obiski-tudi vam presedajo?
Tudi jaz sem imela včasih te probleme… potem sem začela govorit ni časa.
Približno pred enim mesecem se mi je najavil sorodnik, dobro sva se razumela, a tisti dan nismo bili razpoloženi za obiske… rekla sem, da ni časa.
Takrat sva se zadnjič slišala, danes ga ni več med nami….
Razmislite malo še o tem vidiku.
danes žalostna, tudi jaz sem imela takšnega sorodnika, vendar je bil, hvala bogu, za svoj zadnji obisk zelo vztrajen. Če pa danes pomislim kako mi je bilo takrat vse odveč, imam pa grozno slabo vest. Vendar pa takrat nisem bila neprijazna, ampak sem ga vseeno vljudno in prijazno sprejela.
No, ampak primer “p” ni takšen, ona ima obiskov res ogromno in normalni ljudje imamo tudi svoje življenje.
Pri nas so bili poskusi v tej smeri, še posebej, ker je nekdo praktično ves dan doma, če ne jaz, pa mož, če ne mož, eden od starih staršev. 2 x sem požrla, 3. sem pa zelo jasno povedala, da:
1. obstajajo telefoni! Če jih uporabljate za vse žive neumnosti, jih dajte še dvignit in povedat “Ti, jutr sm tam. A žih pridem na pol kile čveka?”
2. za neplanirana kroženja v stilu “sem bil glih v tvoji ulci” obstajajo mobiteli!!!!
3. nisem avtobusna postaja, kamor lahko vedno ob vsakem času in vsakršni zasedbi pride, odloži prtljago, naroči sok in kofe in neomejeno dolgo bivakira. Namreč vsake toliko moram tudi jaz v službo, vmes pa popedenat enega mulčka, eno stanovanje, eno družino in nimam časa za izvoz.
4. če mene ali moža ni doma, so obiski možni, vendar samo in izključno ob predhodnem dogovoru in na način, da je eden od naju še doma, ko obisk pride ali ko gre. Bili so namreč tudi tipi, ki so “prišli gledat” sina k starim staršem, ne da bi kdo od naju o tem kaj vedel. Pozvonili in prišli, brez bev in mev. Prišli so seveda tudi vsi prehlajeni, bolani, en primerek mi je celo kadil v stanovanju!
5. je maksimalna dolžina obiska 2 uri. Če se komu rit prilima na sedežno, čsit lepo povem, da zdejle je blo pa dost, ker mamo mi še to in to in to v planu in se vidimo čez xy dni.
6. tudi moj mož je računalničar, ampak se za vse take žlahtnike in “prijatelje” ukvarja le z velikimi sistemi in je smrtni sovražnik oken ter Billa Gatesa in še meni ne more worda tolk uštimat, da mi ne bi stalno skup padal. (kar je sicer sveta resnica! kovačeva kobila pa to….) Za nameček stresem nekaj linuxov, unixov, protokolov, samb in podobnih imen, na kar me vsi samo še pomilovalno gledajo, mir je pa le.
Med kosilom pa vsakomur vrata čist lepo zaloputnem pred nosom. Še sploh, če ni najavljen. Po nekajmesečni zameri so se ljudje sprijaznili s tem, da se morajo za k nam pač najavit. Bog pomagaj!
Tašče in tasta se boš pa najbolj fino rešila, če rečeš “lohk prideš, sam Francelj tud pride!” In obratno “Lohk prideš, sam pride tud Jožica!” Sicer pa imamo mi že dooooooooooooooolgo izklopljen zvonec :))) Preventivno!
In zakaj jim dovoliš kaditi v stanovanju?!? Tudi jaz sem noseča in nočem vdihavati cigaretnega dima niti drugje, kaj šele doma. Če so oni tako nesramni, da si dovolijo prižgati cigareto brez dovoljenja, bodi še ti tako nesramna in jim odpri vrata na balkon. V tvojem stanovanju TI postavljaš pravila!
Lep pozdrav in mirno nosečnost (ampak to me je res razbesnelo)!
Kakor jih navadite. verjamem ti-tudi jaz bi znorela. Moj predlog- direktno povej, da tako ne gre, da želite biti sami, da se bo pa občasno, ko se boste vnaprej zmenili, prav lepo dobit. In vztarajt. Če kdo pride, in vam do tega ni, ker hočete imeti mir,,m …karkoli,…paČč na vratih povej, da zdaj pa res ni primeren čas, da se slišite in dobite drugič. In konec. Če povesi nos, naj pač ga, če ne more razumet.
Nekaj ne razumem- a ste vi pri vas doma al oni? Saj razuemm, da nekateri ljudje res niamjo meja, ampak tole…res groza. Postavite se za svoj mir in konec. In glede kajenja- jaz sem bial ena velka kadilka. Ko sem zanosila oz. zvedla, da sme noseča sem takoj nehala kaditi. Hkrati s tem, je tudi mož s cigareti frčal iz stanovanja ( beri, pristal na balkonu), da ne govorim, da bi koga drugega takrat prenašala, da bi pri nas doma čikal zraven nosečnice ali otrok- ga ni. (tudi ko je bil doma le mož – kadi se na balkonu. ). In ko je bil na obusku pri mojih starših moj stric in žena ( ne živim pri starših) in je bil tam moj dojenček (ki so ga prišli pogledat) in sta prižgala cigaret, sem enostavno in ogorčeno vzela pepelnik , nesla na balkon in odločno povedala, da se zraven otroka ne kadi. Če pač ne bi ugasnila, bi pač jaz z otrokom odšla. Užaljenost gor ali dol.
Ja sam pri nas ne gre zlahka!!!!Kot pravim je mož računalničar in vsak ga mora glih neki nujno vprašat, al pa pridt iskat, al pa 1000 in 1 izgovor!!!
Tast se je upokojil in on midva sva prevzela firmo (noben zaposlen, niti nimava opravka nič s to firmo) tast pa še kar neki prčka….Dej sm prišel, da mi dobavnice podpišeš, pa račun mi napiš, pa to mi poštamplej, pa to mi zračuni…..
Tašča tekmuje s fotrom kdo bo večkrat pri nas….
ta vikend je pa že tako čudn, ker smo zgleda vsi vremenski.Za pop*****!!!!
Aja danes pride druga sestra(no cela familja-4 kom.), ko je glih v Lj. in kao ima orehe za nas!!!In to so pol še taki padalci, da ja ne moreš nekam it al pa mal zalešt!!!!!
Tole moras resit s preprostim – ”Dost vas imam, pejte kamor hocte, mi rabimo mir!!!”
Lahko pa si še naprej ustrežljiva in se pol takole smiliš sama sebi…
Ne razumi me napak, tudi sama sem bila dolgo časa taka… In sem posedala v svojem stanovanju kot kup nesreče in kimala vsakemu, ki je prišel… in ko je omenil, da bo prišel čez ene dva dni spet (ker je tako fajn pri meni in ker sem tolk kul in kaj pa vem kaj še…) sem spet kimala in bila blazno vesela, ker me je izbral za dobro in prijazno osebo (dejstvo pa je da mu to ni prislo na kraj pameti, ampak je samo egoitično iskal družbo zase)…
Še vedno včasih kdaj to počnem (ker ne morem iz svoje kože), ampak na srečo čedalje manjkrat… Tako kot je napisala ena zgoraj… Reši se teh PARAZITOV…. Prijatelji so prijatelji, če le razumejo, da je druženje koristno in prijetno le v pravi meri…
LP Sloncek
Po moje bi bilo najbolje presekati s tem tako, da vas za začetek nekaj dni ne najdejo doma. Zoprno jim bo, če bodo prišli zastonj. In potem jim pač poveš, da imate te pa te opravke in da se raje po telefonu dogovorite za obisk, da ne bodo zastonj hodili. Tudi, če kdaj pridejo, lahko rečete, da se ravno odpravljate nekam.
Mi pa ni jasno, kako, da imate vsako popoldne toliko časa zanje. Mi imamo praktično vsako popoldne kake opravke (opravkov imamo toliko, da včasih zmanjka časa za tedenski nakup živil) in bi nam bili nenapovedani obiski zelo moteči oz. nas itak ne bi dobili doma.
To je meni cisto nepredstavljivo, kaksne odnose imate to? To je pa res vsiljivo… Mi imamo tako, da se poklicemo s familijo in prijatelji, nikoli si ne uletimo kar tako, ker vemi da ima vsak svoje obveznosti in mir.
Jaz bi na tvojem mestu zaklenila stanovanje, potem ko pozvoni odpres in stojis na vratih, da ne more noter in poklepetas dve besedi in reces “skoda da nisi prej poklical, ma danes res ne moremo… Tamala je neki slaba. Glih jemo. Gremo v trgovino. Pucam, sori. Smo se sli glih mal ulezt. Tamala mi spi, pssssst. Moz glih neki dela, dejta se raj slisat.”. Izgovorov kolikor hoces. Jaz sem enmu vsiljivmu sorodniku nekajkrat tako nardila, da je dobil mejo. Zdej poklice. Ker sem vedno rekla “joj ma skoda da nisi poklical. Dejmo se slisat magari za konc tedna, ko bo vec casa.” Je ostro in mogoce mal nesramno na zacetku, ma sej tudi oni so nesramni do vas.
Te popolnoma razumem. Mene so v življenju obiski tako z*jebali, da ne prenesem več nikakršnega obiska v hiši. Seveda, ko si mlad in nor, pa hočeš biti prijazen, pa iz vljudnosti povabiš, da se naj kaj oglasijo, potem pa vidiš, da še stavka ne dokončaš in jih imaš že na vratih. Mi pravzaprav sploh nismo imeli svojega življenja in skoraj ni bilo dneva, da se ni kdo prideval k hiši.
Na koncu sma se z možem ločila in kot razlog nama je bilo obema jasno, da so bili tudi obiski, ki so nam odžirali čas in da nismo bili kot družina nikoli sami.
Zdaj živim na drugi lokaciji in sem veliko bolj pametna. K hiši ne vabim nikogar, če že se dobim zunaj doma na kaki kavi in to je tudi vse. V hišo pa ne dovolim več nikomur, še manj da mi ruši moj notranji mir in mi pije energijo.
Je pa zelo težko vem. Meni se je uspelo rešiti tega sranja, ker sem pač odšla od tam. Drugače pa ljudi je težko prevzgojiti, ker večina so to ljudje, ki jim je vseeno kako se ti počutiš, važno, da je njim fajn.
Pri nas vsi tovrstni obiski delajo. Ni pardona.
Recimo delaš jabolčni zavitek, daš na mizo jabolka, naj pomagajo. Je delo zunaj hiše, rečeš lahko si tukaj, a moram delat. A bi mi lahko malo pomagal, pa ti bo nabrala kaj zelenjave. Skoraj vse sem že strenirala, da pri nas se kaj dobi, a se tudi kaj naredi.
Če bi mi rekli za pir, bi ga postregla, pa rekla, da naj drugič kaj s sabo prinesejo.
Nočejo peljat hčerke na igrišče? No way. Povej jim, da ste kot mlada družina obremenjeni. Da ste jih veseli, a da jih lepo prosite, da kaj prispevajo. Če prvič ne razumejo, vljudno ponoviš vajo 10x ali večkrat.
Kadijo? Moj partner še ko ima visoko vročino, kadi na balkonu. V najetem apartmaju kadi zunaj.
Ne dovoliš kaditi in ponoviš vajo po potrebi tolikokrat, da razumejo.
In naj ti bodo globoko hvaležni za prevzgojo. Ker obzirne ljudi imajo povsod radi.
Neka bivša prijateljica, ki se je strašno rada “povabila na obiske” me je po hitrem postopku naučila, kako se temu streže. Slučajno sem se službeno mudila na njenem koncu in sem res pozvonila pri njej, brez da sem se v naprej napovedala. Odprla mi je vrata in v isti sapi povedala, da nima časa za obiske, ker pospravlja in naj rajši pridem drugič in buf …zaprla vrata pred nosom. Sem bila čisto iz sebe, samo sem se pa naučila, da zdaj tudi jaz tako počnem. Pa gre za žensko, ki se je pustila streči in je uletavala brez sramu, tudi ob najbolj nemogočih urah. No, od takrat dalje imam mir, tako pred njo, kot tudi pred svojo slabo vestjo. Sicer ljudi še vedno ne odpravim tako na hitro na vratih, jim pa dam vedeti, da čas ni primeren in da imam čas samo za res nujne zadeve. Sem že tako daleč, da jih kar opomnim, da se ne rabijo sezuvat in slačit, ker res nimam časa več kot 10 minut in zato tisto najbolj nujno lahko rešimo kar na hodniku.
V bistvu sploh ne rabiš razlagat, zakaj nimaš časa, samo ves čas ponavljaj, da nimaš časa in malo nervozno glej v vrata dokler ne grejo ven.
Pa kakšna postrežba, ko enkrat sedijo za mizo s pijačo v roki je konec….