Nevarna tišina v zakonu
Nevarno tiha, 23.05.2021 ob 23:17
Z možem sva poročena 23 let. Imela sva vzpone in padce. Obdobja, ko sva se ljubila in obdobja, ko sva se sovražila, a v vsem kar sva počela sva bila vedno zelo ognjevita. Ob delu z otroki, službah, športu,…, sva bila vedno polno zaposlena. Otroci so odraščali, midva pa sva bila vedno bolj vsak k sebi. Nikoli nisva bila najboljša v komunikaciji, vsaj kar se naju in najinega odnosa tiče ne. Komunicirala sva samo še preko krega. To utruja in oddaljuje. Sedaj sva v fazi, ko resnično pa nekaj dni tudi besede ne spregovoriva. Čuti se tista mučna tišina. Nimava si več kaj povedati. Jaz vem, da ga težko gledam, na živce mi gre njegova prisotnost. Konec je, nič ne čutim. Zanima pa me, kaj razmišlja on, a ga resnično ne želim ogovoriti. Sama lahko razmišljam samo še o tem kako bi bilo fino, če ga nikoli več ne bi videla. Ni mi nikoli naredil nič žalega, nekako je bilo vedno vse brez posebnosti, a res ne prenesem pogleda nanj. Jaz pobude za ločitev ne bom dala. Kljub vsem mojim občutkom, mi je misel, da bi po toliko letih družinskega življenja, morala zaživeti sama. Finance in streha nad glavo niso problem.
Se še komu zdi, da je ujetnik lastnega zakone? Kako naj si uredim misli? Tej moji strahovi in neodločnost, ki se trenutno pojavljajo, mi niso všeč.
Mislite, da bi se najin zakon lahko končal drugače, če bi šlo za prevaro?
Kot da berem svojo zgodbo leta starost vse se ujema…
Tu sledi konec zveze.
Rabis drugega partnerja ,ki te bo ostreceval in bosta skupaj izpolnjevala tisto kar rabita za skupno zivljenje.
Brez veze se nekaj matrat in silit.
Zgodba je zakljucena.
Tudi sam sem na istem.
Ženske svetujem vam nekaj. Najdite si ljubimca in spet boste srečne. meni se je svet ob ljubici čisto spremenil. Doma smo vsi srečni ter vse je v nulo. Prav tako se je ljubici svet doma popolnoma spremenil. Je srečna, nasmejana, in družina je srečna. Enkrat se živi, in dajte ta hudičev stres na stran….
crna_vrtnica_neprij, 24.05.2021 ob 12:48
Tišina poglobi dejanska čustva torej, če bi bila noro zaljubljena, ne rabiš govorit ker tišina in energija, srce pove vse. Če pa si jezen, čutiš zamero, pa tišina tudi to potencira, glava doda svoje in na koncu sledi razhod.
Se pa ne bi strinjala povsem z razmišljanjem Desija o romantični ljubezni. Pri moji 15+ letni vezi sem že prišla do stopnje, da bi vse spustila in šla, če ga ne bi imela tako rada. Ljudje prihajamo v različne faze v svojem življenju in včasih pač dva v določenem trenutku nista najbolj uglašena. Ampak dejstvo je, da dva nista eno. Če rabim odklop, fizični napor, da shladim glavo, tišino… potem grem sama, enkrat, dvakrat, pol leta. Ko bom zadovoljna, spočita, bo tudi partner gledal drugače name, saj ne bom več vedno naveličana ženska, ki se ves čas pritožuje, ampak nasmejana, polna energije in veselja. Torej prvo poštimala sebe potem pride ostalo. En majhen poskus… Poskušaj spremeniti obrazno mimiko – iz povešenih, resnih ust v rahel nasmeh. Brezvezen predlog, ki 100 % deluje.
Je pa dejstvo, da če je tišina posledica neizrečenih zamer, potem bo zadevo rešil le pogovor. Oz. najprej verjetno samogovor, ker ko začneš razlagati kaj si zameril, včasih ni tako hitro konec 😀
pogovor je dvostranska cesta in če se mulo kuhajoči (to je manipulacija) noče pogovarjat in reševat nastalo težavo, potem nima kaj pričakovat od drugega, da bo drug ostal in prenašal ter čakal v nedogled, kdaj bo ta drug pripravljen se pogovorit.
Jaz sem vedno na voljo za pogovor, nikdar ne pometam zadev pod preprogo. In če nekdo komunicira z mano na tak način, da ignorira, se ne sooča, pometa pod preprogo, kuha mulo-tu dolgoročnega odnosa zagotovo ne bo, ker ga bom sama zaključila. In ne, to ni pobeg, to je zgolj skrb za lastno zdravje. Tu sem za pogovor in realizacijo v dobro obeh ne pa za manipuliranje nad mano z takim obnašanjem.
Pisi na [email protected]
- Pisi na [email protected]
Najina dolgoletna veza se je končala ravno zaradi tišine. Vedno daljse vedno bolj moreče. Nisem več zdržala. Pa je navzven vse drugo stimalo ampak to me je ubijalo. Prosila pogovor, moledovala, jokala, besnela in pozivala k rešitvi. Do dne, ko sem nehala imeti rada. In zasovražila te tišine. Je potem želel reševati vezo ampak nisem več zmogla. Ne več.
Tisina je vdaja in nemoc ko zgubis upanje na resitev zveze. To vem iz lastne izkusnje.
V odnosu je vednontako da je nekdo podrejen drugemu. Pa to ni ovira ce si slisan. Jaz sem dolgo prenasala in gladila odnos. Hotla sem da imata otroka druzino. Ni bilo lahko. Tezave so se pocasi kopicile in zacela sem govoriti. Iskreno sem hotela biti slisana saj sta si otroka in jaz zasluzla prijetno zivljenje. Sin se odseli in ostanemo sami 3je. Prisla sem do tocke ko sem utihnila. Moje besede vec niso bile pomembne. Ni me opazil ko sem govorila ni opazil ko sem utihnila. Koncno sem odsla.
Dokler so custva sepogovarjas in tudi skregas in se pobotas. Ko utihnes se ne boris vec in isces izhod. Je pa zivcna vojna…bila vsaj pri meni…ne maram tisine. Ampak ko ne gre odides. Pustila sem vse…stvari so mu vedno pomenile vse. Odsla je se hci. Sedaj ima najboljso druzbo…sam sebe
Jp, 29.05.2022 ob 23:23
Tisina je vdaja in nemoc ko zgubis upanje na resitev zveze. To vem iz lastne izkusnje.
V odnosu je vednontako da je nekdo podrejen drugemu. Pa to ni ovira ce si slisan. Jaz sem dolgo prenasala in gladila odnos. Hotla sem da imata otroka druzino. Ni bilo lahko. Tezave so se pocasi kopicile in zacela sem govoriti. Iskreno sem hotela biti slisana saj sta si otroka in jaz zasluzla prijetno zivljenje. Sin se odseli in ostanemo sami 3je. Prisla sem do tocke ko sem utihnila. Moje besede vec niso bile pomembne. Ni me opazil ko sem govorila ni opazil ko sem utihnila. Koncno sem odsla.
Dokler so custva sepogovarjas in tudi skregas in se pobotas. Ko utihnes se ne boris vec in isces izhod. Je pa zivcna vojna…bila vsaj pri meni…ne maram tisine. Ampak ko ne gre odides. Pustila sem vse…stvari so mu vedno pomenile vse. Odsla je se hci. Sedaj ima najboljso druzbo…sam sebe
Dober zapis. Jaz sem bila poročena 19 let. Redko slišana. Redko razumljena. Redko spoštovana. V meni je s svojim odnosom dobesedno ubil željo po stiku z njim. Prišel je dan, ko nisem več prenesla pogleda nanj. Nisem mu imela nič več za povedati. Ena velika praznina. Videla sem ga kot tujca. Samo čakala sem, da se ga znebim. Dobesedno znebim. Še leto po ločitvi mi je bilo žal, da tega nisem storila že veliko, veliko prej. Rajši bi bila mrtva, kot z njim. Zdaj HB spet živim. Zakaj biti z nekom, s katerim ti ni lepo? Zakaj?