Res je, to so nadležni ljudje. Tudi jaz sem enih 20 let bila na razpolago vsem, prijateljem, prjateljicam, eni so viseli tudi do 2 zjutraj in jamrali. Potem je večina odšla, eni so se odselili in sem spoznala, da se me še spomnijo ne več. Za gostilniško oskrbo desetletja te še poznajo ne. zdaj rečem pa kar ne, če se mi hoče kdo obesit, nimam časa, imam druge obveznosti, zamera gor ali dol, glavno, da imamo mir.

Kot da bi brala svojo zgodbo. Ne, to niso dobronamerneži, to so pijavke, ki te v stiski ponavadi ne poznajo več. Jaz zdaj sicer težko rečem ne, potem me še peče vest, samo naredim to, kar se v mladosti nisem upala, si res mlad in nor.

Meni moji dragi prijatelji niso nikoli odveč. Ampak da mi nekdo uleti nenapovedan, ko si ravno perem lase ali delam z otroki domačo nalogo ali pa vsa zanemarjana pospravljam ipd… Mi ne paše. Jaz rabim svoj mir, oba delava, naporne službe, popoldne z otroki, to je naš čas. Je pa res, da če bi se to zgodilo poredko, včasih, ni problema, če pa bi bilo non stop kot to opisuje avtorica, pa bi ukrepala. Meni to ne paše, smo si pa različni. Poznam tudi take ljudi, ki imajo stalno odprta vrata (recimo bolj na vasi) in jim je to ok. Jaz samo pravim, da če ti to ne paše, imaš pravico do svoje zasebnosti in miru.