Okupacija Ljubljane – nedelja Ljubljanski maraton
Moraš nujno v Ljubljano?
Uporabi javni prevoz.
Mene maraton nič ne moti, povsod so table in obvestila o zaporah, pač bo zaprto, pa kaj, če bom kaj rabila, bom šla peš, s kolesom, z busom ali pa s supergami :))
[/quote]
Vpras raj vse ostale in stejejo v tisocih,ki so zarad trase ujeti med dunajsko in slovencevo. Dohtar, veterinar kaj sele kaj bolj prijetnega: odpade!
No tale primerjava med javnim sektorjem in gospodarstvom je milo rečeno totalno zgrešena. Nas je zelo veliko, ki delamo v gospodarstvu, pa smo vikende fraj in precej ljudi iz javnega sektorja ob vikendih dela. Če pa ne veš, kateri in kdo kam spada, se pa malce poduči.
Poznam pa tudi take, ki delajo nočne šihte in ob vikendih (tako gospodarstvo kot javni sektor), pa si najdejo čas za rekreacijo (=tek).
[/quote]
Pisarniški ščurki iz upravnih stavb podjetij, ki ste prišli na pozicije po vezah in ne veste, zakaj ste sploh tam, ste še slabši od javnosektorašev. Vi niste nobeno gospodarstvo, ampak odvečna birokracija. Vi ste sploh preveč spočiti.
Za tiste, ki vam/nam ni do tega maratonskega cirkusa:
Najprej napotki:
Vstanite dovolj zgodaj, kar glede na nedeljsko premikanje ure ne bi smel biti problem.
Brez da iščem po uradnih straneh, se mi zdi, da prvega tropa opic ne spustijo iz kletk pred 9. uro, do takrat je barikada bistveno lažje prebojna, sploh če dovolj milo pogledaš redarje ali policaje.
OK, iz okupirane Ljubljane smo se uspeli prebiti, zdaj pa še nekaj namigov, kam pobegniti.
Mi se že leta držimo filozofije, da če eni tako navdušeno slavijo tekovine Emilia Graziolija in Maria Robottija (masterminda tiste znamenite “žice”, ki je komuniste tako navdušila, da so jo uporabljali še prvih 17 dni “svobode”), potemci nam nima nihče nič očitati, če iz mesta heroj skočimo kar na obisk k zahodnim sosedom, dokler je še schengen. Plus to, da kmalu za mejo italijanski radii preglasijo naše in tudi po pomoti ni treba poslušati tiste dežurne opice z Vala 202, ki na ta dan tako rada neartikulirano tuli v eter.
Skratka, v zadnjih letih smo iz prve roke spoznali, kako lepa in simpatična mest(ec)a so lahko Trst, Milje, Gradež, Videm (znotraj pravokotnega “obroča” okoli centra), Čedad, Gemona (naj me koklja brcne, če to ni kakšna starobeneška beseda za dragulj) idr. zdaj, ko že dolgo ni več treba iskati prodajaln z najbolj ceneno kavo in kavbojkami, vsa našteta so praktično takoj za mejo, pred adventno božičnim časom še turistično neonesnažena (pa še takrat jih še najbolj oblegajo kar Italijani sami) in z izjemo geografsko specifičnega Trsta tudi dovolj civilizirana, da se lahko zlahka pripelješ nekam v bližino centra in brez težav parkiraš tudi zastonj.
In brez skrbi, ko boste prvič samo pomislili na vrnitev, bo ura že toliko, da si bodo plačani črnci (IMHO na ta dan še edini pametni v Ljubljani) že zdavnaj odpočili v cilju, belopolte opice, ki nimajo tam kaj iskati, pa bodo takrat že pospravljene po urgencah in mrtvašnicah. In do takrat bodo tudi pospravili že večji del plastičnih smeti, ki ostanejo za častilci svete Grete.
No tole je pa res visok nivo. Namreč, kolikor mi spomin seže nekaj desetletij (pet pravzaprav) nazaj, smo se nazadnje zmerjali z opicami v vrtcu. Mogoče še čisto na začetku osnovne šole. Eni ste pa, kot kaže, ostali na tem nivoju do odraslih let.
Pa še mimogrede, nekateri smo Italijo, od Trsta pa do Kalabrije, že davno odkrili, pa ne zaradi ljubljanskega maratona. Na maraton gremo vsako leto navijat, za kakšne prijatelje, znance, družinske člane, ali pa kar tako, za vse, ki tečejo. In se imamo fajn.
Tudi mene fuuuuul moti maraton. Najbolj zato, ker se ga je ena pametna budala spomnila organizirat ravno na zadnji vikend v oktobru, kar izredno ni fer zaradi vseh tistih, ki v teh dneh že hodijo po grobovih in kar nekaj nas je takih, ki bi radi normalno prišli na Žale, pa zaradi vseh teh nagoritnikov in pajčevinarjev v pajkicah, ki se pridejo v Ljubljano lauftat, oziroma spuščat svoj švic in smrad, tega ravno ta vikend več ne morejo. Saj je povsod vse zablokirano, povsod so ulice okupirane s temi nagnusnimi rdeče belimi trakovi, iz vseh ulic puzajo pajčarji, glavne ulice pa imajo čez tujerodni dolgonogi in dolgokurčni tekači, ki celo leto tekajo po svojih puščavah na dolgih progah…pol pa pridejo malo k nam pogledat, kam bodo lahko čez par mesecev usmerili svoje hitre korake, ko se bodo hoteli ločit od svoje velike mame Afrike.
Vsak lahko teka in teče kjer hoče ampak zato ni treba zablokirat….okupirat….celega mesta oziroma skoraj cele države, saj kot sem že omenila, imamo vsi svoje razloge, da nas to moti, čeprav ne živimo v Ljubljani.
Ja pa za prvi november tudi ne moremo v Lj, ker imamo grobove v svojih krajih….
Torej, mene tale maraton tudi jezi. Stanujem namreč znotraj obroča. Probala sem že veliko različnih variant maratonu v izogib, enkrat sem pa celo zagrabila bika za roge in se ga udeležila. No, tokrat me cel vikend ne bo doma, to je še najboljša rešitev, če ti uspe. Smilijo se mi pa ljudje službami v nedeljo, pa taki, ki morajo nujno do zdravnika ipd…Da bi šla pa navijat, ma, na kraj pameti mi ne pride. Da bi tam nekje na asfaltu stala in gledala kako drugi tečejo…zakaj že? Raje potem doma berem.
Hvala bogu, da je letoš 600 manj prijavljenih kot lani, menda je nekatere le srečala pamet, pa tud tisti mankajo, ko so lani doživel skor infarkt in še par dni niso prisšli k sebi. Pa tudi zdravniki v oddajah so povedali svoje na to temo.
Maraton je namenjen le za maloštevilne profesionalne tekače, ki so strenirani za take napore in je za njimi večletni trening. Nikakor pa ne za nedeljske rekreativne tekače, ki se matrajo, že po samih gibih tekačev vidiš kam kdo sodi :)))
Ja organizator potrebuje reaktivce, da s svojo štartnino pokrijejo bolj ali manj znane svetovne tekače, ki dobijo nagrado že zaradi svoje udeležbe 🙂
Cel oktober je prava muka gledat te reaktivce v pajkicah, njihove spačene obraze, ki tečejo za tening kar pocesti, namesto po 2-metrskem pločmiku, ki je ob cesti. Al ap tečejop kar po po kolesarski stezi in se sploh ne umaknejo. Pa to še ni vse, še ovinke sekajo tako, da tečejo iz levega roba ceste po sredini, potem pa še po levem robu in nazaj, ne glede na odvijajoči promet. Počutijo se kot da so že na uradne maratonu, ad je cesta rezervirana za njih in da so v središču pozornosti. Enemu takemu sem, ki je tekel po sredini široke ceste (čeprav je na obeh straneh širok pločnik), sem na kratko potobil, še preden sem ga dohitel, pa se je tako razhudil, krilil mahal z rokami proti meni, ko sem ga pa prehitel, sem pa še enkrat na kratko potrobil, pa je kar zašprintal za avtom, ad bi me ujel, no več kot 10 m šprinta ni zmogel, se je kar ustavil, sklonil in komaj dihal :)))
Ma svašta kako enim tek zamegli um… Mogoče bi kdo vedel, a to pride zaradi pomajkanja kisika v možganih???
Ja, saj pol bodo pa nekateri ze po 200 metrih dol padli in spet bodo same sirene tulile kot ponavadi. Kok so tecni s tem maratonom, da ne govirim o Franji, ki v petek cisto ohromi ves promet.
Se tudi mi kot cela druzina rekreiramo, kolesarimo, smucamo, plavamo, rolamo, drsamo itd…ampak vse v mejah normale, tako da uzivamo v sportanju in se ne mucimo z raznimi maratoni.
Pojdite namesto se “zlaufat” pomagat v kakšen dom za ostarele. Tam boste veliko bolj koristni kot ob tem dejanju. Pa dobro, kakšen splošen pomen ima to “laufanje”. Prestiž, pokazati se pred sosedi, samodokazovanje, kao zdravje., ….
Lahko bi se izkazali tudi na način, ko pomagaš sočloveku.. recimo pri pripravljanju drv, vožnja do zdravnika, druženje, se zlaufaš v trgovino da nekaj nakupiš, tečeš od točke A do B recimo 2 km za dobrobit. nekoga. in še mnogo aktivnosti …………………. Ali ni to bolj produktivno kot “laufanje” od nič 0 do 0 nič.
Razmislite, razen da so vsi ti teki biznis za organizatorje. Za vas pa ostaja ====== pardon megla ali 000000000. Premalo nul. Zamislite se !!!!!!!!!!!
Koliko sovraštva je v enih ljudeh. Ne morem verjet.
Tudi sama sem pred 10 leti mislila, da se tekači samo važijo v pajkicah in da mislijo, kaj da so. PRed 3 leti sem jih prvič opazovala ob prihodu v cilj, ko je sin tekmoval v šolskem teku. Priznala sem si, da jih v bistvu občudujem, ker sama ne bi pretekla niti 500m. Začela sem teči postopoma in šla maja prvič na DM tek 5km. Občutek ko prideš v cilj je nagrada za vse treninge. Kdor ni tega doživel, ne more razumet. Tečem najraje po gozdu in mi ni mar za pajkice in važenje. Sem pa ponosna, da sem se dvignila s kavča in da naredim nekaj za svoje zdravje. Prvič grem na 10-tko in bom zelo vesela, da boste navijali ob poti za nas!
Avtor ima prav, spet bo vse posrano old tehj nemarnih zmazkov, ki se imajo za športnike in športnice. Ne vem zakaj se sprenevedajo ti tekači in tekačice, da nimajo driske zaradi pretiravnja v teku, ko pa je to znano dejstvo?