, če bi šel. Po vsakem prepiru sem ga hodila prosit za pogovor. Sedaj ne zmorem več. Predlagala vikend oddih brez otrok. Neuspešno. Predlagala vsaj deset stvari. Neuspešno. Ravno danes sem se zbudila z nekim tesnobnim občutkom, da je to to. Začetek konca. Deset dni spim sama. Prvič tišina traja toliko dni. Toliko, da tudi jaz ne morem več spregovoriti.

Ne vem sicer kje sta se izgubila, ampak če se ne pogovarjata po par dni pejta narazen, sploh če ga ne moreš več videti.

Si ne predstavljam take veze, zase vem, da komaj čakam, da pridem domov, da se pogovoriva, zvečer ko dava otroke spat pa da imava čas samo zase, skupaj sva že več kot 15 let in v em času se najina želja en po drugem ni zmanjšala, kvečjemu zvečala.

Tako da, če nista za skupaj pejta naraze ker to ni nobena veza ampak trpljenje. Najdi si nekoga, ki ga boš imela rada in on tebe.

ja, sem na istem, midva ne govoriva že en teden, v prisotnost otrok se trudim, ampak ja, imam ga tako vrh glave, da bi ga najraje nekam sterala. In kot pri tebi, vedno slabše, prvih 5 let ok, zdaj sva skupa 15, so plusi, minusi, ampak na splošno gre na slabše. Nimam drugega, niti nimam želje, on pa mi para živce.

Dajte se začeti zavedati, da so takšni občutki precej uravnoteženo obojestranski. Tudi druga stran razmišlja presenetljivo podobno. Začnite se zavedati “izvirnega greha” in si končno priznajte, da ste usmiljenja vredni stvori. In nato prosite tega usmiljenja. In za božjo voljo: pokažite nekaj usmiljenja do tega stvora, s katerim ste se poročile. Za začetek mu dajte neka kolikor toliko oprijemljiva navodila, kako naj sploh rokuje z vami. Kajti… Zelo verjetno si ne upa vprašati, saj se enako kot ve boji zamere.

Tišina poglobi dejanska čustva torej, če bi bila noro zaljubljena, ne rabiš govorit ker tišina in energija, srce pove vse. Če pa si jezen, čutiš zamero, pa tišina tudi to potencira, glava doda svoje in na koncu sledi razhod.

Se pa ne bi strinjala povsem z razmišljanjem Desija o romantični ljubezni. Pri moji 15+ letni vezi sem že prišla do stopnje, da bi vse spustila in šla, če ga ne bi imela tako rada. Ljudje prihajamo v različne faze v svojem življenju in včasih pač dva v določenem trenutku nista najbolj uglašena. Ampak dejstvo je, da dva nista eno. Če rabim odklop, fizični napor, da shladim glavo, tišino… potem grem sama, enkrat, dvakrat, pol leta. Ko bom zadovoljna, spočita, bo tudi partner gledal drugače name, saj ne bom več vedno naveličana ženska, ki se ves čas pritožuje, ampak nasmejana, polna energije in veselja. Torej prvo poštimala sebe potem pride ostalo.  En majhen poskus… Poskušaj spremeniti obrazno mimiko – iz povešenih, resnih ust v rahel nasmeh. Brezvezen predlog, ki 100 % deluje.

Je pa dejstvo, da če je tišina posledica neizrečenih zamer, potem bo zadevo rešil le pogovor. Oz. najprej verjetno samogovor, ker ko  začneš razlagati kaj si  zameril, včasih ni tako hitro konec 😀

zakone, v katerih partnerja doqurčita en drugemu reši lahko edino reden obisk savne, ker tam partnerja spet lahko opazujete en drugega….. gola..
Poanta je v tem, da sta oba v savni….. vlažna, seveda, kar jim v francoski postelji tud teoretično ne rata….. več.

Ne glede na izid, je moje mnenje, da je komunikacija potrebna.

Jaz sem se šla tiho mašo ko sem bila sredi 20, nezrela za odnos. Danes vem, da to ni način.

Če si moža enkrat imela rada, ga imaš lahko spet. Pa tudi če ne, ustvari komunikacijo. Je tvoj mož in oče tvojih otrok in tega je vreden.

Imam pa nekdanjo sodelavko, ki mi je povedala primer njunih staršev. Govorila nista 10 let, ostala pa sta skupaj, ker ni šlo drugače zaradi  revščine. Naenkrat pa se je nekaj spremenilo (ne ve kaj) in rekla je, da sta se začela imeti na novo rada. Da se držita celo za roke in lupčkata, ko se nikoli nista.

Svetujem poslušanje videov kot so (je več delov):

Kot je govoril moj pradeda vrač: “Lahko je biti čista duša v svetu brez skušnjav.” Tako bom tudi jaz parafraziral to izjavo in jo prenesel na kontekst ljubezni. Nekako takole: “Lahko je vzljubiti na drugem tisto, kar na njem občudujemo.” In iz tega potem mislim, da tvoje nestrinjanje niti ni tako zelo vsebinsko oddaljeno od tistega kar sem zapisal. Umetnost je izkazati naklonjenost, ljubeznivost in v končni fazi usmiljenje do človeka, ki nam povzroča – takšno ali drugačno – bolečino.

Ti se v tem pogledu osredotočiš na sam način izražanja, a jaz mislim, da je glede na okoliščine ta izraz lahko sila različen. In se zato ne bi osredotočal zgolj na “pozitivno razmišljanje”. Celo nasprotno. Prav je, da izrazimo bolečino, ki smo jo doživeli, najsi bo zkozi jok, umik, grimase, besede… kar je bistveno, je to v čemer pa se oba strinjava: da so dejanja in ravnanja v smeri drugega usmiljena – da ga ne etiketiramo kot slabega, temveč poskusimo (sočutno) ozavestiti tisto, kar ga je pripeljalo do tega, da je ravnal na destruktiven način in poskusimo odpraviti vzroke v tem oziru.

Videti “otroka v drugem” je namreč ravno to. In ko sem kdaj prišel domov iz službe, zbit in utrujen in sem moji malčici prinesel en “home made” rižev narastek iz ene pekarne v bližini ene stranke, kjer sem delal in ki ga je oboževala in ga je enkrat zabrisala po tleh, je nisem obsodil, da ne ceni mojega truda stanja v koloni v prometni konici, ker sem naredil ovinek skozi center do pekarne. Niti nisem pomislil, da me na ta način kani prizadeti, kaj šele ponižati. Nasprotno sem poskusil razumeti, kaj je povzročilo njen protest. Je bila morda preutrujena, saj sem tisti dan bil res bolj pozen, kot ponavadi in sem domov prišel komaj nekaj čez sedem? Sta jo morda znervirali starejši sestrici? Je morda bolna, da tako vehementno zabriše njeno najljubšo poslastico po tleh? Skratka bil sem usmiljen, nisem obskojal, temveč sem izkal razlago za ravnanje, ki pa me je, roko na srce prizadelo. In to prizadetost sem jasno pokazal.

To je tisto, česar nam manjka v partnerskih odnosih. Najbolj histerični konflikti se razvijejo ravno okoli tem, kjer se dve odrasli osebi čutita preveč kompetentni, da bi izgubljali čas za razprave o taki trivialnosti. Ker ravno ta drža apriori kompetentnosti sproži nestrpnost. Npr. kdo vraga pričakuje razpravo okoli tega, kdo bo odnesel smeti, obesil ali pobral perilo, ipd. To so trivialne stvari. In to je srž upravljanja in reševanja konfliktov. To je strup za odnose, ko se na trivialnih temah sproži ogromno energije, ki jo producirajo nakopičena – navadno potlačena – čustva. “Zakaj moram jaz VEDNO odnašati smeti iz te hiše?” je bolj simbolično vprašanje, kot dejansko. Ni retorično, je odraz bolečine… ki s trenutno situacijo nima nikakršne zveze, slednja je zgolj sprožilec. In videti ranjenega otroka v tem trenutku, ko želimo zgolj, da nekdo odnese smeti ven, ker imam jaz polne roke dela, izpustiti vse iz rok in vprašati “Vidim, da te nekaj močno tišči. Mi želiš povedati kaj več o tem? Pridi, usediva se, nama bom pripravil čaj/kavo/… in pripoveduj mi, kaj te je tako prizadelo…” je tisti pravi izraz ljubezni.

Ta tvoj roman bi lahko strnil v nekaj stavkov. Wtf zakaj tolk filozofiraš, težiš in nakladaš?! Človeka mine, da bi prebral do konca jebote..

Odnos moški – ženska je kot  zvezda stalnica na tem vrhunskem super fantastičnem forumu. Rdeča nit foruma. Ženske so z Venere, moški pa z Marsa. Planet Zemlja je kot kontaktna točka.

Dojeti moraš, da ima partner pravico čutiti drugače kot ti in da, če ne čuti kot ti, to ni narobe. Izražanje (ali v tem primeru odsotnost izražanja) povzroča skoraj največ bolečine v vezi. Zato pravim, da je potrebno urediti najprej sebe, ker v bolečini govoriš stvari, ki jih mogoče ne misliš resno. Namesto tišine zato predlagam, da  si vzameš čas zase in ugotoviš kje tiči problem in kako ga lahko rešiš. Večina tega je v nezadovoljstvu, ker se partner ne obnaša kot pričakujemo.

Slednje sem preizkusila sama. Ker ne maram te tišine, ki nastane zaradi zamer (pa sem drugače rada tiho). Sem rabila več kot pol leta, da sem uredila misli in da je začelo delovati. In se še zgodi, da grem sama v hribe ali teči ali pač nekaj početi, da zbistrim glavo.

Tu bi opozoril na dva detajla, ki sta na videz neopazna, a sta v bistvu srž problema. Prvi je “Dojeti moraš…”. Prav bi bilo: “Dobro bi bilo, da dojamem(-o), da drugi čuti drugače kakor jaz.”. Verjamem, da si mislila drugače, a izrazila si se, kot se verjetno izražaš tudi ponovadi. Ampak to je zahteva, izražena v drugi osebi ednine. Zahteva, da naj bi se drugi “moral spremeniti”.

Potem nadaljuješ “Večina tega je v nezadovoljstvu, ker se partner ne obnaša kot pričakujemo.”, kar je popolnoma napačno. Prav bi namreč bilo: “Večina mojega nezadovoljstva izhaja iz mojega pričakovanja, da se bo partner (oz. drugi) obnašal kot sem si jaz zamislil, da se bo.”

Slednje šele narekuje odgovornost, da se najprej zazremo vase. Jaz ozavestim, da drugi čuti drugače. In jaz sem nezadovoljen, ker sem si jaz zamislil, kaj naj bi drugi čutil do mene. Moje trpljenje torej ne izvira iz samega partnerjevega vedenja, temveč iz moje predstave o tem, kako naj bi se vedel oz. ravnal v tej trenutni situaciji. In če želim, da bi partner ravnal drugače, je moja naloga, da ga vnaprej pripravim na to. Torej ga podučiti o mojih šibkostih, mojih temnih plateh, ipd in mu dati neka navodila, kako naj shaja z menoj v takšnih situacijah.

Kar pa narekuje zavedanje o “izvirnem grehu”. Kar naenkrat nisem več “omnipotentni jaz”, ki ga vsiljuje današnja družba previskoh pričakovanj, temveč na nek način celo “impotentni jaz”, ki se zavedam, da nisem v stanju zadostiti niti nekim kriterijem normalnosti, zato vnaprej prosim usmiljenja in odpuščanja (če malo namenoma skrenem v retoriko iz neke druge vsebine), ker se zavedam svoje grešnosti. Kar mi prinese odrešenje… In šele odrešen morem biti pomirjen sam s seboj.

Kajti kontemplacija more prinesti želene učinke zgolj če se zavedam, da ne bom sojen. Da bi pa se ognil tesnobi v okolu interakcije z drugimi, pa potrebujem vnaprejše odpuščanje moje impotentnosti, torej nezmožnosti pričakovane normalnosti.

Zanimiv izbor besed. 🙂 impotenten… Ker če gledaš mene si citiral po besedah kjer so res (če jih izločiš iz sestava) razumljene kot diktiranje. A če prebereš celoto veš, da gre za diktiranje sebi – sam moraš razumeti, da nisi sam na celem svetu.

Sedaj če razumem, da se pri meni obešaš na moje besede se bom še jaz na tvoje – je to tvoj problem?

Impotentnost?

In še nekaj – ne siciram sebe tako kot ti – kdo me je zmožen in nezmožen razumeti. Sem del družbe, ki si ji moram v določenih trenutkih prilagoditi, v določenih se pa ni potrebno. In ker se ne pretvarjam je partner vedel kje sem “neprilagodljiva” družbi in kje ne.

Izbor besed res ni bil naključen. 🙂 Impotentnost (https://www.merriam-webster.com/dictionary/impotence) kot nasprotje omnipotentnosti (ki je v srži atribut božanskosti). Tako da ja, v mnogih pogledih sem impotenten (slov. nezmožen). Koliko je to težava, pa je predvsem odvisno od pričakovanj. Pogosto je npr. ta izraz tesno povezan z nezmožnostjo erekcije moškega. Ki se, če gre verjeti pristašem šole teorije učenja poraja iz
– prevelikih pričakovanj,
– pretiranega ukvarjanja z erekcijo, z občutki krivde, če partner ni zadovoljen,in s storilnostjo v spolnih odnosih,
– pomanjkanja znanja in spretnosti v spolnosti,
– nesposobnosti partnerja, ki ne zna spolnosti spodbuditi,
– premajhne čustvene povezanosti med spolnima partnerjema.

Vir: Human Sexual Inadequancy – Masters, Johnson (1970)

Zanimiv je pristop k terapevtskem pristopu, kjer je poudarjeno, da ločitev moža od žene v terapevtskem procesu ne samo zanika koncepta vpletenosti obeh partnerjev v seksualni problem, ampak tudi ignorira osnovno dejstvo, da spolni odziv predstavlja interakcijo med dvema človekoma. Zelo sta poudarjala tudi slabo komunikacijo, ki naj bi bila glavni vzrok seksualne neuspešnosti.

Sodeč po velikanskem številu tem, ki kažejo na takšne in drugačne težave pri spolnosti, pri čemer ne gre zanemariti niti ženske osredotočenosti na izostanek orgazma, nas je torej tudi v tem pogledu tu veliko več impotentnih, kot bi nas bilo pripravljenih to prostodušno priznati. A po drugi strani bi se dalo nasloniti na zgornje alineje in jih aplicirati na precej širok spekter težav v zakonu in ne samo spolnost.

Me veseli, da si ugriznila v vabo… Seks je žgečkljiva in zelo privlačna tema za mnoge. Morda pa se tema celo razvije. 😉

No, midva se pogovarjava, nimava tihih mas in tudi kregava se ne kaj dosti, ziviva pa vsak v svojem svetu in imava en drugega… Nimam pojma zakaj. Verjetno jaz njega, ker financno sama ne bi zmogla, on pa mene, ker v vseh ostalih povledih ne more sam.

Zakaj sva skupaj?

Verjetno ker imava en drugega za dobrega cloveka in nek balans v zivljenju.

Hitro se človek ujame v pasti zakonskega življenja. V naglici s katero divjamo iz dneva v dan si vzamemo premalo časa za partnerski odnos, zato je ta tišina in zaciklanost v enolično življenje neka logična posledica. Se da to rešiti. Morda, a le če si oba želita. Brez pogovora pa sigurno ne bo šlo, še ločitev ne.

tocno tukaj sva tudi midva… Ne bo slo..zal…

Bom pa se malo potrpezljiva..take stvari se ne resijo z danes na jutri..tako kot ne zapletejo..

Eno vprašanje, vredno premisleka: kaj natančno po vašem mnenju botruje tej tišini z vaše strani?

lepo bi bilo se pogovoriti z teboj