Ja, sem se vrnila, že sinoči sem pogledala, če je zamujač odpisal, pa ni, ne vem kje išče tisto laž, ki jo je napisal, videti je, da se je skril pod drug nick in me =bčka naprej.
ja tako se znate skrivat. Sinoči ni bilo časa odgovorjat.
Pišeš: “možakar”, bo trikrat naložu, preden bo petelin zapel.

Ne, nisem pisala, ker MON, ni prvi, pride na vrsto zadnji na vrsto, če je čas.

Kaj vse sem že bila, v teh 14-tih letih, ali samo, da zavajate, pa še nič se vam ne zgodi.
hhm, veš, tebi jih bi po tazanji nekdo naložil, brez greha.
[/quote]

sem se nekoliko zmotil, ne trikrat, stirikrat.
le en dan si imel vmes zamude☺☺☺

kaj bi šele povedal njegov brat Peter, če bi mogel:-(

tvoj besednjak me ne preseneča, je dokaj normalen za osebke, ki ste uživali nezaslužene privilegije dolga leta po vojni…
[/quote]

hhm-mik
pa si prišel na vrsto.

Citat poglej, sem ti odebelila in še podčrtala, da boš videl, kaj si napisal.

Napisal si:
“kaj bi šele povedal njegov brat Peter, če bi mogel :-(

Ja, ne more.

Tudi interniranke ne morejo povedati, ker jih več ni. Tiste, ki pa še živijo, pa veliko povedo.
Ampak, ti si jih skenslal in povzdiguješ izdajalce, ki so jih izdali, izročili okupatorju, da jih je

odpeljal v taborišča.
Jaz sem imela v toborišču oba starša, mamo in očeta, pa še eden od starejših otrok, je bil v internaciji. Prav zato pišem.

Ti pokvarjenec, pa mi pripisuješ, da imam nevem kakšne privilegije. Smotko prfuknjeni si! Brez slabe vesti, sem ti to napisala

Tvoje pisanje obstala, ti bom link posredovala, je v temi PRABABI, temo pa si odprl ti.
Le zakaj?
Ja, ti poštenjakar- pokvarjeni, pa še partizanček si. Sam si napisal, da sta bila starša pri partizanih.

Sem šla ponovno brati knjigo gernerala Ivana Dolničarja, “Generalov let” Založba Modrijan.

Boš dobil napisano, kaj je brat Ivan napisal o bratu Petru. Samo nekaj, več pa beri v knjigi.
Videla sem pa v eni knjigi tudi kaj je zapisal o Petru, njegov mlajši brat Lojzek.

Ja, imeli smo zavedne fante, ko so se uprli okupatorju .
Imeli pa smo tudi fante, ko so zavedne Slovence izdajali.

Kaj so pa naredili dobrega za slovenski narod, PISACI, ko v tej temi tako pišejo in blatijo, pa vedo oni sami.

hhm-mik
pa si prišel na vrsto.

Citat poglej, sem ti odebelila in še podčrtala, da boš videl, kaj si napisal.

Napisal si:
“kaj bi šele povedal njegov brat Peter, če bi mogel :-(

Ja, ne more.

Tudi interniranke ne morejo povedati, ker jih več ni. Tiste, ki pa še živijo, pa veliko povedo.
Ampak, ti si jih skenslal in povzdiguješ izdajalce, ki so jih izdali, izročili okupatorju, da jih je

odpeljal v taborišča.
Jaz sem imela v toborišču oba starša, mamo in očeta, pa še eden od starejših otrok, je bil v internaciji. Prav zato pišem.

Ti pokvarjenec, pa mi pripisuješ, da imam nevem kakšne privilegije. Smotko prfuknjeni si! Brez slabe vesti, sem ti to napisala

Tvoje pisanje obstala, ti bom link posredovala, je v temi PRABABI, temo pa si odprl ti.
Le zakaj?
Ja, ti poštenjakar- pokvarjeni, pa še partizanček si. Sam si napisal, da sta bila starša pri partizanih.

Sem šla ponovno brati knjigo gernerala Ivana Dolničarja, “Generalov let” Založba Modrijan.

Boš dobil napisano, kaj je brat Ivan napisal o bratu Petru. Samo nekaj, več pa beri v knjigi.
Videla sem pa v eni knjigi tudi kaj je zapisal o Petru, njegov mlajši brat Lojzek.

Ja, imeli smo zavedne fante, ko so se uprli okupatorju .
Imeli pa smo tudi fante, ko so zavedne Slovence izdajali.

Kaj so pa naredili dobrega za slovenski narod, PISACI, ko v tej temi tako pišejo in blatijo, pa vedo oni sami.
[/quote]

NIKOLI in NIKJER nisem povzdigoval izdajalcev!
jih tudi moj oče ni maral.
ne tabelih in ne tardečih!!!

nisi mi pa odgovoril, kaj je tvoj oče počel v taborišču.
zakaj ni bil pri PARTIZANIH, v gozdovih je bilo veliko prostora!!!
je očitno mislil, da bo tam bolj sit???

lepo te pozdravlja pokvarjenec Smotko prfuknjeni (čudno, kakšen besednjak ti moderatorji dopuščajo, očitno imaš tudi na MON-u privilegij, ki ga večina monovcev, hvala Bogu, nima) 🙁

hhm, ….

Zopet lažeš!!! Že 15 let te berem, ves čas korakaš z njimi.

Link, v katerem sem pisala o internirankah, je pa še en velik dokaz, koga zagovarjaš.
Haha, oče ni maral ne belih ne rdečih, pišeš. … kaj pa je pri tardečih delal??? Sem te vprašala, pa še nisi odgovoril. Pa še mnogo odgovorov si mi dolžan.
Vem, vem, tvoja buča ne registrira, si ne zapomni, kaj prebereš, če sploh prebereš!?
Ko sem jaz pisala o internirankah, … političnega čveka še ni bilo.

mik … stari nick

Hahaha, “odgovoril”, marsikaj sem tiODGOVORILA ne odgovoril, nč me ne boli :-)))
Ti resnično ne znaš postaviti vprašanja, da ne bi dobil nazaj žaljivega odgovora. butec!
Oglej si kakšen link iz taborišča, pa boš videl kaj so delali taboriščniki. Nimaš nobenega soseda, ko je bil v taborišču? So bili vsi prrr tabelih?

To si že vikokrat napisal. Če kdo ve, koliko je prostora v gozdu, je moj oče zagotovo vedel. Bil je tesač, v gozdu je vihtev plenkačo, od jutra do večera in obdeloval tramove za cimpra.Vsak dan od jtra do večera od ponedeljka do nedelje. Si sam kuhal, polento in črno kavo iz proje.

V soboto zvečer se je vrnil, da se je umil, počival in bil z družino. Ja, družino.
Ni pa šel k maši, mogoče so ga prav zaradi tega tvoji samooklicani gospodje, ko jih ti vedno
redno obiskuješ prijavili belčkom, da so ga Italijani poslali v italijansko taborišče.
Ko se je iz taborišča vrnil so ga poslali še v Nemčijo, tudi mamo in še enega starejših otrok.
Hišo so italijanski okupatorji porušili, že v začetku marca 1942. Nas pa spodili ven, pa še zelo mrzlo je bilo, kam nismo imeli. Mama se je trudila, da bi očeta izpustili in italijanskega taborišča. Mama je bila ne vem kolikokrat v župnišču!? Vse prošnje so šle skozi župnišča. Kolikokrat je bila v Ljubljani, ne vem. Vedno ko je prišla iz Ljubljane, je dejala, da župnik ni napisal na njeno prošjno staveka, da bi bila prošnja rešena. Tako je hodila v župnišče in Ljubljano, dokler niso še njo poslali v internacijo. Vse to sem že napisala tukaj na MON-u. Žal, žal, tvoja BUČA, VSE POZABI !!! In ja, ta stavek, ki je manjkal, moral bi ga pa napisati, ŽUPNIK sem našla v eni knjigi. Tudi ta stavek sem že napisala tukaj na
MON-u v eni temi.
KO sem jaz ta stavek našla, moje mame in očeta ni bilo več, tudi od otrok že nekaj manjka. … Ti pa kar podpiraj izdajalce in pokvarjence. Prav ti, so krojili že monogo mnogo let življenje ljudi. Lažnivci pokvarjeni. Še dobro, da niso bili vsi duhovniki taki izdajalci.
Edvard Kocber jih je spoznal še kot mlad fant, zato je mariborsko bogoslovje zapustil.

hhm,
ja čudno, čudno, da ti ne vidiš, kaj vse so/ste mi tvoji brezgrešniki napisali, zelo si slep!

Slep, slep in še 1 x slep! Sprehodi se po temam imaš cajt, pa še dober penzion imaš sem prebrala.

Kakšen privilegij imam na MON-u, povprašaj na UREDNIŠTVU MON-a.
Kdo ureduje ne vem. Včasih se je oglasil PRIMOŽ.
Če je še tukaj, pa ne vem. :-)
Po drugih forumih ne brskam, odgovarjam samo tebi podobnim lažnicem tukaj.

Spodobi se 🙂
Vračam pozdrav in poboljšaj se!

kaj bi šele povedal njegov brat Peter, če bi mogel:-(

tvoj besednjak me ne preseneča, je dokaj normalen za osebke, ki ste uživali nezaslužene privilegije dolga leta po vojni…
[/quote]

hhm,
v citat poglej,
samo na en stavek, ki si ga zapisal, sem čakala tvoj odgovor, pa ga ni bilo.
sem pričakovala, da boš ti napisal, ker Peter ne more. Izjasni se, če kaj veš !! ??
Napisal si:
“” Kaj bi šele povedal njegov brat Peter, če bi mogel 🙁 “”
……………………………………………..
Obljubila sem, da bom napisala še nekaj iz knjige `generala Ivana Dolničarja´.

S strani knjige,
39, 40 in 41,
Generalov let, Sponini, generala Ivana Dolničarja — Jak Koprivec, Založba, Modrijan

“”Delitev v družinah je bilo veliko. Lahko pa govorim o grozljivi in tragični izkušnji kar iz lastne družine. Bilo nas je živih dvanajst otrok, šest fantov in šest deklet. Trije smo šli v partizane – Vlado, ki je v partizanih dobil ime Rudi Robida in je bil od mene leto dni starejši, jaz, ki sem dobil partizansko ime Janošik, mlajši brat Lojze, ke je ostal zaradi mladosti Lojzek.

Pozneje je prišel v partizane tudi najstarejši brat Peter, ki je bil v času jugoslovanske kraljevine v podoficirski šoli v Zagrebu. Tam se je zaplel v čudno, napol kriminalno druščino, tako da so ga kot podnarednika predčasno kazensko odstranili iz šole. Vrnil se je domov in vojno pričakal kot krojaški pomočnik pri očetu. Ko je prišel v partizane, se nikakor ni mogel sprijazniti s tem, da smo bili mi mlajši bratje in zanj pravi smrkavci, nekakšnni poveljniki. Vlado je bil poveljnik bataljona, jaz sem bil komandir čete, in to ga je očitno zelo motilo. Ni pa bilo samo to.
V partizanih se je kmalu povezal s skupino, ki je po terenu, seveda nepooblaščeno v imenu Osvobodilne fronte pobirala denar in druge vredne predmete, zlasti pa hrano in pijačo, si to prisvajala in nato prirejala pijančevanja. Skupina je bila razkrinkana in razbita. Delovala je pod vodstvom bivšega komandirja čete, ki je bil po kazni razrešen. Brata Petra so ujeli in zaprli v inprovizirani zapor. Zasliševali so ga, da bi več izvedeli o delovanju in sestavi skupine in da mu bi sodili. Sodišče pa se je prevsem zaradi nas preostalih treh bratov, znašlo v veliki zadregi. Hotelo je izvedeti kaj mi mislimo o zaprtem bratu in kaj bi bilo treba po našem mnenju storiti z njim. Naš enoten odgovor je bil – ne da bi se prej med seboj karkoli posvetovali – da ga je treba obsoditi na najstrožjo kazen. Sodišče se je temu uprlo, pravzaprav so dejali, da prav zaradi nas treh ne morejo storiti. Odločili so se za njegovo kazensko premestitev v Notranjski odred, ki je bil nekje na območju Mokrca. Ko ga je ponoči patrulja peljala v Notranjski odred, je v gozdu nad Horjulom uspel pobegniti. Pridružil se je vaški straži v Horjulu. Pozneje je – vse do konca vojne – ostal v domobranstvu. Hodil je domov in izzival brata, ki se ni odločil za partizane, vendar je drugače sodeloval z osvobodilnim gibanjem. Brat je bil poročen in je delal v tobačni tovarni. Pred njim in njegovo ženo je vrtel pištolo, se igral z ročno bombo in jima grozil. Očeta in dve sestri je z njegovimi pajdaši spravil v koncentracijsko taborišče.
Ko je starejši brat Vlado, kot poveljnik partizanskega bataljona, padel v boju z vaškimi stražami in Italijani v Beljški grapi, je prišel k mami in ji govoril:
“Enega smo ti že ubili danes, ostala sta še dva, ki ju bomo tudi dobili.” To je bilo za mamo seveda grozljivo. Mi smo vse to izvedeli.
Ob koncu vojne je z domobranci bežal na Koroško, bil je vrnjen in se je znašel v teharskem taborišču. Jaz sem bil takrat s štirinajsto devizijo v Avstriji. O njegovem zajetju me je po telefonu obvestil Janez Petje iz Celja, ki je bil svoj čas moj namestnik v 13. brigadi. Vprašal me je, če ga hočem videti. Poiskal sem še mlajšega brata Lojzeta, ki je bil tudi v deviziji, in oba sva se odpravila v Celje. Bil sem v veliki dilemi. Kaj naj storim? Oče in dve sestri se še niso vnili iz nemških taborišč in nismo vedeli, kdo od njih je še živ, mati je doma trepetala, kaj je z nami. Ko sem zvečer prišel v Celje, so me na Oddelku za zaščito naroda zadržali na večerji, v taboriše Teharje pa naj bi šel zjutraj. Naslednji dan so v taborišču postavili v vrste vse domobrance, vendar sem po pregledu vseh vrst ugotovil, da med njimi ni bilo mojega brata Petra. Začudeno sem gledal svoje spremljevlce, ki mi niso vedeli nič povedati.
Šele pozneje sem izvedel, da so ga ponoči odpeljali in tako preprečili moje neposredno soočenje z njim, da bi kot so dejali, preprečili kakšno nepremišljeno dejanje, ki bi ga lahko storil. Najprej sem se jezil, po premisleku pa sem jim bil hvaležen. Zelo lahko bi se zgodilo, da bi ob snidenjuin ob spominu na vse gorje in sramoto, ki jo je brat prizadejal družini, v razburjenju potegnil pištolo.
Sem pa v taborišču posredoval, da so spustili domov nekaj mladoletnih fantov iz meni znanih družin iz sosednjih vasi, ki so se kdove kako znašli med domobranci.

Takšne dogodke je danes težko pojasnjevati ljudem, ki ne poznajo takratnih razmer, zlasti po vojni rojenim.
Še sam danes ne morem verjeti kaj vse je moj brat Peter počel. V kriminalni skupini, ki ji je pripadal, je bil vodja Tone /priimka se ne spomnim), bivši komandant čete, doma iz Dravelj.
V odsotnosti, ker se je ob razbitju skupine pravočasno umaknil, so obsodili tudi njega. Toneta, vodjo skupine, ki je bila razbita, so videli v vasi Selo, tam se je skrival. …….
………………………………………
To je druga zgodba, ampak zelo zanimiva. .. Berite, kaj je bil Tone zmožen, …
………………………………………

Sedaj pa še iz ZBORNIKA 2016,

Tukaj sem zasledila prispevek od brata Lojzeta – Lojzek, je bilo partizansko ime.
V tem prispevku je omenil tudi brata Petzra.
………………………………..
Alojz Dolničar

MOJI SPOMINI
NA PARTIZANSKE ČASE

Stran
314, 315, 316, samo delčki s strani

Marca 1943 so italijanski okupatorji skupaj z belogardisti začeli močno ofenzivo proti partizanskim enotam. Štab odreda je bil na Babni gori od koder sem nesel pošto v prvi bataljon, kjer je bil komandant moj brat Vlado. V sporočilu je verjetno bilo, naj bataljon odide izpod Grmade v Belško grapo. Lado me je vprašal, če grem z njimi, a sem se moral vrniti v štab odreda. Naslednji dan 18. marca, je bil prvi bataljon obkoljen. Brat je bil v hudi bitki težko ranjen, dobil je rafal v hrbet. Z roke je vzel poročni prstan in ročno uro, jo dal svojemu namestniku, rekoč, naj oboje izroči njegovi ženi Zorki Regancin – Ružki, ki je delala v partizanski tehniki. Potegnil je pištolo in si z njo vzel življenje, ker se je zavedal, kaj bi bilo z njim, če bi ga zajeli živega. Sovražnik je ta del gozda požgal, plamen je zajel tudi bratovo truplo, ki so ga zlikovci pred tem slekli do golega.

Smrt je šla velikokrat mimo mene. … Zaradi srečnih naključij? Zaradi mladostne iznajdljivosti? Zaradi telesne in duševne odpornosti? Zaradi tovarištva in prijatljstva soborcev in sobork?

Glede na vso pot, ki sem jo prehodil kot partizan, dobesedno prehodil kot mlad kurir, danes kot veteran NOB z grenkobo v srcu doživljam, kako velik del današnje desne politike poveličuje domobranstvo, ki je bilo del nacističnega stroja, ki je teptal našo domovino in bil velika nevarnost za obstoj Slovencev oziroma Slovenije.
………………………………………
Hvala borcem in borkam NOB-ja

Še eno obvezo sem storila-izpolnila.
Lanko noč

hhm,
v citat poglej,
samo na en stavek, ki si ga zapisal, sem čakala tvoj odgovor, pa ga ni bilo.
sem pričakovala, da boš ti napisal, ker Peter ne more. Izjasni se, če kaj veš !! ??
Napisal si:
“” Kaj bi šele povedal njegov brat Peter, če bi mogel 🙁 “”
……………………………………………..
Obljubila sem, da bom napisala še nekaj iz knjige `generala Ivana Dolničarja´.

S strani knjige,
39, 40 in 41,
Generalov let, Sponini, generala Ivana Dolničarja — Jak Koprivec, Založba, Modrijan

“”Delitev v družinah je bilo veliko. Lahko pa govorim o grozljivi in tragični izkušnji kar iz lastne družine. Bilo nas je živih dvanajst otrok, šest fantov in šest deklet. Trije smo šli v partizane – Vlado, ki je v partizanih dobil ime Rudi Robida in je bil od mene leto dni starejši, jaz, ki sem dobil partizansko ime Janošik, mlajši brat Lojze, ke je ostal zaradi mladosti Lojzek.

Pozneje je prišel v partizane tudi najstarejši brat Peter, ki je bil v času jugoslovanske kraljevine v podoficirski šoli v Zagrebu. Tam se je zaplel v čudno, napol kriminalno druščino, tako da so ga kot podnarednika predčasno kazensko odstranili iz šole. Vrnil se je domov in vojno pričakal kot krojaški pomočnik pri očetu. Ko je prišel v partizane, se nikakor ni mogel sprijazniti s tem, da smo bili mi mlajši bratje in zanj pravi smrkavci, nekakšnni poveljniki. Vlado je bil poveljnik bataljona, jaz sem bil komandir čete, in to ga je očitno zelo motilo. Ni pa bilo samo to.
V partizanih se je kmalu povezal s skupino, ki je po terenu, seveda nepooblaščeno v imenu Osvobodilne fronte pobirala denar in druge vredne predmete, zlasti pa hrano in pijačo, si to prisvajala in nato prirejala pijančevanja. Skupina je bila razkrinkana in razbita. Delovala je pod vodstvom bivšega komandirja čete, ki je bil po kazni razrešen. Brata Petra so ujeli in zaprli v inprovizirani zapor. Zasliševali so ga, da bi več izvedeli o delovanju in sestavi skupine in da mu bi sodili. Sodišče pa se je prevsem zaradi nas preostalih treh bratov, znašlo v veliki zadregi. Hotelo je izvedeti kaj mi mislimo o zaprtem bratu in kaj bi bilo treba po našem mnenju storiti z njim. Naš enoten odgovor je bil – ne da bi se prej med seboj karkoli posvetovali – da ga je treba obsoditi na najstrožjo kazen. Sodišče se je temu uprlo, pravzaprav so dejali, da prav zaradi nas treh ne morejo storiti. Odločili so se za njegovo kazensko premestitev v Notranjski odred, ki je bil nekje na območju Mokrca. Ko ga je ponoči patrulja peljala v Notranjski odred, je v gozdu nad Horjulom uspel pobegniti. Pridružil se je vaški straži v Horjulu. Pozneje je – vse do konca vojne – ostal v domobranstvu. Hodil je domov in izzival brata, ki se ni odločil za partizane, vendar je drugače sodeloval z osvobodilnim gibanjem. Brat je bil poročen in je delal v tobačni tovarni. Pred njim in njegovo ženo je vrtel pištolo, se igral z ročno bombo in jima grozil. Očeta in dve sestri je z njegovimi pajdaši spravil v koncentracijsko taborišče.
Ko je starejši brat Vlado, kot poveljnik partizanskega bataljona, padel v boju z vaškimi stražami in Italijani v Beljški grapi, je prišel k mami in ji govoril:
“Enega smo ti že ubili danes, ostala sta še dva, ki ju bomo tudi dobili.” To je bilo za mamo seveda grozljivo. Mi smo vse to izvedeli.
Ob koncu vojne je z domobranci bežal na Koroško, bil je vrnjen in se je znašel v teharskem taborišču. Jaz sem bil takrat s štirinajsto devizijo v Avstriji. O njegovem zajetju me je po telefonu obvestil Janez Petje iz Celja, ki je bil svoj čas moj namestnik v 13. brigadi. Vprašal me je, če ga hočem videti. Poiskal sem še mlajšega brata Lojzeta, ki je bil tudi v deviziji, in oba sva se odpravila v Celje. Bil sem v veliki dilemi. Kaj naj storim? Oče in dve sestri se še niso vnili iz nemških taborišč in nismo vedeli, kdo od njih je še živ, mati je doma trepetala, kaj je z nami. Ko sem zvečer prišel v Celje, so me na Oddelku za zaščito naroda zadržali na večerji, v taboriše Teharje pa naj bi šel zjutraj. Naslednji dan so v taborišču postavili v vrste vse domobrance, vendar sem po pregledu vseh vrst ugotovil, da med njimi ni bilo mojega brata Petra. Začudeno sem gledal svoje spremljevlce, ki mi niso vedeli nič povedati.
Šele pozneje sem izvedel, da so ga ponoči odpeljali in tako preprečili moje neposredno soočenje z njim, da bi kot so dejali, preprečili kakšno nepremišljeno dejanje, ki bi ga lahko storil. Najprej sem se jezil, po premisleku pa sem jim bil hvaležen. Zelo lahko bi se zgodilo, da bi ob snidenjuin ob spominu na vse gorje in sramoto, ki jo je brat prizadejal družini, v razburjenju potegnil pištolo.
Sem pa v taborišču posredoval, da so spustili domov nekaj mladoletnih fantov iz meni znanih družin iz sosednjih vasi, ki so se kdove kako znašli med domobranci.

Takšne dogodke je danes težko pojasnjevati ljudem, ki ne poznajo takratnih razmer, zlasti po vojni rojenim.
Še sam danes ne morem verjeti kaj vse je moj brat Peter počel. V kriminalni skupini, ki ji je pripadal, je bil vodja Tone /priimka se ne spomnim), bivši komandant čete, doma iz Dravelj.
V odsotnosti, ker se je ob razbitju skupine pravočasno umaknil, so obsodili tudi njega. Toneta, vodjo skupine, ki je bila razbita, so videli v vasi Selo, tam se je skrival. …….
………………………………………
To je druga zgodba, ampak zelo zanimiva. .. Berite, kaj je bil Tone zmožen, …
………………………………………

Sedaj pa še iz ZBORNIKA 2016,

Tukaj sem zasledila prispevek od brata Lojzeta – Lojzek, je bilo partizansko ime.
V tem prispevku je omenil tudi brata Petzra.
………………………………..
Alojz Dolničar

MOJI SPOMINI
NA PARTIZANSKE ČASE

Stran
314, 315, 316, samo delčki s strani

Marca 1943 so italijanski okupatorji skupaj z belogardisti začeli močno ofenzivo proti partizanskim enotam. Štab odreda je bil na Babni gori od koder sem nesel pošto v prvi bataljon, kjer je bil komandant moj brat Vlado. V sporočilu je verjetno bilo, naj bataljon odide izpod Grmade v Belško grapo. Lado me je vprašal, če grem z njimi, a sem se moral vrniti v štab odreda. Naslednji dan 18. marca, je bil prvi bataljon obkoljen. Brat je bil v hudi bitki težko ranjen, dobil je rafal v hrbet. Z roke je vzel poročni prstan in ročno uro, jo dal svojemu namestniku, rekoč, naj oboje izroči njegovi ženi Zorki Regancin – Ružki, ki je delala v partizanski tehniki. Potegnil je pištolo in si z njo vzel življenje, ker se je zavedal, kaj bi bilo z njim, če bi ga zajeli živega. Sovražnik je ta del gozda požgal, plamen je zajel tudi bratovo truplo, ki so ga zlikovci pred tem slekli do golega.

Smrt je šla velikokrat mimo mene. … Zaradi srečnih naključij? Zaradi mladostne iznajdljivosti? Zaradi telesne in duševne odpornosti? Zaradi tovarištva in prijatljstva soborcev in sobork?

Glede na vso pot, ki sem jo prehodil kot partizan, dobesedno prehodil kot mlad kurir, danes kot veteran NOB z grenkobo v srcu doživljam, kako velik del današnje desne politike poveličuje domobranstvo, ki je bilo del nacističnega stroja, ki je teptal našo domovino in bil velika nevarnost za obstoj Slovencev oziroma Slovenije.
………………………………………
Hvala borcem in borkam NOB-ja

Še eno obvezo sem storila-izpolnila.
Lanko noč
[/quote]

… Ko je starejši brat Vlado, kot poveljnik partizanskega bataljona, padel v boju z vaškimi stražami in Italijani v Beljški grapi, je prišel k mami in ji govoril:
“Enega smo ti že ubili danes, ostala sta še dva, ki ju bomo tudi dobili.” To je bilo za mamo seveda grozljivo….

… Brat je bil v hudi bitki težko ranjen, dobil je rafal v hrbet. Z roke je vzel poročni prstan in ročno uro, jo dal svojemu namestniku, rekoč, naj oboje izroči njegovi ženi Zorki Regancin – Ružki, ki je delala v partizanski tehniki. Potegnil je pištolo in si z njo vzel življenje, ker se je zavedal, kaj bi bilo z njim, če bi ga zajeli živega….

hm, zanimivo.
v eni knjigi je narodni heroj padel v boju z vaškimi stražami, v drugi, istega avtorja, se je pa isti narodni heroj za vsak slučaj še sam ustrelil.

pa koliko časa boste še pripovedovali te pravljice?
vedno bolj razumem svojega pokojnega očeta, ki je včasih pošteno zaklel, ko je prebiral “spomine” najbolj glasnih bivših “soborcev”…

… Ko je starejši brat Vlado, kot poveljnik partizanskega bataljona, padel v boju z vaškimi stražami in Italijani v Beljški grapi, je prišel k mami in ji govoril:
“Enega smo ti že ubili danes, ostala sta še dva, ki ju bomo tudi dobili.” To je bilo za mamo seveda grozljivo….

… Brat je bil v hudi bitki težko ranjen, dobil je rafal v hrbet. Z roke je vzel poročni prstan in ročno uro, jo dal svojemu namestniku, rekoč, naj oboje izroči njegovi ženi Zorki Regancin – Ružki, ki je delala v partizanski tehniki. Potegnil je pištolo in si z njo vzel življenje, ker se je zavedal, kaj bi bilo z njim, če bi ga zajeli živega….

hm, zanimivo.
v eni knjigi je narodni heroj padel v boju z vaškimi stražami, v drugi, istega avtorja, se je pa isti narodni heroj za vsak slučaj še sam ustrelil.

pa koliko časa boste še pripovedovali te pravljice?
vedno bolj razumem svojega pokojnega očeta, ki je včasih pošteno zaklel, ko je prebiral “spomine” najbolj glasnih bivših “soborcev”…
[/quote]

hhm, je 10. feb. ob 12:06 napisal:

hm, zanimivo.
1.) v eni knjigi je narodni heroj padel v boju z vaškimi stražami,

2.) v drugi, istega avtorja, se je pa isti narodni heroj za vsak slučaj še sam ustrelil.

3-) pa koliko časa boste še pripovedovali te pravljice?

vedno bolj razumem svojega pokojnega očeta, ki je včasih pošteno zaklel, ko je prebiral “spomine” najbolj glasnih bivših “soborcev” …

hhm,
ja, zanimivo.

Zelo je zanimiva tvoja površnost branja! Sem vajena tvojega pisanja in laganja.
Tukaj je več takih, ki napisano spreobračajo.

Kdor je napisano prebral, kar sem napisala iz knjig, je ugotovil in videl, da je:
pod 1. zapis iz prve knjige, brata Ivana, kako je hodil Peter domov izzivat mamo, brata,
ki je bil doma, zaposlen v Tobačni tovarni in bratovo ženo.

Pod 2.) je zapis iz druge knjige, brata Lojzeta, ki je bolj podrobno zapisal tragedijo.
Ni bil Vlado prvi od borcev, ki se je ustrelil težko ranjen, da ga ne bi še pri življenju dobili vaški stražarji ali Italijani. Mnogo zgodb sem prebrala.

Zgoraj pišeš isti avtor! Nisem jaz avtor te grozne zgodbe, jaz sem to zgodbo samo posredovala, da boš/ste videli kaj so bili vaški stražarji in okupatorji zmožni.
Od tebi podobnih nima slovenski narod kaj pričakovati !!!

Kar ste/so v tej temi pisarili je grozno. Vsakemu pisaču v tej temi bi lahko kaj napisala v odgovor, ampak je brez veze. To sem že zdavnaj ugotovila.
Tudi v temi, PRABABI, je veliko mojih vprašanj, ko se ni odgovora.

Nisi še napisal zakaj si temo odprl !???

Povej, napiši, zakaj so izdajalce slovenskega naroda ZAVEZNIKI vrgli na smetišče zgodovine !!! ???

hhm, je 10. feb. ob 12:06 napisal:

hm, zanimivo.
1.) v eni knjigi je narodni heroj padel v boju z vaškimi stražami,

2.) v drugi, istega avtorja, se je pa isti narodni heroj za vsak slučaj še sam ustrelil.

3-) pa koliko časa boste še pripovedovali te pravljice?

vedno bolj razumem svojega pokojnega očeta, ki je včasih pošteno zaklel, ko je prebiral “spomine” najbolj glasnih bivših “soborcev” …

hhm,
ja, zanimivo.

Zelo je zanimiva tvoja površnost branja! Sem vajena tvojega pisanja in laganja.
Tukaj je več takih, ki napisano spreobračajo.

Kdor je napisano prebral, kar sem napisala iz knjig, je ugotovil in videl, da je:
pod 1. zapis iz prve knjige, brata Ivana, kako je hodil Peter domov izzivat mamo, brata,
ki je bil doma, zaposlen v Tobačni tovarni in bratovo ženo.

Pod 2.) je zapis iz druge knjige, brata Lojzeta, ki je bolj podrobno zapisal tragedijo.
Ni bil Vlado prvi od borcev, ki se je ustrelil težko ranjen, da ga ne bi še pri življenju dobili vaški stražarji ali Italijani. Mnogo zgodb sem prebrala.

Zgoraj pišeš isti avtor! Nisem jaz avtor te grozne zgodbe, jaz sem to zgodbo samo posredovala, da boš/ste videli kaj so bili vaški stražarji in okupatorji zmožni.
Od tebi podobnih nima slovenski narod kaj pričakovati !!!

Kar ste/so v tej temi pisarili je grozno. Vsakemu pisaču v tej temi bi lahko kaj napisala v odgovor, ampak je brez veze. To sem že zdavnaj ugotovila.
Tudi v temi, PRABABI, je veliko mojih vprašanj, ko se ni odgovora.

Nisi še napisal zakaj si temo odprl !???

Povej, napiši, zakaj so izdajalce slovenskega naroda ZAVEZNIKI vrgli na smetišče zgodovine !!! ???

[/quote]

eh ja, so mogoče ZAVEZNIKI naše zmagovalce okinčali na piedestalu zgodovine??? !!!

… Ko je starejši brat Vlado, kot poveljnik partizanskega bataljona, padel v boju z vaškimi stražami in Italijani v Beljški grapi, je prišel k mami in ji govoril:
“Enega smo ti že ubili danes, ostala sta še dva, ki ju bomo tudi dobili.” To je bilo za mamo seveda grozljivo….

… Brat je bil v hudi bitki težko ranjen, dobil je rafal v hrbet. Z roke je vzel poročni prstan in ročno uro, jo dal svojemu namestniku, rekoč, naj oboje izroči njegovi ženi Zorki Regancin – Ružki, ki je delala v partizanski tehniki. Potegnil je pištolo in si z njo vzel življenje, ker se je zavedal, kaj bi bilo z njim, če bi ga zajeli živega….

hm, zanimivo.
v eni knjigi je narodni heroj padel v boju z vaškimi stražami, v drugi, istega avtorja, se je pa isti narodni heroj za vsak slučaj še sam ustrelil.

pa koliko časa boste še pripovedovali te pravljice?
vedno bolj razumem svojega pokojnega očeta, ki je včasih pošteno zaklel, ko je prebiral “spomine” najbolj glasnih bivših “soborcev”…
[/quote]

hhm-mik,
je, … 10. Februarja 2020 ob 12:06 zapisal:

1.) “”pa koliko časa boste še pripovedovali te pravljice?””

2.)vedno bolj razumem svojega pokojnega očeta, ki je včasih pošteno zaklel, ko je prebiral “spomine” najbolj glasnih bivših “soborcev”…

hhm,
na zgoraj zapisano pod 1 in 2, ti nisem še odgovarila, zato ti sedaj, z zamudo.
Pod 1:
še toliko časa boš poslušal, dokler boš ti in tebi podobni pisali laži in blatili borce partizane.
mogoče boš pa ti kaj napisal, saj si sin partizana in partizanke …
Ko mene več ne bo, spodobilo bi se.

Pod 2:
A tvoj oče, je pa kar pošteno zaklel, ko je prebiral SPOMINE, svojih soborcev, pišeš.
Kar pošteno je zaklel zaklel, to se pa ne spodobi za krščanskega človeka.
A tvoj Oče, pa ni napisal nič spominov ? Ni imel kaj napisati, to je pa čudno, da borec iz Gubčeve brigade nima kaj napisati, čudno …

Ne dolgo nazaj sem brala spomine Dakija, v treh knjigah je opisal spomine.
Aleša Beblerja – Čez drn in strm, Bojana Štiha. Pa še mnogo spominov borcev, ko sem jih poznala. Že dva dela spominov sem gledala na Televiziji, dr. Zdenka Roterja, pa še dva dela bosta.

hhm-mik,
je, … 10. Februarja 2020 ob 12:06 zapisal:

1.) “”pa koliko časa boste še pripovedovali te pravljice?””

2.)vedno bolj razumem svojega pokojnega očeta, ki je včasih pošteno zaklel, ko je prebiral “spomine” najbolj glasnih bivših “soborcev”…

hhm,
na zgoraj zapisano pod 1 in 2, ti nisem še odgovarila, zato ti sedaj, z zamudo.
Pod 1:
še toliko časa boš poslušal, dokler boš ti in tebi podobni pisali laži in blatili borce partizane.
mogoče boš pa ti kaj napisal, saj si sin partizana in partizanke …
Ko mene več ne bo, spodobilo bi se.

Pod 2:
A tvoj oče, je pa kar pošteno zaklel, ko je prebiral SPOMINE, svojih soborcev, pišeš.
Kar pošteno je zaklel zaklel, to se pa ne spodobi za krščanskega človeka.
A tvoj Oče, pa ni napisal nič spominov ? Ni imel kaj napisati, to je pa čudno, da borec iz Gubčeve brigade nima kaj napisati, čudno …

Ne dolgo nazaj sem brala spomine Dakija, v treh knjigah je opisal spomine.
Aleša Beblerja – Čez drn in strm, Bojana Štiha. Pa še mnogo spominov borcev, ko sem jih poznala. Že dva dela spominov sem gledala na Televiziji, dr. Zdenka Roterja, pa še dva dela bosta.
[/quote]

spreminjaš moje besede, podobno kot ste ves čas spreminjali resnico iz 2. svetovne vojne…

eh ja, so mogoče ZAVEZNIKI naše zmagovalce okinčali na piedestalu zgodovine??? !!!
[/quote]

hhm, je napisal:
eh ja, so mogoče ZAVEZNIKI naše zmagovalce okinčali na piedistalu zgodovine??? !!!

Eh, ja, poglej, poišči link “DRUGA SVETOVNA VOJNA”, tudi na MON-u je.
Če ga ne najdeš pojdi na Guogle, on vse ve. Na desni strani je slika, kjer so zmagovalci in poraženci. Josip Broz TITO je na sliki med zmagovalci. Kje so domobranci, sem ti pa v enem prejšnjem postu napisala. Potrudi se v tistem linku boš veliko zvedel
A ste ZMAGOVALCEM fovš???
A, zato podirate spomenike in obeležja borcev partizanov ???

Veš, šefi domobrancev so prek Vatikana pošiljali v London lažna poročila POBEGLI VLADI. Narod pa pustila okupatorju.
In ja, šele ko se je `Angleška misija´ spustila na ozemlje Jugoslavije in Slovenije, so Angleži ugotovili, da se proti okupatorju borijo samo PARTIZANI.
Veliko je napisano o VONJI IN ŠE O MARSIČEM. VZEMI SI ČAS IN BERI.

spreminjaš moje besede, podobno kot ste ves čas spreminjali resnico iz 2. svetovne vojne…
[/quote]

hhm, je napisal:

spreminjaš moje besede, podobno kot ste ves čas spreminjali resnico iz 2. svetovne vojne …

Uuu, katere tvoje besede sem pa spremenila. … NE ZAVAJAJ IN NE LAŽI!!!
vse kar tukaj očutaš meni, delaš ti in tvoji okrog tebe.
NE BOSTE SE OPRALI !!!

hhm, je napisal:
eh ja, so mogoče ZAVEZNIKI naše zmagovalce okinčali na piedistalu zgodovine??? !!!

Eh, ja, poglej, poišči link “DRUGA SVETOVNA VOJNA”, tudi na MON-u je.
Če ga ne najdeš pojdi na Guogle, on vse ve. Na desni strani je slika, kjer so zmagovalci in poraženci. Josip Broz TITO je na sliki med zmagovalci. Kje so domobranci, sem ti pa v enem prejšnjem postu napisala. Potrudi se v tistem linku boš veliko zvedel
A ste ZMAGOVALCEM fovš???
A, zato podirate spomenike in obeležja borcev partizanov ???

Veš, šefi domobrancev so prek Vatikana pošiljali v London lažna poročila POBEGLI VLADI. Narod pa pustila okupatorju.
In ja, šele ko se je `Angleška misija´ spustila na ozemlje Jugoslavije in Slovenije, so Angleži ugotovili, da se proti okupatorju borijo samo PARTIZANI.
Veliko je napisano o VONJI IN ŠE O MARSIČEM. VZEMI SI ČAS IN BERI.
[/quote]

ste ZMAGOVALCEM fovš???

mojemu očetu ni bil noben fouš.
ker ni bil v partizanih zato, da bi po vojni izkoriščal državo, kot jo je npr tvoj znanec stane semič, ki je bil po parih šnopcih takoooo velik heroj…

ste ZMAGOVALCEM fovš???

1.) mojemu očetu ni bil noben fouš.
2.) ker ni bil v partizanih zato, da bi po vojni izkoriščal državo, kot jo je npr tvoj znanec 3.) stane semič, ki je bil po parih šnopcih takoooo velik heroj…
[/quote]

hhm-mik,
še na veliko vprašanj mi dolguješ odgovore!

1.) Verjamem, da mu ni bil nihče fouš, tudi jaz ne. Ampak ti, očitaš Dakiju, da je bil po parih šnopsih takoooo velik heroj … pišeš!
Ali ti je to povedal tvoj oče! ???
Sem pa zasledila pri tvojem pisanju tukaj na MON-u, si se ti tudi večkrat zelo herojsko ponašaš, so bile tudi kakšne dišave v tebi. :-)))
Tudi v temi PRABABI, Avtor si ti. Tam je link o interniranka, kako herojsko je bilo tvoje pisanje in izenačevanje internirank.

2.) Pišeš, da oče ni šel v partizane tato, da bi po vojni izkoriščal državo, takoooo, kot tvoj znanec, … znanec stane semič. … Uuuu, kaka mržnja do njega, hahaha, druzga ne moreš. …
Tako ponižuješ očetove soborce. :-((( Nihče ni vedel kaj bo, koliko časa bo trajala vojna, ne pa še da bi predvideval kako bo izkoristil državo. Blazne so tvoje trditve.

Kaj je pa doštudiral tvoj oče? Je imel kak boljši poklic, da se ga je lotil po vojni in bil lahko doma pri družini. Ja, doma je naj lepše. Kaj je počel po vojni. tega pa še nisi obelodanil. :-)
Veliko spominov borcev sem prebrala. Si tudi zapomnila, koliko let so imeli, ko so šli v partizane. Nekateri še zelo mladi. Če primerjam starost Semič Staneta – Dakija, Edvarda Kocbeka, sta s tvojim očetom, skoraj enake starosti. Daki je veliko napisal v pominih, kakor tudi Edvard Kocbek, veliko.
Oba ta dva sta bila leta 1934 – 1937, brezposelna. Daki se je izučil za peka. Stric mu je priporočil, naj gre vprašat v Samostan frančiškanov v Tacen pod Šmarno goro. Kuhar je bil star gospod in dobro sta se razumela. Kuhar je padel, se poškodoval in ni mogel več v klet, kjer so imeli ogromno vsega na zalogi. Mesa, mašnega vina, klobas, jajc, saj so gojili tudi kokoši, da ne naštevam naprej. Zanimivo.
Na vrata samostana so večkrat trkali reveži. Kdor je šel odpret, je vedno dejal, da se tudi oni otepajo z revščino. Kuhar ni mogel več odpirati vrat in tako je hodil včasih na vrata tudi Daki, takrat je bil še samo Stane. Večkrat je komu prošnjo ustregel, namignil je, naj gre tam zadaj k oknu. Vrgel mu je kakšno klobaso, kar je imel tam pri roki. Tolkli so revščino, v kleti pa vsega polno. Zanimiva je tale Stanetova, zelo skrajšana zgodba. Pa je prišel čas, da mora jit služit vojsko. Dobil dopust, nekdo ga je pregovoril in ni šel več nazaj, … prišla je druga svetovna vojna in šel je v partizane. … Tam je bilo satansko, tako je večkrat zapisal tudi Edvard Kocbek. Daki se je znašel že leta 1944 v osvobojenem Beogradu, šel v šolo. Od tam spremljal poročila o padcu Hitlerja. Šele konec leta 1946, se je vrnil in opavljat dolžnosti v
Sloveniji. Vojna je pustila na njem posledice, bil je bolan, šel v penzijo in začel pisati spomine.
Tudi Edvard Kcber ni imel službe. S Pinom Mlakarjem sta prehodila veliko poti. Službo je
dobil na Hrvakem in tam tudi svojo ženo.
Več si pa preberi v kjigah.

hhm-mik,
še na veliko vprašanj mi dolguješ odgovore!

1.) Verjamem, da mu ni bil nihče fouš, tudi jaz ne. Ampak ti, očitaš Dakiju, da je bil po parih šnopsih takoooo velik heroj … pišeš!
Ali ti je to povedal tvoj oče! ???
Sem pa zasledila pri tvojem pisanju tukaj na MON-u, si se ti tudi večkrat zelo herojsko ponašaš, so bile tudi kakšne dišave v tebi. :-)))
Tudi v temi PRABABI, Avtor si ti. Tam je link o interniranka, kako herojsko je bilo tvoje pisanje in izenačevanje internirank.

2.) Pišeš, da oče ni šel v partizane tato, da bi po vojni izkoriščal državo, takoooo, kot tvoj znanec, … znanec stane semič. … Uuuu, kaka mržnja do njega, hahaha, druzga ne moreš. …
Tako ponižuješ očetove soborce. :-((( Nihče ni vedel kaj bo, koliko časa bo trajala vojna, ne pa še da bi predvideval kako bo izkoristil državo. Blazne so tvoje trditve.

Kaj je pa doštudiral tvoj oče? Je imel kak boljši poklic, da se ga je lotil po vojni in bil lahko doma pri družini. Ja, doma je naj lepše. Kaj je počel po vojni. tega pa še nisi obelodanil. :-)
Veliko spominov borcev sem prebrala. Si tudi zapomnila, koliko let so imeli, ko so šli v partizane. Nekateri še zelo mladi. Če primerjam starost Semič Staneta – Dakija, Edvarda Kocbeka, sta s tvojim očetom, skoraj enake starosti. Daki je veliko napisal v pominih, kakor tudi Edvard Kocbek, veliko.
Oba ta dva sta bila leta 1934 – 1937, brezposelna. Daki se je izučil za peka. Stric mu je priporočil, naj gre vprašat v Samostan frančiškanov v Tacen pod Šmarno goro. Kuhar je bil star gospod in dobro sta se razumela. Kuhar je padel, se poškodoval in ni mogel več v klet, kjer so imeli ogromno vsega na zalogi. Mesa, mašnega vina, klobas, jajc, saj so gojili tudi kokoši, da ne naštevam naprej. Zanimivo.
Na vrata samostana so večkrat trkali reveži. Kdor je šel odpret, je vedno dejal, da se tudi oni otepajo z revščino. Kuhar ni mogel več odpirati vrat in tako je hodil včasih na vrata tudi Daki, takrat je bil še samo Stane. Večkrat je komu prošnjo ustregel, namignil je, naj gre tam zadaj k oknu. Vrgel mu je kakšno klobaso, kar je imel tam pri roki. Tolkli so revščino, v kleti pa vsega polno. Zanimiva je tale Stanetova, zelo skrajšana zgodba. Pa je prišel čas, da mora jit služit vojsko. Dobil dopust, nekdo ga je pregovoril in ni šel več nazaj, … prišla je druga svetovna vojna in šel je v partizane. … Tam je bilo satansko, tako je večkrat zapisal tudi Edvard Kocbek. Daki se je znašel že leta 1944 v osvobojenem Beogradu, šel v šolo. Od tam spremljal poročila o padcu Hitlerja. Šele konec leta 1946, se je vrnil in opavljat dolžnosti v
Sloveniji. Vojna je pustila na njem posledice, bil je bolan, šel v penzijo in začel pisati spomine.
Tudi Edvard Kcber ni imel službe. S Pinom Mlakarjem sta prehodila veliko poti. Službo je
dobil na Hrvakem in tam tudi svojo ženo.
Več si pa preberi v kjigah.
[/quote]

veliko temnih besed si spet napisal, pa zelo malo resnice.
kot običajno.

ker te skrbi za mojega očeta, ti naj pojasnim, da je bil res veliko z nami, preživljali smo se s tistim, kar je doma zraslo na njivah.
ni maral privilegiijev, nikoli ni zaprosil za kakšne ugodnosti, saj je videl, kdo vse jih je koristil…

bodi pa vsaj toliko pošten in ne primerjaj staneta semiča z gospodom Edvardom Kocbekom.
pa tudi z mojim očetom ne!

1.) veliko temnih besed si spet napisal, pa zelo malo resnice.
kot običajno.

2.) ker te skrbi za mojega očeta, ti naj pojasnim, da je bil res veliko z nami, preživljali smo se s tistim, kar je doma zraslo na njivah.
ni maral privilegiijev, nikoli ni zaprosil za kakšne ugodnosti, saj je videl, kdo vse jih je koristil…

3.) bodi pa vsaj toliko pošten in ne primerjaj staneta semiča z gospodom Edvardom Kocbekom.
pa tudi z mojim očetom ne!
[/quote]

hhm-mik,
pa dajva še mal. … :-))) Hahaha, za koga me pa ti imaš! ??? “” napisaaalll””, veš `nč´, me ne boli. :-)))

1.) Veliko temnih besed in zelo malo resnice, PIŠEŠ !
Kaj pa je takoooo temnega ? … Pa zelo malo resnice! ??? Nekaj sem napisala iz Dakovih spominov. Te motijo! ??? Kar sem napisala svojim misli, se vidijo.

2.) Hvala za pojasnilo glede očeta. Bil je doma z družino, to je najlepše, biti z družino.
Tudi to skromnost poznam! Za veliko noč smo dobili eno pomarančo, jajca za pirke smo imeli doma, tudi čebulno listje smo hranili, da smo pirhe barvali. Tako je bilo, skromno.
Tudi naša družina se je preživljala pred vojno z domačimi prideljki. Tudi ješprenj in proseno kašo smo imeli doma pridelano. Pa je prišla vojna, očeta so odpeljali v iternacijo na Rab.
Nas otroke z mamo vred spodili iz hiše, s tople peči, bil je marec 1942.
Hišo so začeli podirati pred našimi očmi.
Nihče se nas ni upal vzeti pod streho. Kar dolgo je trajalo, da je mama uspela dobiti eno
majhno sobico.
Po tvojem večkratnem pisanju, bi morali iti v GOZD, tam je bilo veliko prostora. To si mnogokrat zapisal tukaj na MON-u.
Vojna je trajala štiri leta. Dolga so bila leta, vsi smo se rakropili. Oče in mama in še eden od starejši otrok so bili še v taborišču v Nemčiji. Ostali smo služili na kmetijah.
Ti in tvoji sopisači pa me zmerjate z udbovcem, pa očitate kakšne privilegije imam!
Ti si napisal, da jih imam tudi tukaj na MON-u, ne dolgo nazaj si to načvekal!
Po tvoje, jaz ne bi smela pisati, kaj so delali izdajalci in presvetli gospodje, hlapci okupatorja.

Poglej tvoje junaško pisanje v temi “PRABABI” Mirne vesti ti napišem, da si pokvarjeni smrkavec.
Zakaj si odprl temo, ali zato da ste se izživljali nad menoj ! ? Takoj ste začeli čvekati, mene ni bilo na forumu. Ena forumašica te je vprašala, če nimaš drugega dela, Že je bil na vrsti tisti brezmadežni važič. V temo ste nasrali vsesvašta. Krimsko jamo, RIP, enega člana Stare pravde, pa še mnogo tvojih neumnih LAŽI. Sprehodi se po temi, kake neumnosti si pisal.

Začela sva pri tvojemu očetu, nadaljujva. Napisal si tudi, da sta šla tvoj oče in še njegov brat v partizane. Neke noči so prišli PONOČI DOMOBRANCI in odvedli od doma mlajšega 16-letnega očetovega brata. Kaj so delali domobranci na domu tvojega očeta !??? So iskali očeta in njegovega brata ???
Niso ju dobili, zato so odvedli mlajšega brata. To se je dogajalo, ker so domobranci vedeli, da fantje, ki so bili v patizanih, hodijo ponoči domov, če so bili le kje v bližini, so se oglašali doma.
Napisal si:
Očetovega brata so domobranci odvedli in naleteli na partizane. Pri tem trku, je bil očetov brat ubit.
Zakaj so ga odvedli, nisi napisal. Ampak to se je dogajalo. Domobranci so se izživljali nad nič krivimi sorodniki. Podrobnosti nisi napisal.

3.) PIŠEŠ: Bodi toliko pošten in ne primerjaj staneta semiča z gospodom Edvardom Kocbekom in tudi z mojimm očetom ne.

Eeee, ti hhm-mik,
sem “poštena”, za mene so vsi trije gospodje. Vsi trije, Stane Semič – Daki, Edvard Kocbek – Pavle in tvoj OČE, in tudi tvoja MAMA gospa.
Ime in priim in partizansko ime, veš pa ti. Ni nujno, da to vem jaz.
Vsi štirje so bili borci NOB-ja. Vsi borci si zaslužijo spoštovanje.

Ne pa tako grajo, kot so jo v tej temi in tudi v mnogih drugih natrosili razni nevedneži.

hhm-mik,
pa dajva še mal. … :-))) Hahaha, za koga me pa ti imaš! ??? “” napisaaalll””, veš `nč´, me ne boli. :-)))

1.) Veliko temnih besed in zelo malo resnice, PIŠEŠ !
Kaj pa je takoooo temnega ? … Pa zelo malo resnice! ??? Nekaj sem napisala iz Dakovih spominov. Te motijo! ??? Kar sem napisala svojim misli, se vidijo.

2.) Hvala za pojasnilo glede očeta. Bil je doma z družino, to je najlepše, biti z družino.
Tudi to skromnost poznam! Za veliko noč smo dobili eno pomarančo, jajca za pirke smo imeli doma, tudi čebulno listje smo hranili, da smo pirhe barvali. Tako je bilo, skromno.
Tudi naša družina se je preživljala pred vojno z domačimi prideljki. Tudi ješprenj in proseno kašo smo imeli doma pridelano. Pa je prišla vojna, očeta so odpeljali v iternacijo na Rab.
Nas otroke z mamo vred spodili iz hiše, s tople peči, bil je marec 1942.
Hišo so začeli podirati pred našimi očmi.
Nihče se nas ni upal vzeti pod streho. Kar dolgo je trajalo, da je mama uspela dobiti eno
majhno sobico.
Po tvojem večkratnem pisanju, bi morali iti v GOZD, tam je bilo veliko prostora. To si mnogokrat zapisal tukaj na MON-u.
Vojna je trajala štiri leta. Dolga so bila leta, vsi smo se rakropili. Oče in mama in še eden od starejši otrok so bili še v taborišču v Nemčiji. Ostali smo služili na kmetijah.
Ti in tvoji sopisači pa me zmerjate z udbovcem, pa očitate kakšne privilegije imam!
Ti si napisal, da jih imam tudi tukaj na MON-u, ne dolgo nazaj si to načvekal!
Po tvoje, jaz ne bi smela pisati, kaj so delali izdajalci in presvetli gospodje, hlapci okupatorja.

Poglej tvoje junaško pisanje v temi “PRABABI” Mirne vesti ti napišem, da si pokvarjeni smrkavec.
Zakaj si odprl temo, ali zato da ste se izživljali nad menoj ! ? Takoj ste začeli čvekati, mene ni bilo na forumu. Ena forumašica te je vprašala, če nimaš drugega dela, Že je bil na vrsti tisti brezmadežni važič. V temo ste nasrali vsesvašta. Krimsko jamo, RIP, enega člana Stare pravde, pa še mnogo tvojih neumnih LAŽI. Sprehodi se po temi, kake neumnosti si pisal.

Začela sva pri tvojemu očetu, nadaljujva. Napisal si tudi, da sta šla tvoj oče in še njegov brat v partizane. Neke noči so prišli PONOČI DOMOBRANCI in odvedli od doma mlajšega 16-letnega očetovega brata. Kaj so delali domobranci na domu tvojega očeta !??? So iskali očeta in njegovega brata ???
Niso ju dobili, zato so odvedli mlajšega brata. To se je dogajalo, ker so domobranci vedeli, da fantje, ki so bili v patizanih, hodijo ponoči domov, če so bili le kje v bližini, so se oglašali doma.
Napisal si:
Očetovega brata so domobranci odvedli in naleteli na partizane. Pri tem trku, je bil očetov brat ubit.
Zakaj so ga odvedli, nisi napisal. Ampak to se je dogajalo. Domobranci so se izživljali nad nič krivimi sorodniki. Podrobnosti nisi napisal.

3.) PIŠEŠ: Bodi toliko pošten in ne primerjaj staneta semiča z gospodom Edvardom Kocbekom in tudi z mojimm očetom ne.

Eeee, ti hhm-mik,
sem “poštena”, za mene so vsi trije gospodje. Vsi trije, Stane Semič – Daki, Edvard Kocbek – Pavle in tvoj OČE, in tudi tvoja MAMA gospa.
Ime in priim in partizansko ime, veš pa ti. Ni nujno, da to vem jaz.
Vsi štirje so bili borci NOB-ja. Vsi borci si zaslužijo spoštovanje.

Ne pa tako grajo, kot so jo v tej temi in tudi v mnogih drugih natrosili razni nevedneži.

[/quote]

“herojevi” spomini me ne motijo.
laži pa.

moj oče ni bil tovariš zato, da bi bil po vojni gospod.
gospod Kocbek je bil pa gospod že pred in med vojno.
pa po vojni tudi.
pravi Gospod, brez laži na jeziku…

“herojevi” spomini me ne motijo.
laži pa.

1.) moj oče ni bil tovariš zato, da bi bil po vojni gospod.
2.)gospod Kocbek je bil pa gospod že pred in med vojno.
pa po vojni tudi.
3.) pravi Gospod, brez laži na jeziku…
[/quote]
hhm-mik,
nisva še končala, še bova nadaljevala.

Bova kar pri tvojem očetu nadaljevala.

1.) Bejž, no bejž, le kdo je šel v hosto zato, da bo postal gospod. 🙂
Nekateri so bili že preje, gospodi, preden so šli v hosto.

2.) Edvard Kocbek ni šel zato k partizanom, da bo postal še večji gospod. Bil je pravi gospod.
Žal so mu, …
Klerofašistični gospodje njemu in partizanom podtaknili en kup lumpov, ki so se vrinjali v partizanske enote. Eden iz med njih je bil Janez Marn Črtomir, pa Karel Novak in še Vauhnik, pa še jih je bilo. Ko so jih razkrinkali, so pobegnili, v zavetje k Italijanom. Vauhnik celo v Švico.
Tudi o tem sem že pisala.
Njihovo počeje je v dnevniku opisal Edvard Kocbek, le preberi. O vrinjencih je veliko napisano. To so bili gospodje in so se borili proti partizanom. Čudno, čudno, da ti, o tem ne več nič.:-))) Tudi slišati nočeš, sem ti že nekajkrat pomolila z vprašanjem. In na Dolenjskem so se zadrževali. Lovili zavedne Slovence, ki so se odločili, da gredo v partizane, gorje, če so pa naleteli na to bando, kdor se jim ni pokoraval, je šel rakom žvižgat, je zapisala: članica Katoliške akcije, Roza Uhan – Silva, doma iz Straže 41 pri Novem mestu.
Tudi to je že napisano, žal taka početja, ti spregledaš ! Tvoj oče, je za to početje, tega Lažnega Štajerskega bataljona zagotovo vedel! Se je oče tgeh barab ognil. ?
Še nekaj mi povej.
Napisal si, da sta šla v partizane takrat oče in še en brat. Kaj pa je z njim ??
Nikoli ga nisi omenil, za kaj ne? Nočeš! ? Zakaj ne, če sta šla pa skupaj.
Veš, jaz tudi ne maram laži.

hhm-mik,
nisva še končala, še bova nadaljevala.

Bova kar pri tvojem očetu nadaljevala.

1.) Bejž, no bejž, le kdo je šel v hosto zato, da bo postal gospod. 🙂
Nekateri so bili že preje, gospodi, preden so šli v hosto.

2.) Edvard Kocbek ni šel zato k partizanom, da bo postal še večji gospod. Bil je pravi gospod.
Žal so mu, …
Klerofašistični gospodje njemu in partizanom podtaknili en kup lumpov, ki so se vrinjali v partizanske enote. Eden iz med njih je bil Janez Marn Črtomir, pa Karel Novak in še Vauhnik, pa še jih je bilo. Ko so jih razkrinkali, so pobegnili, v zavetje k Italijanom. Vauhnik celo v Švico.
Tudi o tem sem že pisala.
Njihovo počeje je v dnevniku opisal Edvard Kocbek, le preberi. O vrinjencih je veliko napisano. To so bili gospodje in so se borili proti partizanom. Čudno, čudno, da ti, o tem ne več nič.:-))) Tudi slišati nočeš, sem ti že nekajkrat pomolila z vprašanjem. In na Dolenjskem so se zadrževali. Lovili zavedne Slovence, ki so se odločili, da gredo v partizane, gorje, če so pa naleteli na to bando, kdor se jim ni pokoraval, je šel rakom žvižgat, je zapisala: članica Katoliške akcije, Roza Uhan – Silva, doma iz Straže 41 pri Novem mestu.
Tudi to je že napisano, žal taka početja, ti spregledaš ! Tvoj oče, je za to početje, tega Lažnega Štajerskega bataljona zagotovo vedel! Se je oče tgeh barab ognil. ?
Še nekaj mi povej.
Napisal si, da sta šla v partizane takrat oče in še en brat. Kaj pa je z njim ??
Nikoli ga nisi omenil, za kaj ne? Nočeš! ? Zakaj ne, če sta šla pa skupaj.
Veš, jaz tudi ne maram laži.
[/quote]

tudi komunisti so v partizane podtaknili en kup lumpov.
semič je že bil en tak.

stric se je tudi vrnil s partizanov.
z očetom sta povojni včasih šepetaje obujala spomine, nikoli v bližini otrok, ko smo se otroci približali, sta se pogovarjala samo še o tem, kaj se bo na kmetiji delalo jutri.
o tvojem štajrskem bataljonu nisem kaj dosti slišal nikoli, celo v šoli ne, sam Bog ve, kakšna je resnica…

drugi stric se ni vrnil, ubili so ga partizani.
skoraj še OTROKA.

1.) tudi komunisti so v partizane podtaknili en kup lumpov.
semič je že bil en tak.

2.) stric se je tudi vrnil s partizanov.
3.) z očetom sta povojni včasih šepetaje obujala spomine, nikoli v bližini otrok, ko smo se otroci približali, sta se pogovarjala samo še o tem, kaj se bo na kmetiji delalo jutri.
4.) o tvojem štajrskem bataljonu nisem kaj dosti slišal nikoli, celo v šoli ne, sam Bog ve, kakšna je resnica…

5.) drugi stric se ni vrnil, ubili so ga partizani.
skoraj še OTROKA.
[/quote]
hhm-mik,
dolgo si čakal, ampak, preveč ste bili zaposleni, da bi te motila.
Sem pa malo brala, ugotovila, da me je eden omenjal, sem šla mimo, tudi ti si čvekal, bova drugič. Odpri citat.

1.) Kateri komunist pa je Semiča podtaknil? 🙂 Daki ni bil v Gubčevi brigadi.
2.) To je dobro, da se je stric tudi vrnil, mnogi se niso. Zato sem te vprašala.
3.) Praviš, da sta oče in stric šepetaje obujala spomine. Kaj pa je bilo takega, da otroci niso smeli slišati? Gubčeva brigada je napadla DOB, ti oče tudi tega ni povedal kako je bilo.
4.) Pišeš: tvoj bataljon, … Štajerski bataljon ni bil moj, pa tudi drugi ne!
Lažni Štajerski bataljon je bil od ljubljanskih “vodij veljakov klerofašistov”.
Glej stran 245, knjiga Belogardizem, napisala bom samo dva stavka, več beri sam!

“”V nedeljo 17. maja 1942 zvečer je sedemnajst četnikov pod vodstvom Milana Kranjca-Koritnika z jugoslovanskimi šajkačami na glavah in s partizanskimi kapami v žepih krenilo od Ljubljane proti Dolenjski””
Beri malo naprej in še malo nazaj.
Stran 270
Bivši aktivni jugoslovanski poročnik Milan Kranjc, ki je na pot izdajstva domovine stopil že poleti 1941 v družbi kaplana Glavača in ing. Emra je od 10. do 17. maja pri Sv. Urhu nad Dobrunjami z veliko težavami zbral šestnajst ljudi, ki so sestavljali tako imenovani prvi četniški odred kraljeve jugoslovanske vojske v Sloveniji. Svojemu moštvu je govoril, da bodo krenili na Dolenjsko, okrog Novega mesta, Šmihela in Mirne peči, mobilizirali in ustanovili zbirno taborišče na Gorjancih. Z Italijani se ne mislijo bojevati, “če bi se pa srečali s partizani, bi se pa z njimi udarili, ker v hribih za dve vojski ni prostora.”
To zamisel majorja Karla Novaka je kasneje potrdil in še natančneje opisal mihajlovičevski kapetan Dobrivoj Vasiljević-Istok.

Kaj so delali tile vojščaki v Lažnem štajeskem bataljonu sem že opisovala, mogoče še kaj?
Predstavljali so se za prave patrizane, trajalo je kar precej časa, da so jih odkrili.
Po odkritju so se zatekli k Italijanom. To sem že napisala.
Kogar zanima, naj vzame v roke knjigo. Vse je dokumentirano z VIRI.
hhm, Lažni Štajerski bataljon je opisan na straneh št. 270 do 308. Beri, beri, če o tem nisi še nič slišal!
VSak Slovenec bi moral vedeti kaj so delali tile poštenjaki.
Mnoge dogodke je zapisovala članica Katoliške akcije Roza Uhan-Silva, iz Straže 41, pri Novem mestu in tudi Joško Jakoš iz Dobrunj.

5.) Tale dogodek si pa površno opisal! Zakaj so belčki prišli ponoči po tako mladega otroka, kaj so dejali straršem, ko so ga odvedli? Pišeš: “ni se vrnil, partizani so ga ubili še kot OTROKA.”
Kar lepo pojasni, belčki so ga ponoči odvedli iz njegovega doma, kje so hodili, da so ga partizani ubili, a belčka, pa partizani niso nobenega ubili. So OTROKA vzeli, da jih je varoval, so ga imeli za ščit? Barabe so ponoči odvedle marsikoga, da ljudje niso videli. …..
Ne,ne, ne boš me imel za norca, Kaj so belčki delali dobro vem.
Sem bila takrat še otrok, si marsikaj zapomnila.

hhm-mik,
dolgo si čakal, ampak, preveč ste bili zaposleni, da bi te motila.
Sem pa malo brala, ugotovila, da me je eden omenjal, sem šla mimo, tudi ti si čvekal, bova drugič. Odpri citat.

1.) Kateri komunist pa je Semiča podtaknil? 🙂 Daki ni bil v Gubčevi brigadi.
2.) To je dobro, da se je stric tudi vrnil, mnogi se niso. Zato sem te vprašala.
3.) Praviš, da sta oče in stric šepetaje obujala spomine. Kaj pa je bilo takega, da otroci niso smeli slišati? Gubčeva brigada je napadla DOB, ti oče tudi tega ni povedal kako je bilo.
4.) Pišeš: tvoj bataljon, … Štajerski bataljon ni bil moj, pa tudi drugi ne!
Lažni Štajerski bataljon je bil od ljubljanskih “vodij veljakov klerofašistov”.
Glej stran 245, knjiga Belogardizem, napisala bom samo dva stavka, več beri sam!

“”V nedeljo 17. maja 1942 zvečer je sedemnajst četnikov pod vodstvom Milana Kranjca-Koritnika z jugoslovanskimi šajkačami na glavah in s partizanskimi kapami v žepih krenilo od Ljubljane proti Dolenjski””
Beri malo naprej in še malo nazaj.
Stran 270
Bivši aktivni jugoslovanski poročnik Milan Kranjc, ki je na pot izdajstva domovine stopil že poleti 1941 v družbi kaplana Glavača in ing. Emra je od 10. do 17. maja pri Sv. Urhu nad Dobrunjami z veliko težavami zbral šestnajst ljudi, ki so sestavljali tako imenovani prvi četniški odred kraljeve jugoslovanske vojske v Sloveniji. Svojemu moštvu je govoril, da bodo krenili na Dolenjsko, okrog Novega mesta, Šmihela in Mirne peči, mobilizirali in ustanovili zbirno taborišče na Gorjancih. Z Italijani se ne mislijo bojevati, “če bi se pa srečali s partizani, bi se pa z njimi udarili, ker v hribih za dve vojski ni prostora.”
To zamisel majorja Karla Novaka je kasneje potrdil in še natančneje opisal mihajlovičevski kapetan Dobrivoj Vasiljević-Istok.

Kaj so delali tile vojščaki v Lažnem štajeskem bataljonu sem že opisovala, mogoče še kaj?
Predstavljali so se za prave patrizane, trajalo je kar precej časa, da so jih odkrili.
Po odkritju so se zatekli k Italijanom. To sem že napisala.
Kogar zanima, naj vzame v roke knjigo. Vse je dokumentirano z VIRI.
hhm, Lažni Štajerski bataljon je opisan na straneh št. 270 do 308. Beri, beri, če o tem nisi še nič slišal!
VSak Slovenec bi moral vedeti kaj so delali tile poštenjaki.
Mnoge dogodke je zapisovala članica Katoliške akcije Roza Uhan-Silva, iz Straže 41, pri Novem mestu in tudi Joško Jakoš iz Dobrunj.[/b]

5.) Tale dogodek si pa površno opisal! Zakaj so belčki prišli ponoči po tako mladega otroka, kaj so dejali straršem, ko so ga odvedli? Pišeš: “ni se vrnil, partizani so ga ubili še kot OTROKA.”
Kar lepo pojasni, belčki so ga ponoči odvedli iz njegovega doma, kje so hodili, da so ga partizani ubili, a belčka, pa partizani niso nobenega ubili. So OTROKA vzeli, da jih je varoval, so ga imeli za ščit? Barabe so ponoči odvedle marsikoga, da ljudje niso videli. …..
Ne,ne, ne boš me imel za norca, Kaj so belčki delali dobro vem.
Sem bila takrat še otrok, si marsikaj zapomnila.
[/quote]

hhm & mik

Dolgo sem čakala, na tvoj odgovor, kar 40 dni je poteklo. Čas je, da odgovoriš!
Odpri citat

Dolžan si mi odgovor na zadnje moje pisanje zgoraj, pod točko 5.
Nanaša se na tvojega strica, ko je bil še OTROK, SI ZAPISAL.

Domobranci so ga odvedli od doma ponoči. Vprašala sem te, kaj so dejali domobranci njegovim staršem, zakaj mora z njimi.
To se je dogalo, da so tudi otroke odganjali od doma. Mi je znano.
Spodobi se, da poveš za strica OTROKA, kaj so jim natvezili, da mora z njimi.

Si mi še več odgovorov dolžan, nisva še končala.

hhm & mik

Dolgo sem čakala, na tvoj odgovor, kar 40 dni je poteklo. Čas je, da odgovoriš!
Odpri citat

Dolžan si mi odgovor na zadnje moje pisanje zgoraj, pod točko 5.
Nanaša se na tvojega strica, ko je bil še OTROK, SI ZAPISAL.

Domobranci so ga odvedli od doma ponoči. Vprašala sem te, kaj so dejali domobranci njegovim staršem, zakaj mora z njimi.
To se je dogalo, da so tudi otroke odganjali od doma. Mi je znano.
Spodobi se, da poveš za strica OTROKA, kaj so jim natvezili, da mora z njimi.

Si mi še več odgovorov dolžan, nisva še končala.
[/quote]
Udbovc, ki je vajen ukazovanja. Farbaš lahko tiste, ki ne poznajo komunizma, tiste, ki ga poznamo, ne moreš! Večjega lažnivca in bleferja še ni bilo na tem forumu. Pretkano, udbovsko, pokvarjeno! Smrdiš!

hhm & mik

Dolgo sem čakala, na tvoj odgovor, kar 40 dni je poteklo. Čas je, da odgovoriš!
Odpri citat

Dolžan si mi odgovor na zadnje moje pisanje zgoraj, pod točko 5.
Nanaša se na tvojega strica, ko je bil še OTROK, SI ZAPISAL.

Domobranci so ga odvedli od doma ponoči. Vprašala sem te, kaj so dejali domobranci njegovim staršem, zakaj mora z njimi.
To se je dogalo, da so tudi otroke odganjali od doma. Mi je znano.
Spodobi se, da poveš za strica OTROKA, kaj so jim natvezili, da mora z njimi.

Si mi še več odgovorov dolžan, nisva še končala.
[/quote]

oh ja, še vedno LAŽEŠ bolj kot pes teče…

res se ni vredno ukvarjat s tabo!

oh ja, še vedno LAŽEŠ bolj kot pes teče…

res se ni vredno ukvarjat s tabo![/quote]

Odpri citat!
hhm & mik

Ja, ja, nočeš odgovoriti, zakaj ne? Se bojiš, ker si prebeksljal!?
Te dobro poznam, raje žališ in LAŽEŠ, da ne naštevam dalje tvojih neumnosti, sem jih kar nekaj prebrala danes.

Zakaj ne odgovoriš, kaj so dejali BELČKI, staršem OTROKA, bil je brat tvojega očeta,
tvoj stric. Napisal si, da so ga prišli iskat, pozno zvečer. Napisal si, ni se vrnil, preberi tvoje
pisanje, ni daleč nazaj.
Je bilo to res? Si talentiran lažnivec, si se lahko tudi zlagal. Veliko laži je v temi PRABABI.
To se je dogajalo! Vem! Nešteto ljudi so odvedli pa zasliševali, tudi otroke, če je bil kdo iz družine v partizanih. Veliko takih primerov je opisanih v knjigi Sveti Urh, pa še v mnogih drugih. Take zgodbe, so obširno opisane. Eno ti bom napisala, pa ne sedaj.
Zmanjkalo mi je časa. Sem brala teme, tudi tebe našla, kar v nekaj temah.

V eni temi si se s “Sara_S” prerekal. Pa z Repliko” tudi. Poišči! Poglej!
Nekje si tudi napisal, da “izdajalcev nihče ne mara!” To je res! Hihče!

Ampak, ti, … namesto odgovora, raje napišeš: “ni se vredno ukvarjat s tabo!!
Glej v citatu! Se bova videla še v temi: “PRABABI”, si jo ti odprl! [/u]
Se ne upaš povedati!? 🙂
S takimi osebki kot si ti, si Slovenci ne morejo nič pomagati.
Tisti tvoj zagovornik bo pa še počakal

Stara/ PRAPRABABI pa kaj tI toliko sereš in zanemarjaš prihodnost na račun preteklosti?
Pa kdo jebe danes NOB, pa Šarca in ostale kriple na RTV Slo?