Veliko je očetov, ki zavržejo svoje otroke. Samo ti otroci imajo matere. In tudi,če bi oče z veseljem dal otroka v posvojitev, samo, da se ga znebi. Ga pa mama ne bo dala. In tu nimaš kaj.

Poznam kr nekaj tipov, katerih zgodba je podobna: bili so skupaj z neko babo, se zakavsali, naredili otroke, šli narazen, zdaj živijo sami, plačujejo preživnino. Ponavadi gre za osebe z nižjimi prihodki, recimo do povprečja ali nekje okoli povprečja. Če ima nekdo bolj slabo plačo, ga 180 eurov preživnine vsak mesec ubija, dobesedno. vsak emsec je zanj življenje 180 eurov težje ind ražje za brezveze. Eni očetje so s emi že dobesedno zjokali, da komaj skozi pridejo, ker morajo plačevati najemnino, zraven pa še preživnino. Človek se res vpraša, čemu delati otroke, sej če imaš dobro plačo, te pa pri preživnini še malo bolj opalijo, si na istem.

Delati otroke finančno ubija in to dobesedno.

Ubogi ubogi fantki. So se hoteli igrati, pa se jim je zalomilo in zdaj tisto nekaj “za brezveze” celo zahteva, da mu dajejo za jesti in mu natikajo čevlje na noge….
hudobne babe in hudobni “brezvezni” stvori.

ne pa očetovstvo.
Če bi takšne očetje za otroke zares želeli poskrbeti, bi si poiskali delo tudi popoldan. Pa magari na črno. Tako namreč delajo starši, ki za svoje otroke poskrbijo. Tudi ko so še v zakonu.

Važno, da te zadovoljuje dejstvo, da nimaš otrok.

Sicer ne poznam nobenega takega, se pa globoko strinjam, da otroci stanejo in naj jih ne delajo, ki jih niso sposobni preživet. Tehle iz zgornje zgodbice pač ni nihče prisilil, da naredijo otroke. Ker so jih, jih je pa treba živet.

Sicer ne poznam nobenega takega, se pa globoko strinjam, da otroci stanejo in naj jih ne delajo, ki jih niso sposobni preživet. Tehle iz zgornje zgodbice pač ni nihče prisilil, da naredijo otroke. Ker so jih, jih je pa treba živet.
[/quote]

Jaz jih pa poznam. Med njimi tudi moj oče, ki mi je ob vsakem obroku preživnine (60€) zlajnal kaj vse bi on imel, če ne bi plačeval za otroke, ki jih ni nikoli želel imet. No ja, za dva otroka. Torej 2×60€.

Moški jaz tega vašega čudnega razmišljanja enostavno ne razumem. Vpijete da bi se moralo roditi več otrok, hkrati pa tulite da kostajo?? Men ni nič jasno. Ja kaj mislite da otroci od zraka živijo?

Pa ne avtor. General ne štepa otrok, ne vpije, da je treba otroke delat.
On je pameten dečko. Če seksa, se zaščiti.

Res, katastrofalno, da oče tako razmišlja o svojem otroku. Res, da nisem ločena, ampak otroka sta nama v veselje – kako lahko kdo napiše, da so otroci ‘kazen’? Upam, da ima vsaj mati rada tega otroka.

Sicer ne poznam nobenega takega, se pa globoko strinjam, da otroci stanejo in naj jih ne delajo, ki jih niso sposobni preživet. Tehle iz zgornje zgodbice pač ni nihče prisilil, da naredijo otroke. Ker so jih, jih je pa treba živet.
[/quote]

Jaz jih pa poznam. Med njimi tudi moj oče, ki mi je ob vsakem obroku preživnine (60€) zlajnal kaj vse bi on imel, če ne bi plačeval za otroke, ki jih ni nikoli želel imet. No ja, za dva otroka. Torej 2×60€.
[/quote]
.. kaj je otrok kriv če je foter kreten…

Glej đenerale, zakavsajo se tipi, ki ga potegnejo iz hlač in ustrelijo, ne da bi razmišljali o posledicah, pa toliko rešitev je, da streljaš in ne “preluknjaš tarče”!
Podobno kot na cesti. Noriš, te ujamejo in plačaš, ali pa voziš primerno in po predpisih, pa te ne ujamejo.
Sam sem imel vedno čas za skok do kioska/lekarne ali kakšne druge trgovine, kjer so prodajali kondome in če ne pač nisem namočil, ker sem se zavedal kaj prinese tista “minuta” in samo ena glava!

Se ne strinjam se tabo.

Uničujoče je to, da dva k sta potrebna in sexata kot zajca ne pomislita na posledice in kaj vse potegne za seboj. Sej veš, da za tako sta vedno dva kriva. Je treba z glavo na zabavo!

Glanzi spet erotično fantazira o moških, ki svoj erektiran penis porinejo not in migajo z ritko in potem ejakulirajo … Sladke homofantazije, a ne, Glanzi?

Po moje sta oba soodgovorna, ker uničeno življenje ima potem otrok v razbiti družini, ker sta seksala nezaščiteno.

Tale pripomba je sicer bolj v tarčijeveme duhu, drži pa vendarle: življenje uničuje življenje. Najboljš, da se sploh ne rodiš.

Mogoče bolj: nihče ne trdi, da je življenje lahko, ampak, da ga je vredno živeti. Je pa res tudi to, da marsikater starš otroka zaj…be že pred rojstvom.

Tezava sploh ni v delanju otrok, ampak v delanju destruktivnih odnosov, zaradi katerih se starsi locijo. Unicijejo slabi odnosi in ne delanje otrok. Otroci so sicer super popestritev, ce se starsi stekajo oziroma so dorasli vlogi.

Življenje brez otroka je nekaj najbolj dolgočasnega kar se ti lahko zgodi v življenju. Nobeno potovanje, koncert, igrice, družba ti ne dajo tega kar ti da otrok. In otrok ti ne vzame časa, ampak dopolni tvojega. Velikokrat te razjezi, si v skrbeh za njega, ampak če pogledas celoto, dobi tvoje življenje smisel. Žal eni ne morejo imeti otrok. V tem primeru bi zagotovo posvojila.

Poznam veliko očetov, ki jim je očetovstvo obogatilo življenje. Torej gre za stvar percepcije in posameznikovega doživljanja.

Problem, ki ga ti opisuješ, imajo samo ljudje, ki mislijo, da sta “imeti spolne odnose” in “delati otroke” sinonima. In ki se obnašajo, kakor da še nikdar niso slišali za kondom ali nezaželjeno nosečnost.

Izmed tistih, ki so si otroke želeli, jih kasneje zelo malo obžaluje, da jih imajo. Ne glede na to, kaj se kasneje dogaja v odnosu z njihovo partnerko.

Trditev, da očetovstvo uničuje življenje, je enako neresnična, kot če bi rekel, da si vsak moški želi otrok.

Glej glej kdo se javlja….ma glih un k mu mama kuha kosilo…..

Trditev je v bistvu tolk provoktaivna (neumna), kot bi rekel, da šport uničuje življenja. Zato, ker se je nekaj športnikov pač smrtno ponesrečilo.

Sem odtujena mati od mojih sinov. / Sem odtujeni oče od mojih sinov.
(Lahko je zapisano iz obeh perspektiv, ker načrtno odtujevanje ni vezano na spol.)

Sem zmedena, jezna, prizadeta in žalujoča. Nekdo je pritisnil pavzo na moje življenje in tukaj sem, visim v zraku, čakam na čevelj, da se obuje, na stavek, da se konča in na moja sinova, da se mi vrneta v moje roke.

Sem odtujena mati.
Sem žalostna na način, ki razjeda moje življenje navzen in navznoter. Če bi me lahko videl navznoter, bi videl veliko izdolbeno jamo moje žalosti. Ne razumem, kaj se je zgodilo mojima sinovoma, da sta prestrašena, jezna in žalostna name. Gledam, kako je vzpodkopana prihodnost mojih sinov, boleče je gledati, kako krnijo njune peruti, kako so omejeni potenciali prihodnosti mojih otrok. Kako sem bila izbrisana iz njiju samih in iz njunih duš, kot da nikoli nisem obstajala.

Ampak obstajam. Še zmerom sem tukaj, čeprav se zdi, da sem nevidna. Sem mati otrok, za katere ne obstajam, in vsi so tiho, se delajo, kot da se nič ne dogaja. In se sprašujejo, kaj sem naredila, da ne smem do mojih otrok.

Kaj sem naredila? Kdaj sem naredila? Zakaj jaz in ne njun oče? Kako bom živela, bom preživela, kaj pa sem drugega v življenju kot mati mojih otrokom? Zakaj, kaj, kako, kdaj, kdo? Vprašanja, na katera nimam odgovora, čeprav si jih ves čas zastavljam.

Sem odtujena mati.
Najhuje je, ko me vprašajo, kje sta moja otroka. Kaj naj rečem? Kot za tiste starše, katerih otroci so mrtvi. Moja otroka sta zame tako izgubljena, kot da bi ju pokopala, kot da sta mrtva. Včasih se vprašam, če bi bilo zame lažje, da sta moja otroka res mrtva, kot da preživljam ta holokavst živih otrok, ki jima ni dovoljeno, da sta z mano, in jaz ne smem do njiju. Bolečina ne izgine, ko pogrešam njune objeme, njun smeh, vonj njunih las.

Sem odtujena mati.
Ustvarjena sem bila za to, da ljubim in ščitim moje otroke. To sem jima tudi obljubila na dan, ko sta se rodila. Da jima ne smem dajati tega, je kruta in nenaravna kazen samo za to, ker sem na napačni strani te ločitve. Tiho in brez besed trpim blokiran, ustavljen in onemogočen pretok moje skrbi in ljubezni do mojih otrok. Če bi kje v svetu obstajala takšna kazen, bi to mučenje prepovedali.

Sem odtujena mati mojih otrok.
Če me vidiš, me spoznaj, podpri me in mi ne pusti, da me pokoplje trpljenje v neskončni žalosti. Če živiš z mano, drži z mano in ne dovoli, da te potegnem s sabo v globine mojega obupa. Ne more biti moje življenje končano, ker sem odtujena mati mojih otrok. Spomni me tega, pojdi na sprehod z mano, pokaži mi jesensko listje in poletno sonce in dihaj z mano, ko bolečina postane prehuda.

Res je. Mati mora ponavadi več denarja prispevat kot oče, skrbet za stanovanje, streho nad glavo. Pa predvsem skrbeti, varovati otroka, hoditi v šolo na sestanke, ga vozit okrog, skrbeti zanj… očetu tega ni treba.
Tako, da si mama dosti bolj uniči življenje kot oče. On vsaj samo finančno nastrada. Ženska pa je zapečatena za veliko število let.
Pač kazen za neodogovren seks je huda. Za žensko veliko hujša kot za moškega.
[/quote]

Če je zate otrok kazen, pa tudi adijo pamet!!!! Čigava kazen si pa ti bila?

Moje mnenje….otrok je tu…potreben je ljubezni in vsega ostalega…če mu tega nisi sposoben dat, ga daj v rejo, da ne boš celo življenje trpela….butara!

Ta zapis mi deluje zelo nezrelo.
Torej naslov… očetovstvo uničuje življenje.
Lahko pa tudi…alkohol uničuje življenje….
Imate izbiro, torej!

Vsem zenskam, ki prezivnina ne ugaja, predlagam da v bodoce v varstvo in vzgojo otroka prepustite ocetom, same pa placujte tisto “prenizko prezivnino”. Pa se vec casa boste imele zase.

Da ne bo skos toliko jamranja kako premalo denarja dobite in koliko vam otrok casa vzame. Kadarkoli lahko zamenjate vlogo ce vam je prezivnina res tako prenizka.