Pred več kot desetletjem sem naredila krivico eni prijateljici, opravljala sem jo za hrbtom , ona je to izvedela. Zelo sram me je bilo ves čas, kaj sem naredila. Kasneje sva se spet spoprijateljili, nisem ji pa mogla nikoli reči , oprosti za tisto mojo neumnost. Sedaj pa sem ji rekla, ko sva bili na kavi. In mi reče, ej ne sekiraj se, jaz sem že zdavnaj pozabila. Ona je pozabila, jaz pa sebi nisem mogla oprostiti. Dobro dene, če se znamo opravičiti , ker krivda je največje breme.

Pravi prijateljici,  ona in ti.

Le takšna prijateljstva vzdržijo.

lepo,da si se ji opravičila, predvsem pa je najbolj pomembno,da se vidi,da je iskreno,da ti se sama zavedaš,da nisi naredila prav in torej tega nikoli več ne boš ponovila – to res šteje… ta vest, da veš,da nekaj ni bilo prav in da tega ne ponavljaš.

Veličina človeka se vidi v objektivnosti. Vsi kdaj zajebemo, razlika je kako potem reagiramo. Bravo

Lepo je prebrat nekaj takega.

To da je ona pozabila me ne prepriča. Lahko bi se spomnila in ti razkrila svojo plat. Namreč očitno je nekaj v odnosu bilo drugače. Zelo žalostno da ti potem ni dala vedeti da pozablja? Da namerava pozabiti? Da ni vredno pomnjenja? Lahko bi ti olajšala? Saj je videla spremenjen odnos?

Sedaj pa zamahne z roko in ti odreče priznanje dejanja? Če je pozabila, kaj pa se potem spomni?

Bi se ji opravičila tudi, če ona ne bi izvedela? Ne? Potem tvoje opravičilo ni vredno nič.

Oprosti, ker si izvedela, kaj sem počela.

Da je pozabila, je v desetletju zelo verjetno oziroma da se ne spomni detajlov ali da je odložila nekje v preteklosti. Če bi s sabo nosili vse doživete krivice, ne bi mogli zares živeti in nihče ni tega vreden.

Ne. Odnos je bil spremenjen na slabše. To vsi vemo. Prijateljica je izgubila zaupanje itd. Ne ti meni da je pozabila, ker ni. Pozabiti dejstva in pozabiti čustveno sta dve različni stvari.

Bojim se da se tiho nalaga. Ni isto, kje je kazen? Kesanje? To so samo besede. Odnos ni več isti.

Je njeno kesanje. Madež na njeni duši . Eni se znajo iz napak kaj naučiti. Oprostiti je zrelo.

Jasno da se je odnos spremenil. Vsak je odgovoren za svoja dejanja. Zlato pravilo je še vedno aktualno: ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi. Če je izgubila zaupanje v odnosu do nje, ni rečeno, da je izgubila zaupanje na splošno. Lahko se je kje drugje okrepilo. Če se nalaga, se je potrebno naučiti, kako s tem ravnati. Vsak si zasluži življenja v polnosti.

Če bi bila ti prava prijateljica, je  nebi obrekovala.

To si ti in naslednjič boš naredila isto..

A mislite , da če se nekomu opravičis , da sedaj je pa vse dobro. Jaz takim ne oproščam in se z njimi tudi ne želim več družiti.

Hočeš zdaj kolajno???

Avtorica, bravo. Edino pravilno je, če nekaj narediš narobe, da poskušaš to popraviti v smislu kar si ti naredila. zaradi sebe. Za vse zgornje hijene pa naj povem eno našo izkušnjo. V podjetju smo imeli opravka z nabavnico, s katero nismo in nismo mogli več shajati. Naredila ni nič, zajebavala pa v glavo. Enkrat sem zamešala grame in kilograme v tabeli, mi je poslala 100 klicajev, če sem glupa.  Stanje je tako nazadovalo, da nam je posel pri tej stranki padel na 50%, ker ni nič naredila, novosti ni sprejela, vse je obstalo.  Govorili smo z nadrejenimi, sledilo je  izmotavanje, da ima gospa težave. Problem je bil,  da je vse pozabila, odprla email in pozabila narediti. Začela sem sumiti na Alzheimerjevo. Potem pa izvemo da se je predčasno upokojila in potem dobim od nje email. Poslala ga je od doma, iz privat e-maila. Da se mi iskreno opravicuje, da ima to in to bolezen, da ve kaj nam je delala in da naj razumemo, da ni mogla drugače zaradi bolezni. Da naj prosim razumem. Nisem mogla verjeti. Prav rekla sem si, ma bravo ženska, je le zmogla. Prijazno sem ji odgovorila in ko se sedaj nanjo spomnim, se spomnim z lepimi spomini. V bistvu sem pozabila, kaj nam je delala. Opravičilo ima izjemno moč.

Ne morem verjet kaksne odgovore pisete! Pa a so vas kamni vzgajali al kaj? Nas so ze v vrtcu naucili opravicila, zakaj, kako naredis to itd. Iz lepe stvari, iz zelo redke stvari-jaz tega se nisem dozivela-vam je uspelo spet narest cinicno svinjarijo. Avtorica, bravo

Lepo od avtorice, da se je opravičila, lahko prijateljica opravičila ne bi sprejela, potem bi bilo kot piše marsikdo. Končano prijateljstvo.

Ampak ni, obedve se zavedata prijateljstva zate ga negujeta.

Jasno je iz zapisa, da sta se obe pogrešali.

Tudi jaz sem v najstnistvu  zamerila prijateljici, vendar skozi oči, ko odrasteš, to ni več tako pomembno. Življenje naju je premetavalo, živiva daleč narazen in sva na vezi in srečanjih.

Avtorica, hvala za napisano.

Redko, zelo, zelo redko se zgodi kaj takega. Meni se v že zelo dolgem življenju ni nikoli zgodilo, da bi se mi kdo opravičil za storjeno krivico.

No, pozabila ni, je pa predelala zadevo in gre naprej. Nekdo, ki bi meni rekel, da je pozabil stvar, ki ga je prizadela, bi se umaknil oz. imel zelo površne odnose. Tudi prijateljica ni bila iskrena in takšne osebe bi se bolj kot ne izogibal. To bi pri meni prešlo v poznanstvo in skupno čvekanje o nepomembnih stvareh.