“Normal can never be amazing”
Reklama za Mini da misliti o normalnosti, kaj je normalno in če se sploh kdo še kaj sprašuje o tem, kaj je normalno ali imate raje odštekano?
[youtube]6R_D4V-Ns3Y[/youtube]
hja odvisno od pojmovanja normalnosti. Če je normalno da greš v nedeljo k maši in potem v kurbišče k isti prostitutki…
Če je moja nenormalnost nenormalna ali še v okvirih zdrave nenormalnosti pa ne znam povedati. Toda, ko vidim, kdo vse se danes deklarira in kiti z normalnimi etičnimi vrednotami, prav uživam v svoji nemoralni nenormalni drži.
Svet je poln virtualnih nenormalnežev. Virtualnih zato, ker so sami prepričani, da so. V resnici pa niso. V 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} situacij funkcionirajo natanko enako, kot masa. V preostalih 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} se posiljujejo z neko glumo, ki pade v tistem trenutku, ko je ogrožena njihova komotnost, eksistenca. Nekaj najgršega na svetu je videti “brezkompromisne revolucionarje”, za katere se potem čez leta pokaže, da so največji mainstrimovci, kar jih je sploh najti. Na raznih politični položajih je prisesanih nebroj takih neuporabnih “upokojenih” revolucionarjev. Pa ne samo pri nas, tudi drugje. Recimo za Ameriko je znano, da je največ trdokožnih zagovornikov kapitale in militarizma ravno iz vrst nekdanjih “revolucionarjev”. Tisti ki jim ni uspelo najti zastonjskega seska pa se potem počasi posušijo za lokalnim šankom, ali v vogalu razpadlega skladišča z iglo v roki. Pozabljeni od vseh. Revolucija je namreč za večino ljudi zgolj kratka enodejanka. Za ketero hitro izgubijo zanimanje in si najdejo kaj zanimivejšega.
