Osrečujoče malenkosti ….
Dobro jutro, prijatelji.
Nevihta je za nami, ali pa tudi ne.
Sicer jo ponekod še napovedujejo,
vendar je danes pri nas zjutraj že sijalo
sonce in tako menim, da se bo naša vasica tokratni nevihti le izognila. Sicer je je bilo pa dovolj, prav za tisto pravo potrebo, nič več, nič manj, ohladilo je, romantično sicer ni bilo tako, kot bi lahko bilo, če ne bi bilo prehudo, vendar: vzemi, kar ti je dano, pusti, kar ni posebej tebi namenjeno. Človek, ki ga osrečujejo male stvari, je po moji logiki vedno zadovoljen človek.
In kaj osrečuje nas? Katere so tiste malenkosti, ki nas naredijo srečne, ki nas osrečujejo, ki nam polepšajo dan?
Meni je danes polepšal dan telefonski klic in tisto: “Dobro jutro, dekle drago. Všeč mi je, da te spet slišim, ker mi je bilo dolgčas po tebi. Kako si preživela vikend?”
Ta malenkost mi je današnji dan naredila lep. In kako naj jaz naredim lep dan vam? Kako naj vam polepšam ta jutranji trenutek? Morda z mislijo Roberta Burnsa (1759-1796), ki je že v davni preteklosti vedel, kaj pomeni prijateljstvo in zapisal:
“Želim si nekoga, ki bi se smejal z menoj; nekoga, ki bi žaloval z menoj; nekoga, ki bi me razveseljeval in pomagal utrditi mojo občutljivost ob kakšni svoji pripombi; in ki bi včasih občudoval mojo bistrost in prodornost.”
Dragi prijatelji, mar niso to želje slehernega od nas, mar niso želje po vzpostavljanju in ohranjaju prijateljstva, ki prinaša s seboj lepe reči, lepa jutra in lepe dni tista močna vez, ki nas že leto dni drži skupaj?
Kmalu bo leto dni, kar sem sama na forumu in če bi ne čutila do vas tega, kar čutim, bi že davno prenehala s pisanjem. Tako pa si vsako jutro želim priti na forum in z vami podeliti lepote porajajočega dne, delovnega ali bolj sproščenega, vsako jutro mi prenekateri obraz izrišejo moje notranje oči in ……… vesela sem vas. To je tisto, kar osrečuje mene, to ni malenkost, to je ………. nekaj, kar me bo osrečevalo vedno. Misel, da vas imam. In ko vas ne bom več imela, me bo osrečevala misel, da sem vas poznala in si z vami izmenjala …….. osrečujoče malenkosti!
Katere malenkosti pa osrečujejo vas?
Dobro jutro, Marija,
čez vikend sem bil odsoten, pa se bom potrudil biti sedaj bolj prisoten.
Malenkost, ki mene osreči do zvezd in nazaj , je blažen obrazek moje
speče deklice. Še lepše pa je , kadar čez dan zaspita skupaj z mamico v zakonski postelji. Tiščita se kot dva polhka in lepšega na svetu.
Marija.. kaj mene osrečuje? Vse, vse, vse, vse, vse, vse 🙂 Vse kar je lepega. Vse, kar napolni dušo z veseljem… vse, kar pripelje nasmeh na ustnice, vse, za kar si se pripravljen boriti do zadnjega diha, vse za kar veš, da bo prineslo lep dan, vse, za kar je vredno živeti.
Marija, toliko je tega, da nima smisla naštevati, vendar me najbolj osrečuje dejstvo, da znam v vsaki stvari dobiti tisto pozitivno, ki me naredi boljšega, veselejšega, zadovolnejšega.
In, prijatelji, hvala, ker ste mi k temu veliko pomagali prav vi, ki mi delate družbo že eno leto. In naj bo naslednje leto prav tako.
Jani
Da, mišon, kako dobro mi je poznana ta slika, kako
lepi so obrazi spečih ljudi, velikih, malo manj velikih,
malih detec, ki zaspijo z mirnim srcem in mirno vestjo,
ki še ne poznajo tegob in krutosti tega sveta. Ta slika,
da, ta slika je res lepa. Spomnim se, kako sem sama
velikokrat opazovala svoje dete v posteljici ….angelski
obraz, res.
In ko je bilo to detece še miceno, ko je prišlo v zakonsko posteljo, med naju z možem in se stisnilo k nama ….
Ko sem se jaz stisnila k možu, sem mu dejala: Daj, bodiva kot dve žabi v marcu! In dete je to slišalo, ni sicer vedelo, kaj naj bi pomenilo, videlo pa je, da sva se stiskala in potem je ob prihodu v najin posteljo dejalo: bodimo kot žabe v marcu. Smešno je to izzvenelo iz njenih ustec, ker je vedelo le to, da gre za stiskalnje, heh. In bili smo, če smo imeli srečo: kot tri žabe v marcu!!!
Kaj me osrečuje? Toliko stvari… a če napišem le nekaj stvari, brez katerih bi čutila praznino…
– dva čudovita otroka, ki sta kot sonce v mojem življenju
– en krasen mož, ki me zjutraj, ko se oglasi ura objame, poljubi, vstane in -me počaka s kavico, ki zadiši po hiši….in mi pomaga, da se počutim kot celota. Brez njega nikoli ne bi bila to, kar sem….
-poklicati mamo po telefonu in jo razveseliti
– kupiti darilo komu iz moje širše družine ter zagledati vesel obraz…. Prijatelji, vedno sem bolj srečna ob dajanju kot prejemanju daril. Kako srečna sem, da imam (tudi finančno) možnost, da lahko koga razveseljujem. Za božič sem prav neverjetno zapravljiva….
-klic prijatelja (ice), ki me povabi na kavico
-prebrati jutranji Marijin post in vaše komentarje
– zdravje….
Uf koliko je lepih stvari.
Jani, tudi mene osrečuje že sama misel, da živim ….
živim in da sem sposobna opaziti, videti, gledati,
občutiti življenje okrog in okrog sebe, da ga znam
videti tudi tam, kjer ga lahko vidi le človek, ki je tako
voljan in željan živeti, da ta želja že sama po sebi
prav boli….. Tako rada živim, tako rada, da me včasih
ta močna željapo življenju na trenutek prav prestraši.
Ustrašim se trenutka, ko ……..
Jani, tudi mene vse osrečuje, vsaka malenkost, pa
če je to mravljinček, ki se trudi spraviti drobtinico v
svoje mravljišče, pa če je to bilka, ki vihra v vetru,
pa če je to prekrasen pogled na makovo polje, pa če
je to prelestna vonjava Nikitinega parfuma, pa če je to ..
non-stop vrtenje CD, ki nam ga je poklonil naš Štumpi,
da le je to ………. življenje !!!! Da, osrečuje me življenje,
ki je sestavljeno iz samih drobnih malenkosti, a je življenje,
ki ga rada živim ……….
Pandica, hvala, tudi mene bolj osrečuje
dajanje, kot sprejemanje. Ne da sprejemaje
ni lepo in prijetno, oh, kako da ne, ampak v
dajanju najdem še nekaj več kot veselje in
radost, čutim, kako dobro dene to moji
osebnosti, dajanje čutim drugače …… ne
znam povedati, ampak zdi se mi, kot bi dala
nekaj več, kot le tisto, kar dejansko dam. In
ob tem so moja občutenja in počutje nepopisno lepa.
Dober dan Mariči, pa vsi ostali tudi.
Sreča je vse tisto, kar te sili k temu, da si želiš, da se dan ali teden ne bi tako hitro končal.
Za sprožitev tega je pa paleta tako široka da se je ne da opisat.
Včasih je dovolj, da se zjutraj pogledaš v ogledalo in si pomežikneš.
Zame ste tudi vi tu gor zadnje čase del moje sreče, sploh ker ste mi polepšali tisti najbolj dosaden ali pa utrujajoč čas, čas ko sem stran od svojih dragih, to je delovni čas.
Danes je pa moja sreča v tem, da ima moj miško 6 let in greva zvečer do Portoroža, pa jutri malo morje potipat, pa se kej zabavat……meni pa je za srečo dovolj spomin na tisti dan ko se je rodil. Dan, ki mu je podoben le še en in ki nimata primerjave z drugimi dnevi…
Pandi, jaz sem jokal, pel, cvilil in se naglas pogovarjal sam s sabo.
Sploh pa nisem mogel umaknit pogleda z njegovih učk, tega ne bom nikoli pozabil, da me je tako bitje prvič gledalo in je bilo moje.
Še vedno sem cel solzav, ko se tega spomnem in najbrž vedno bom.
Ko so nas prej pripravljali na to, so nam povedali, da je lahko oče z mamico še tri ure po porodu tam. Pa sem si mislil, koji k. bom jaz delal 3 ure tam, ko bi šel pa trobit celemu svetu, da imam otroka.
Zdaj mislim, da so bile to najkrajše tri ure v življenju….