Spoznala sem fanta, s katerim sva v resni vezi že več let. On ima doma lepo stanovanje v hiši staršev, ločen vhod. Jaz pa tja nočem iti, nočem iti nekam kjer ne bo nič moje. Imam 40. 000 eur prihrankov, še moji starši bi pomagali in lahko kupim 1 – sobno stanovanje za začetek nekje na Vrhniki. Nekaj malega pa vzamem kredit. Tu pa se začnejo problemi. On noče stran, pravi da ima doma 100 m, da ne bo šel v stanovanje. Jaz pa nočem iti k njemu, njegova mama je gospodovalna, tam bi veljala nič, nič ne bi bilo moje.tudi toliko sem ambiciozna, da ne želim priti v narejeno, sama želim ustvariti svoj dom. glede njegove mame nima dobrega občutka, ne bova se razumeli. Sedaj se s fantom že prav kregava glede tega, včasih se bojim da bova šla narazen. A ne bom popustila. Raje potem sama kupim stanovanje, pa živiva ločeno, dokler se ne izjasniva. To je moj zadnji scenarij, ki ga premlevam. Imam pa 35 let, nisem več rosno mlada. Prosim vaše mnenje.

Čisto prav razmišljaš. Tvoj fant verjetno nikdar ne bo želel iti od doma, izgleda je zelo navezan na svojo primarno družino. Sama sem imela identičen primer le da sem se jaz trapa pustila pregovoriti. Mučno je živeti s partnerjevimi starši, vedno se moraš ugrizniti v jezik saj si tam le gost. Na začetku se po navadi delajo lepe in prijazne, z leti se pokaže pravi obraz in gospodovalnost. Lahko greš poskusno živeti k njemu vendar nikakor ne vlagaj NIČ v tujo nepremičnino. Pa še to – starejši kot so več kapric imajo. Jaz sem imela občutek kot da sem tujec v klanu in ti povem da je prav beden občutek.

Razumem tvoje stališče. Sedaj je važno, koliko se dejansko ljubita. sta si blizu. To veš sama, kako je na tem. Zelo dobro te razumem in ti dam prav, da hočeš biti samostojna. Da je nekaj tvoje.
Če se imata res rada je predlog sledeči.
Kupi stanovanje in se dogovorita, da sta recimo en teden pri tebi in en teden pri njemu. Tako tudi ti vidiš, kako je pri njemu, če si tam. Po nekem času, bosta videla kaj in kako.

Če pa nista za skupaj, pa fer prekini odnos in pojdi svojo pot. Fant mora spustiti popkovino mame. Razumem, kaj te moti.

Kaj pa naj bi bila pridobljena ženska drugega v klanu?????

Saj te nihče ne sili, ja, pa ni treba k njegovim živet, kupi sama sebi stanovanje in živi sama.

Te razumem. A razumem tudi njega. Vsak od vaju ima po svoje prav in pravico do svojih želja. Lej, ti ne popustiš, on tudi ne bo in če že bo, boš prej ali slej imela servirano vsak dan, da je zaradi tebe šel, pa zna se zgoditi, da bo več pri starših doma kot s tabo…… Iskreno mnenje? Pojdita narazen. Pa da ne bi kdo začel o ljubezni, ki vse premaga. Za uspešno zvezo samo ljubezen ni dovolj. Je treba še veliko kompromisov in če to ni mogoče, je vse brez veze.

Jaz sem zaključila takšno zvezo. Sicer sva bila zgolj eno leto skupaj, še dobro da se ni vleklo dlje, ker bi izgubljala leta. On je živel sam z mamo v hiši, brez lastnega vhoda, želel, da bi se preselila k njemu za nekaj časa. Sama sem želela, da bi šla skupaj v najem, da bi se bolje spoznala, kako delujeva, ko sva sama. Pa ni želel. In sva šla vsak svojo pot. Mu pa privoščim deklino, ki se mu bo podredila.

Moje mnenje je – če ne bo šel živet s tabo v stanovanje, potem ni pravi. Ni pravi in pika. Imela sem isti problem. Z njim sem bila več let, živela pri njegovih. On se za nobeno ceno ni želel preseliti z mano v stanovanje. Pa sva šla narazen. Je pač velika stvar, glede katere se nisva strinjala. Pa nisem razvajena, tudi jaz imam več kot 30 let. Sedaj mi ni žal za mojo odločitev.

Kaj pa vem. Razumem tudi njega, tebe pa sploh. Če že zdaj veš, da je mama gospodovalna, je še težje. Je pa res, da če se razideta, pa preden spoznaš novega, ki bi ti ustrezal, bo minil čas, biološka ura ti pa že malo tiktaka, če imaš namen imeti otroka. Velik plus je, da imaš nekaj sredstev in možnost iti na svoje, če ne bi šlo. Jaz bi mogoče vseeno poskusila, a zelo previdno in z zavedanjem, da gre za poskus in da lahko ododeš.

Popolnoma imaš prav, avtorica! Jaz sem tudi kot mlado dekle šla živet k fantu kjer so že imeli gotovo stanovanje,po dveh desetletjih si je našel drugo in kaj bo z mano? Celo življenje vlagaš v dom in na koncu ,kaj? Ne naredi te napake! V življenju pride marsikaj nepredvidljivega!

Sama sem videla v otroški dobi kako je, ko se tašča in snaha ne razumejo in sem rekla, da nikoli ne grem k tašči.

Razumela sem, da tašča ne mara snahe, ampak de ne mara pa niti svojih vnukov, tega pa ne. Kar bi bila srečna, da je sploh katera želala pridit na kmetijo je ves rajši podjebavala.

Sama sem mojemu direktno rekla, da k njemu ne grem. Na njemu je bilo, da se odloči ali pride za mano ali ne.

preseliš se tja
šparaš svoj kupček denarja
toliko kot bi te stal kredit, če ne več
nič ne vlagaš tam

dobita otroka

če ne gre skupaj
greš na svoje in si kupiš stanovanje.
pol pa mogoče celo pride za tabo.

Kupi si stanovanje in ga oddajaj, poskusi s fantom pri njemu doma. Če ne bo šlo, greš lahko v svoje stanovanje.
Moški gledajo vse iz finančnega vidika, ne iz čustvenega. Ni nujno, da je zato slab. Lahko pa za svoj denar kupiš kje vikend, ki bo tvoj, da ne bo tašča mislila, da si revna. Npr. kje na morju ali v hribih, odvisno kaj imaš raje.

Oba sta razumljiva. Nasvete si že dobila. Če boš že kupovala stanovanje, si omisli vsaj dvosobno. Ker enosobno je bolj za silo. Če si mislila, da bi potem v prihodnje pol enosobnega prodala. Prodaje tud ne gredo tolk hitro in če imaš stanovanjskega, ponekod želijo, da najprej tastarega odplačaš in se šele potem lahko naprej meniš.

35let in fant? Kok let ima ta tvoj fant? 25? Na hitro čudežno zanosi in bo vse po tvoje. 35letnice to počnete.

Realen nasvet: pusti ga, pojdi na svoje. Za otroke si že prestara, da bi mu poslabšala življenje in njegovim staršem, kr bi tam živela na silo, ga je tud škoda.

Znebi se ga. Tudi, če ga zdaj nekako prepričaš, da gre za tabo, bodo problemi z gospodovalno mamo in podrejenim sinčkom.

Tudi v drugo stran gre. Če ona ni pripravljena it živet k njemu, zanj ni prava. Ni prava in pika.

Tudi v drugo stran gre. Če ona ni pripravljena it živet k njemu, zanj ni prava. Ni prava in pika.
[/quote]

To ni druga stran. Druga stran bi bila, če bi tudi ona hotela, da se on preseli k njeni mamici.

V tej zgodbi je jasno, da se zbirajo temni oblaki še preden sta začela živeti skupaj. Pričakuje, da bi živela v hiši staršev in da boš tudi vlegala v nekaj kar ni tvoje?
Take ideje nič dobrega ne prinesejo. Smo brali take zgodbe neštetokrat, ko mine 10-20 let se marsikaj spremeni.
Opcija je, da kupiš stanovanje in si raje na svojem. Ali bosta še skupaj ali ne bo pa čas pokazal.

Sicer sem prej napisala, mogoče vseeno poskusi, a naj povem še svoje stališče kot bodoča tašča.

Sem kar nekonflikten človek, rajši malo potrpim, kot sitnarim (razen možu doma),
a menim, da ta mlad in tastar ne gredo skupaj. Stari rabimo nek svoj mir, utečen ritem, okolje prilagojeno nam. V primeru skupnega življenja v hiši se ne bi vmešavala v tamlade, a priznam, da bi me motilo, če bi želeli mladi kaj bistveno spreminjat na skupnih površinah. Je pa razumljivo, da si tamladi želijo urediti okolje in življenje po svojem okusu. Mene bi motili pogosti pikniki, hrup. Bi stisnila zobe, a se naenkrat v svojem domu ne bi dobro počutila.
Skratka, meni se zdi dobra rešitev čim manjše hiše oziroma stanovanja (enodružinske), iz prihrankov pa pomagat mladim pri osamosvojitvi. Stanovanje kupiš že prej, ga oddajaš, nato prepišeš na otroka. Če dva mlada, vsak s svojim manjšim stanovanjem to prodata, imata za večjo nepremičnino.

To ni druga stran. Druga stran bi bila, če bi tudi ona hotela, da se on preseli k njeni mamici.
[/quote]

Ne. Ker ne gre za mamico, ampak za to, koliko se je kdo pripravljen prilagajati drugemu. On se noče niti poskusiti prilagoditi njej, a tudi ona se noče niti poskusiti prilagoditi njemu. Tako da to kar lepo JE druga stran. Zame sta v tej zgodbi obe enaki.

Jaz bi takole : Vsekakor bi kupila stanovanje, preden sva uradno skupaj.Torej, preden začneva živeti skupaj. To zato, da bi bilo to stanovanje moje posebno premoženje, tako kot bo to pri starših njegovo.
Šele potem bi se pogovarjala, kje bova živela. Lahko v mojem, lahko pri njegovih ali pa kje čisto drugje. V najemu naprimer.

Seveda lahko poskusiš za pol leta tudi pri tašči. In on pol leta pri tebi. Ampak prej kupi in uredi stanovanje. Ki ga lahko daš tudi v najem.

Ne. Ona se noče prilagajat zraven še njegovi mami.

Ne. Ker ne gre za mamico, ampak za to, koliko se je kdo pripravljen prilagajati drugemu. On se noče niti poskusiti prilagoditi njej, a tudi ona se noče niti poskusiti prilagoditi njemu. Tako da to kar lepo JE druga stran. Zame sta v tej zgodbi obe enaki.
[/quote]

Selit se na svoje ali pa k tastu/tasci je kot noc in dan. Skromno svoje odtehta kvadrate in kvadrate pr tastu/tasci. Ni ga cez lasten mir.

Selit se na svoje ali pa k tastu/tasci je kot noc in dan. Skromno svoje odtehta kvadrate in kvadrate pr tastu/tasci. Ni ga cez lasten mir.
[/quote]

Se strinjam. A vztrajam, da gre tu za to, da nihče ni pripravljen popustiti. Kar pomeni, da sta oba enaka. Če bi bila oba razumna, pametna in se ozirala tudi drug na drugega ne samo nase, bi naredila tako: ona kupi stanovanje. Kljub temu se preseli k njemu z dogovorom, da poskusita in če ne bo šlo, gresta v njeno stanovanje. Če bi šlo pri fantu, se stanovanje še vedno lahko da v najem in imata dodaten vir zaslužka. Ampak očitno ne eden ne drugi nista sposobna delati kompromisa, zato sta zame oba enako otročja in zrela za konec zveze.