Do včeraj sva bila prepričana, da zna naša 5-letnica pisati samo krajše besede, ki jih pozna (naša imena, pa muca, kuža ipd.), ostale pa samo po nareku oz. ob počasnem poudarjenem izgovarjanju.

Uvod oz. pojasnilo: predvčerajšnjim popoldne je imela neke izpade, strašno je bila sitna, menda jo je nosila luna, ma smo zadevo poštimali in šli spat kot prijatelji.

No, včeraj pa mi prinese en lep roza listek, nanj je napisala:

MAMI NISEM HOTLA DA SM LUMPA

Joj, kako je to možno – se mi zdi, da sem jo včeraj rodila, danes pa že piše cele stavke?

Možno možno, celo pri 4 letih.

Punčke so take, jaz se tudi vedno znova in znova čudim naši, pisat in brat se je naučila skoraj sama, gladko, tako kot tvoja se umakne v svojo sobo in je ni ure in ure, ven pa prinese razne umotvore, da se tudi čudim, pa taka lepa pisemca v stilu mami rada te imam, kar na jok mi gre.

Moja se tudi ogromno sama nauči.
Imam pa kolegice, ki so še brez otrok in se strašno zgražajo, da jaz preveč potenciram in obremenjujem otroka.

v prvem razredu že polovica otrok bere. nekateri tudi male črke dokaj tekoče. to so šestletniki nove generacije.
vedno jih je pa tudi nekaj, ki se črk nauče šele v 2. razredu.

V vrtcu tudi moja ni bila edina, ki je znala že brati in pisati. Menim, da je tam dobila tudi največ spodbudb. In starši smo vedno veseli kakršnega koli napredovanja pri svojih mulčkih.

Hehehe, vaša lumpa je prav posrečena.

LP

to je pa prav simpatično 🙂

:))

Cukr.

:))

spomnim se, da sem, še preden sem ša v prvi razred, že hotela znati pisati pisane črke – to pa zato, ker se je moj starejši brat kaj učil za šolo in sem hotela tudi jaz – dobro se spomnim, da nikakor nisem mogla napisati male pisane črke k, drugo pa še kar 🙂

Jaz sem se še bolj kot nad njenimi pisalnimi sposobnostmi čudila njeni “diplomaciji”.