ONA in JAZ in ………….
Dobro jutro, prijatelji moji mili.
Čisto sem out, od žalosti, ker mi doma PC še ne dela in od veselja, ker sem bila z nekom, ki ga obožujem. Ker mi je bilo dano užiti sobotno popoldne v taki meri in tako dobro, kot že dolgo ne.
Hitro sem preletala tisto temo sobota in vidim, da ste bili seznanjeni s potepanjem, z vsem. Oja, lepota prijateljevanja je lepota duševnega miru, lepota dajanja in lepota sprejemanja. To je lepota zelo bogatih ljudi, to je tisto, kar je podarjeno, česar ne moremo kupiti, pa če imamo neizmerno bogastvo, tega ni mogoče kupiti. Bogastvo prijateljstva ima lahko ima samo človek, ki ne stremi za ničemer in k ničemur, ki to išče vse svoje življenje in v času iskanja daje od sebe. To je tisto, kar človek ima, ali pa …… žal, nima. In jaz imam. Imam vas in imam NJO, mojo ljubo prijateljico. NJO, ki sem jo čakala tako nestrpno, kot sem včasih čakala fanta na randiju. NJO, ki sem jo stisnila k sebi, da nama je obema sapo vzelo in jo nato vsa presrečna predstavila svoji starejši hčeri kot najdražji dragulj, ki ga imam. NJO, okrog katere se je meni vrtela moja sobota. NJO, ki sem jo hotela razveseliti, jo razvedriti, jo spravljait v smeh, jo peljati pod moje macesne, ji dovoliti poslušati melodijo vetra v njihovih vejah … Imela sem jo ob sebi, ko sva objeli vsaj svoj macesen, imela sem jo ob sebi, ko sva nabrali dežnikarice in jih “vturili v golaž”, ki nama ga je pripravil moj gospodar, ki je ravno tako želel blesteti pred – NJO! In je blestel, o, pa še kako. Razcapan, neobrit, a bi je CAR, ker nama je skuhal kosilo. O kako je dišalo, ko sva prišli iz mokre narave, s sprehoda po dežju v hišo, ki je cela dišala po praženi čebuli. ……….
In pili sva šnopčka in terančka in se neskončno dolgo pomenkovali. In poslušali glasbo in spet govorili. In poklicala naju je šefica, da se prepriča, če nama gre dobro. Da se prepriča, če res ne obstaja nobena možnost, da bi se nekako prisvaljkali tja dol do nje! Ampak, bila sem tako navdušena, da imam NJO samo zase, da sploh nisem razmišljala, da bi jo še s kom delila. Ne daj bože. Ne, bila je MOJA in čisto in samo MOJA. In še moj gospodar se ni pulil zanjo, ker sem v trenutku, koje že hotel nekaj se vpletati v pogovor izgledala kot RIS, ki daje vedeti, kje je njegov teritorij. Tako sem bedela nad NJO, da me je moral gospodar opozoriti, naj si vendarle vzamem vsaj toliko časa, da ne bom le napol slečena letala okrog, da bom ali oblečena ali golcata, ne pa tako, da bojo cunje za malo laufale….
Malček mi jo je vzela soseda in ker sva slabi dve uri po kosilu izgledali še vedno sestradani (a te sestradanosti, ki je izvirala le iz lakote ene po drugi niso razumeli drugače, kot fizično sestradanost), naju je spet nasitila z joto iz kislega zelja, z ocvirkovco (tisto veš, ti ljuba žabarka, tisto ni nobena potička z ocvirki, je ocvirkovca!!!, heh, heh, heh!!) in s krompirjem (tega sem bila deležan jaz osebno!), ki ga je moja preljuba soseda kuhala za prašičke!
In ko je prišel čas slovesa, sva utihnili.Utihnili sva od žalosti, od podoživljanja vtisov, od bolečine, ki jo prinaša tisto slovo. In odšli … tja, nazaj, k NJEJ. Želela sem še biti z njo, kolikor dolgo bi se dalo. In ob NJEJ. In še klepetati z njo. Pot je bila kratka. In bolj kot ne tiha. V sebi sem še vedno premišljevala, ali sem ji dala vse, kar sem ji želela dati, ali se je malo odpočila, ali ji je dušica našla malo miru, ali sem ji pokazala to, za kar sem želela da vidi, občuti, ali …..ali……… ali……… ali……… toliko vsega je še ostalo, neizrečenega, nevidenega, toliko želja, hotenj, toliko vsega še …… in samo močna močna želja, da bo ostala enkrat pri meni čez vikend me tolaži, da bom nadoknadila vse zamujeno. In morda bosta takrat njena zlata sinova prišla z njo?
Moja JANA, hvala ti za lepo sobotno popoldne.