Nosečnost in zavrnitev partnerja
Sram te je lahko za odgovor, ki si ga napisala! Otrok je na poti, skupaj sta ga spočela, tudi oče je bil zraven in za otroka sta oba odgovorna, oče in mati! A naj ga sedaj mama kar ubije, zato da bo oče (ubogi revček) zadovoljen?
Avtorica, stisni zobe in se pomiri, sedaj si komaj spoznala, kakšen človek je ob tebi. Namesto, da bi ti bil v oporo, te trpinči. Sram ga je lahko.
Glej, otroka boš rodila, torej bo treba dati nosečnost skozi do konca, roditi in potem boš videla, kako bo naprej. Morda se bo tvoj partner spremenil, morda bo otroka vzljubil – ali pa bo odšel. Jaz ti vsekakor želim veliko poguma, moči in upam, da se bo na koncu vse srečno razpletlo. Želim ti vso srečo!
P.S. Poišči si kakšno strokovno pomoč, pa tudi pomoč staršev, sester, bratov, prijateljic, če jih imaš.
Ni druge, kakor da se možu iskreno opravičiš in se resno pokesaš, ker si se odločila kot si se, čeprav v nasprotju z njegovim mnenjem.
Zdaj je, kar je, za splav je prepozno in če hočeš, da zgladita situacijo pred prihodom otročka, mu moraš pokazat, da ti je iskreno žal, da si brcnila v temo.
Veš, ni lahko, ko se partner nekaj konkretno življenjskega odloči v nasprotju s tabo, potem pa še hodi okoli in se šopiri s tem. Počutiš se izigranega in izdanega. V vajini situaciji poti nazaj ni, je pa iskreno opravičilo lahko pot do tega, da mož razume in sprejme.
Še nekaj, ne upaj, da ko bo videl otročka, bo pa ves blažen, moški to drugače dojemajo in zna bit, da bo učinek popolnoma nasproten! Zato ne čakat, ampak rešuj problem zdaj!
[/quote]
A si normalna? Partnerju se opraviči? Zakaj že? Zato, ker noče ubiti otroka? Bi morala na njegovo željo otroka ubiti, ker se je nepričakovano napovedal? Saj je on oče otroka, on ga je spočel, torej je otrok tudi njegova odgovornost!
Sram te je lahko za odgovor, ki si ga napisala! Otrok je na poti, skupaj sta ga spočela, tudi oče je bil zraven in za otroka sta oba odgovorna, oče in mati! A naj ga sedaj mama kar ubije, zato da bo oče (ubogi revček) zadovoljen?
Avtorica, stisni zobe in se pomiri, sedaj si komaj spoznala, kakšen človek je ob tebi. Namesto, da bi ti bil v oporo, te trpinči. Sram ga je lahko.
Glej, otroka boš rodila, torej bo treba dati nosečnost skozi do konca, roditi in potem boš videla, kako bo naprej. Morda se bo tvoj partner spremenil, morda bo otroka vzljubil – ali pa bo odšel. Jaz ti vsekakor želim veliko poguma, moči in upam, da se bo na koncu vse srečno razpletlo. Želim ti vso srečo!
P.S. Poišči si kakšno strokovno pomoč, pa tudi pomoč staršev, sester, bratov, prijateljic, če jih imaš.
[/quote]
Super nasvet. Ostane naj sama s tremi otroki, res pametno!
Živeli bodo pa od česa? Položnice bo mama plačala z ljubeznijo?
Ne razumem določene ki rečete da bi mogla poslušat moža in naredit splav…halo ljudje božji splav o otroku govorimo!!! Ko sem bila ba prvem pregledu kjer je dr. Potrdila nosečnost se je srček že slišal..a mislite da je tako enostavno pol se otroku odpovedat! Pa kaj vam je… Tudi sama sem bila misli da pač to ni nic takega ampak ko zaslisis bitje srca to ne gre..vsaj pri meni ne gre!
Nebi si nikoli več sama tega oprostila…lahko bi naredila splav da bi bil on pol zadovoljen kaj pa jaz??? Mislitr da bi pol lahko naprej funkcionirali..nikoli več ga nebi mogla gledat z istimi očmi.
Večkrat je bila tema o 3 otroku v družbi ps nikoli ni reku o grozaaaas bog nedaj.
Kako lahko rečete da sej sm sama kriva?? A veste kako rečejo ko se poročiš; v dobrem in slabem.no jaz sm ob njem bils vednoo in vedno bom ampak v tem trenutku pa ni on..gre se za njegovega otroka..
Ko sm ga prosila da gre z mano ns pregled je bik tiho ni hotel da ne vidi ker mu bo hudo…sama sem mogla it in sama sem se odločila..ce bi šel z mano danes verjamem da bi enako odločitev sprejel.
Ampak raje ne vidim in ne slisim pa grejo lazje odločitve. Egoistično
Ni druge, kakor da se možu iskreno opravičiš in se resno pokesaš, ker si se odločila kot si se, čeprav v nasprotju z njegovim mnenjem.
Zdaj je, kar je, za splav je prepozno in če hočeš, da zgladita situacijo pred prihodom otročka, mu moraš pokazat, da ti je iskreno žal, da si brcnila v temo.
Veš, ni lahko, ko se partner nekaj konkretno življenjskega odloči vnasprotju s tabo, potem pa še hodi okoli in se šopiri s tem. Počutiš se izigranega in izdanega. V vajini situaciji poti nazaj ni, je pa iskreno opravičilo lahko pot do tega, da mož razume in sprejme.
Še nekaj, ne upaj, da ko bo videl otročka, bo pa ves blažen, moški to drugače dojemajo in zna bit, da bo učinek popolnoma nasproten! Zato ne čakat, ampak rešuj problem zdaj!
[/quote]
a ti to resno ???
OMG , takim ženskam kot si ti, bi pa človek odvzel volilno pravico, oprane glave.
Ko te bo kdo posilil, se pa še njemu opraviči, ali kaj
ON bi se moral opravičiti
Sama se nikoli nisem hvala bogu potrebovala odločat o splavu, tako da teh občutkov ne poznam, čeprav verjamem, da mora biti strašno težko.
Se pa spomnim, da sem nekoč gledala dr. Phila in je obravnaval podoben primer, kot je tvoj in je rekel, da nikoli se ženska ne bi smela odločit za otroka, če je parter proti. Če otrok ni zaželjen z obeh strani, potem otroka ne spravit na svet. Zate se bo življenje spremenilo, pa tudi zanj, in nikoli več ne bo isto, kot je bilo. Dajta sebe na stran, in premislita, kaj bo to pomenilo za vas kot za družino, kaj bo z vami, se bosta razšla, bosta ostala dva otroka ostala brez očeta? Nič ne gre na silo.
Veliko je vprašanj, na katere morata odgovoriti.
Razumes prebrano? Za zascito ni poskrbel, otroka tudi ne bi imel – hm, pol ti preostane, da:
-ne fu*as,
-sterilizacija.
Ne pa uzaljen okol hodt, kot najstnik, ki ne ve, da zaradi strasti lahko tudi otrok nastane.
Njwj je ta del jasen in se -logicno- odloci za otroka, ne pa kot veliko zensk, ki ‘pocepne’ pred sebicnim moskim in se zavoljo njega odlici za splav. A ugibamo: tipi še kat ne bo na sterilizacijo šel, ket bo paaazzill …
Sprejema posledice? Ni potrebe, gre na splav pa je. Bolje tako kot da novorojeni otrok potem dobi doživljenjske psihične komplekse zaradi odkrite ali prikrite zavrnitve s strani očeta in zaradi razbite družine. Takšnih je v SLO že ogromno.
Odgovornost ni samo sprejemanje posledic MOREBITNEGA “ponesrečenja” (ki se ga da odpravit), temveč tudi odločitev o tem, da se otroka NIMA za vsako ceno. Navsezadnje imata že 2.
[/quote]
Ni tako preprosto. Otrok je tu. Tu ne gre za imeti otroka za vsako ceno. Eni tega preprosto nočete razumeti. Aja, še ni otrok dokler ne pokuka na svet, do takrat je pa plod, vem ja. O odgovornosti, o kateri pišeš ti, bi se dalo na dolgo in na široko razpravljati. Imata dva otroka, da in tretji ni nadomestek za prvega ali drugega, temveč je preprosto človeško bitje, spet posebno, tako kot so vsi otroci. Bitje, ki sta ga priklicala SKUPAJ. Zame potem ni več odločanja o tem, ali bi ali ne bi, ker je bitje že tu. Zame in verjamem še za koga drugega, gre potem samo še za SPREJETI darilo, ki nam je včasih poslano kar tako. In sama pove, da ne bo lačen in žejen. Zato pa menim da je edino pravo sprejeti pomoč od zunaj, da prideta čez to oviro. Zagotovo tudi očetu ni vseeno, čeprav se obnaša kot res nezrel najstnik.
V tem svetu je MAMA tista, ki nerojene bitje ščiti. Tako pač je. Ljudje sicer nismo mački ampak včasih se pa res obnašamo samo še nagonsko.
Sprejema posledice? Ni potrebe, gre na splav pa je. Bolje tako kot da novorojeni otrok potem dobi doživljenjske psihične komplekse zaradi odkrite ali prikrite zavrnitve s strani očeta in zaradi razbite družine. Takšnih je v SLO že ogromno.
Odgovornost ni samo sprejemanje posledic MOREBITNEGA “ponesrečenja” (ki se ga da odpravit), temveč tudi odločitev o tem, da se otroka NIMA za vsako ceno. Navsezadnje imata že 2.
[/quote]
Takšnih je v SLO že ogromno.
Vodimo, ja.
Tvoja mama bi lahko naredila splav, ko je s tabo zanosila. Škoda ker ni….res škoda.
Ni tako preprosto. Otrok je tu. Tu ne gre za imeti otroka za vsako ceno. Eni tega preprosto nočete razumeti. Aja, še ni otrok dokler ne pokuka na svet, do takrat je pa plod, vem ja. O odgovornosti, o kateri pišeš ti, bi se dalo na dolgo in na široko razpravljati. Imata dva otroka, da in tretji ni nadomestek za prvega ali drugega, temveč je preprosto človeško bitje, spet posebno, tako kot so vsi otroci. Bitje, ki sta ga priklicala SKUPAJ. Zame potem ni več odločanja o tem, ali bi ali ne bi, ker je bitje že tu. Zame in verjamem še za koga drugega, gre potem samo še za SPREJETI darilo, ki nam je včasih poslano kar tako. In sama pove, da ne bo lačen in žejen. Zato pa menim da je edino pravo sprejeti pomoč od zunaj, da prideta čez to oviro. Zagotovo tudi očetu ni vseeno, čeprav se obnaša kot res nezrel najstnik.
V tem svetu je MAMA tista, ki nerojene bitje ščiti. Tako pač je. Ljudje sicer nismo mački ampak včasih se pa res obnašamo samo še nagonsko.
[/quote]
+1
Sprejema posledice? Ni potrebe, gre na splav pa je. Bolje tako kot da novorojeni otrok potem dobi doživljenjske psihične komplekse zaradi odkrite ali prikrite zavrnitve s strani očeta in zaradi razbite družine. Takšnih je v SLO že ogromno.
Odgovornost ni samo sprejemanje posledic MOREBITNEGA “ponesrečenja” (ki se ga da odpravit), temveč tudi odločitev o tem, da se otroka NIMA za vsako ceno. Navsezadnje imata že 2.
[/quote]
Kako ni treba sprejeti posledic? A splav ni “posledica”? Ti veš, kaj je splav? Kako se dela? Kako izgleda? Kako se počutiš? Kakšne so lahko posledice splava? Ali misliš, da kar na gumb pritisnejo in nosečnosti ni več? Ona v vsakem primeru nosi posledice in to doživljenjske, ker bi v primeru splava do konca življenja čutila krivdo in zamerila možu in tudi v tem primeru bo zakon uničen, družina razbita in spet je tudi takih v Sloveniji kolikor hočeš. Karkoli naredi je sranje, a jaz v položaju, ko bi morala izbirati med otrokom in neodgovornim dedcem, izberem otroka. Moža lahko nadomesti, otroka ne.
Avtorica, če si čutila, da ne moreš prekiniti nosečnosti, je edino prav, da tega nisi storila. Krivda bi te preganjala do konca življenja. Imaš dva otroka, ki si zaslužita mamico brez postabortivnega sindroma, ki bi se tebi 100 procentno zgodil. Depresija, hudi občutki krivde, živčni zlom, samomorilne misli….in večna praznina v duši.
V zaščito oziroma nezaščito se ne bom spuščala, ker je že prepozno in je nosečnost realnost. Je pa sedaj že čas, da sama premisliš o sterilizaciji, če tako hitro zanosiš in si v prihodnosti ne želiš več otrok. Sterilizirajo te lahko takoj po porodu.
Kar se pa moža tiče, je najboljše, da se trenutno osredotočiš nase in na oba otroka. Bolj kot mu skušaš razlagati, prigovarjati in prosjačiti, večji zagon ima njegovo nezrelo trmoglavljenje. V bistvu te je pustil samo z vso odgovornostjo rešitve situacije že takrat, ko si odkrila, da si noseča. Če ti je prepustil odločitev in se zdaj takole obnaša, je totalno nezrel. Pusti ga pri miru in ne sili vanj. Lahko da se bo kmalu naveličal. Na tvojem mestu bi mu samo še zadnjič jasno in mirno povedala, da sta bila za zanositev odgovorna oba, da abortus zate ni bila opcija in da se ne misliš več ukvarjati z njegovo užaljenostjo, saj je le odrasel moški ne pa otrok.