Plodu ze od 26tedna nosecnosti so ugotovili da se v pljucih nabira tekocina (voda )
Evo koncno pride dan ko mora na svet 4tedne prezgodaj in zal ne prezivi 🙁 dokl so se potrudili da tekocino vn vzamejo in da zacne dihati ni zmogla…neskoncno zalostni

Iskreno sožalje.
Zdaj imate angelčka v nebesih … Vedno bo z vami, le na drugačen način.

Moje sožalje!
Joči, izjoči se in ne pozabi nikoli na pikico, ki ji ni bilo usojeno vas razveseljevati!

Moja zvezdica ni dočakala niti polnih 10 tednov.

Sočustvujem s teboj, z vami. Nisi edina, smo tudi šli skozi to.

Težko……sožalje.

Kaksna zvezdica pri niti 10 tednih??

Iskreno sožalje…😥vam pa en velik objemček. ❤❤❤

Pošiljam ti objem. Sožalje.

Ne obupat… dokler ni tudi moja splavila po 2 normalnih porodih, sploh nisem vedel, koliko žensk je to že dalo skozi (pa to samo za te, ki jih osebno poznam, ali sem v sorodu).
Splav je pač še vedno velik tabu, in o tem se ne govori, pa če je spontan ali načrtovan.
Pa še kup drugih stvari gre lahko narobe tudi pri samem porodu.

Verjamem, da bo sedaj prisoten nek strah, kaj bo, a ne obupavat. Mal pavze (3 do 6 mesecev) vzemita potem pa hitro spet probat.

Čudna so pota gospodova. Tudi moj prvi angelček je odšel prezgodaj. Za druga dva smo se neskončno borili, če ležiš trikrat na patologiji vidiš čudeže in vidiš kontra. Vidiš usodo in vidiš vpliv ljudi. Zaupaj, da naslednjič bo, srečno!

To so tako, tako težke dileme, toliko borbe za otroka, za vsako ceno, ob tem ne pomislimo da je narava zato, da uravnovesi.

Jaz sem izgubila 2 krasna otrocka v 19.tednu. Hudo je, tezko zvecer zaspat, se tezje zjutraj ustat. Ne privoscim nikomur.

Na patologiji ponavadi ležiš samo enkrat!

tako v žargonu rečemo tudi oddelku za patološko nosečnost. In žal, teoretično in v praski lahko tam ležiš večkrat 🙁

Tudi meni se je zgodilo. Bila sta na meji preživetja po tednih, pa ni šlo. Dolge mesece je bilo hudo, zelo. Res pa je da čas čeli rane, ampak preskočiti ne moreš nič.

ne nakladaj s fantazijo

avtorica, iskreno sožalje.

Iskreno sočustvujem s teboj v teh težkih trenutkih… Morda ti bo v uteho in novo upanje dejstvo, da se duša, ki se je odločila roditi določenemu paru in ji prvič ne uspe vrne in se utelesi v naslednji nosečnosti. Vse dobro v prihodnje.

Sožalje. Škoda, da si morala 26 tednov nosečnosti vložiti in to ni obrodilo želenih sadov. V resnici pa ni tako hudo, boste pa še poskusili, Jajčeca še imaš, partner pa semenčice. glavo pokonci! Krivi tudi nič niste, ne morš pomagat.

sedim par trenutkov in res ne vem kako se izraziti ob vaši bolečini.
Pošiljam močan objem, saj ne zmoremo razumeti.

Da vam bo lažje….sem otrok po slovesu bratca komaj rojenega, vedno je v mojih mislih.
Včasih imam slutnjo, da živi v meni 🙂

sedim par trenutkov in res ne vem kako se izraziti ob vaši bolečini.
Pošiljam močan objem, saj ne zmoremo razumeti.

Da vam bo lažje….sem otrok po slovesu bratca komaj rojenega, vedno je v mojih mislih.
Včasih imam slutnjo, da živi v meni 🙂
[/quote]

Jaz pa celo dveh.
To so mi povedali šele v “primerni” starosti, ampak celo otroštvo, takoj ko sem znala dobro govoriti, sem si vedno izmišljevala zgodbice o svojih dveh bratcih, da nekje živita in bosta nekoč prišla spet k meni. In kako ju pogrešam, še kot najstnica sem govorila, da mi je čudno, ker nimam še kakšnega brata.
Včasih novorojenčkov niso pokopavali.
Verjetno sem kdaj prestregla, ko so se odrasli izjemoma kdaj pogovarjali o tem in mislili, da nič ne razumem, ampak mama trdi, da ne da bi ona vedela, ker je bila to tabu tema.
Je malo nenavaden občutek, od nekdaj mi manjka brat, sestra. Kot da bi ju morala imeti.

Vaš zapis sem spregledala, in tudi sam imam podobne občutke, da bratec živi v meni ali ob meni kot moja senca…zelo prijeten občutek. Hvala. Lp 🙂

Jaz pa celo dveh.
To so mi povedali šele v “primerni” starosti, ampak celo otroštvo, takoj ko sem znala dobro govoriti, sem si vedno izmišljevala zgodbice o svojih dveh bratcih, da nekje živita in bosta nekoč prišla spet k meni. In kako ju pogrešam, še kot najstnica sem govorila, da mi je čudno, ker nimam še kakšnega brata.
Včasih novorojenčkov niso pokopavali.
Verjetno sem kdaj prestregla, ko so se odrasli izjemoma kdaj pogovarjali o tem in mislili, da nič ne razumem, ampak mama trdi, da ne da bi ona vedela, ker je bila to tabu tema.
Je malo nenavaden občutek, od nekdaj mi manjka brat, sestra. Kot da bi ju morala imeti.
[/quote]Vas popolnoma razumem……

Iskreno sožalje. Si težko predstavljam, kako boli, če je otroček tako dolgo del tebe. Joči, izkriči bolečino. Moj se je poslovil že veliko prej, a je vseeno bolelo. Sem sama sebe prepričevala, da ni tako hudo, a je prišlo za mano.
Drugič je šlo brez problema. Enostavna nosečnost, lahek porod, vedno zdrav in živahen, sonček v pravem pomenu besede. Enako želim tudi tebi.