Oddaja Svetloba in sence – Osamljenost in stiska
VAbljeni k poslušanju oddaje na radiju Ognjišče. Jutri ob 10 zvečer.
Kot veste, bomo skupaj z vami, tako preko foruma debatirali o osamljenosti in stiskah in vsem, ki foruma ne berejo prenesli vaša sporočila in misli, kako premagati samoto.
seveda je eden izmed načinov tudi forum, vi pa jim lahko poveste, kaj vam forum pomeni in kako ga vidite v povezavi z stiskami in osamljenostjo.
OB 22 ih, lahko oprete novo temo in bomo skupaj modrovali ni delili nasvete.
Oddajo bo vodil Jure Sešek in naju lahko kaj konkretnega vprašate in z veseljem bova odgovorila, če pa bo vse posreči, pa bova imela gostjo. Andrejo Verovšek dipl.soc.delavko v materinskem domu na Škofljici.
Vabljeni.
primož
Na Božič smo bili z družino -namenoma!- pri maši v našem Domu upokojencev. Ogromna dvorana, sprejme ljudi za en pošten teater. Manj kot deset oskrbovancev je imelo ob sebi koga iz družine, koga svojih. Mene jo to res strašno ganilo. Mar niti za Božič, za božično mašo, ostareli starši niso “zaslužili” obiska svojih domačih?!
Ko sem se z našo “malo petardo” še sukala med vozički in pomagala strežnicam, da so jih razvozile po maši nazaj po sobah, , so se oskrbovanci dobesedno grebli za to, pri kom bo “smel” in hotel naš pikec malo posedeti in vsi so potožili, da zanje sicer lepo skrbijo, da se res trudijo – ampak, kaj, ko “sm tko sam/a”?! Viš, men pa nkol vnučka ne prpelejo – glih en tak je – je reklo kar nekaj možakarjev. Zakaj?
Zakaj smo starejše, pa tudi drugačne – dve mongoloidni punci sta tudi v Domu, stari med 20 in 30 let – tako zelo izrinili iz svoje srede???
Pa še en utrinek, ki mi je v soboto in tudi zdaj nagnal solze v oči. Starejša gospa je svojega bolnega in od kapi večkrat prizadetega moža očitno dala v Dom v oskrbo. Čeprav je možakar že hudo dementen, se jo je iz srca razveselil, ko jo je zagledal, ji mahal v pozdrav, jo objemal, on apa ga je tudi pozdravila, kot mlada deklica svojega fanta. Toliko nežnosti in skrbi, kot je je bilo ves čas maše med njima, danes težko še kje vidiš. “oh, vi ne veste kako prazno je brez njega!” mi je večkrat rekla, ko smo ga peljali nazaj v sobo.
Srbna,
ali se kdorkoli od teh staršev vpraša, ali morda oni ne bi želeli v takšnih trenutkih kakšen obisk?
In spet velja pravilo, nikoli ne naredimo drugemu tisto, kar ne želimo, da bi on nam. Seveda pa velja tudi obratno.
Kar sejemo to bomo želi, pravi nek pregovor in še kako je res. Tako malo je ptorebno, da smo srečni in veseli in se ne počutimo več same, ampak za to je vedno potreben človek, ne darila, ne nobena materialna dobrina ne more premagati žalosti ne samote, temveč samo človek in njegova bližina, njegovatoplina njegova energija.
In to bogastvo ima prav vsak izmed nas, in nič ni potebno plačati za to, več kot dajemo, več jo bomo imeli.
In blagor tistim, ki se zavedajo, da že imajo vse bogastvo tega sveta, ampak bogastvo, ki ga ne moremo deliti z drugimi , ni bogastvo.
primož
Primož, vse čestitke ob takih pogumnih korakih, ki jih delaš in ozaveščaš družbo. Marsikdo zdaj “ne vidi” tvojega početja, toda čez leta, upam, da bo to postalo trend. Da bi se spominjali drug drugega v srcu in duši in poklonili del srčne kulture že samo s prijaznostjo in strpnostjo.
Zaradi tebe in tebi podobnih je življenje vredno in lepo tudi za tiste, ki štrlimo iz povprečja iz različnih razlogov. Starosti pa se nihče ne more izogniti ter si zatiskamo oči pred njo, dokler ne doleti tudi nas. In takrat ni lepšega kot to, da smo v mladosti delali dobro in za sabo pustili del srčne kulture pri otrocih in ki jo takrat potrebujemo bolj kot kdajkoli prej. Takrat veš, da ni bilo zaman.
Petra Rezar
Petra,
vedno je tako, da lahko in moramo največ narediti v mladosti, kajti to kar sejemo to žanjemo.
Primož
Pozdravljena!
V kolikor bi želeli podpreti prizadevanje za to, kot sami pravite “ozaveščanje” in “pokloniti del srčne kulture že samo s prijaznostjo in strpnostjo” vas prosim, da pogledate na stran Zavoda Med.over.net in ocenite ali je vredno.
Hvala za lepe in vzpodbudne besede!
Naredimo svet prijaznejši!