Osrečujoče malenkosti ….
En prijazen pozdrav vsem!
Upam, da ste imeli lep vikend in … želim še lepši delovni teden.
O, koliko je drobnih, tihih stvari, ki znajo zakričati od sreče! Najprej je to pogled in nasmeh moje Tamale, ki je že takoooo velika. In še tako majhna, da bi ne mogla razumeti, kako se veselim njenega vznemirjenja, ker bo popoldan ČISTO SAMA odpotovala z avtobusom k babici… in kako boli pričakovanje, da po treh urah vožnje pokliče in umiri moje prestrašeno srce… In njena hoja, v kateri prepoznam hojo njenega očeta in… gib roke, v katerem se zrcali njen dedi, ki naju čuva iz nebes… Vsi moji prijatelji, tako malo jih je, da so dragoceni bolj kot karkoli na svetu… Moje pesmi, moj jok, iskanja in bežanja. Za kratek hip ustavljen spomin na ljudi, ki jih več ni. In skriven kotiček srca, nikomur poznan, samo moj, tako blizu, tako skriven in samoten.
Pa nežna šapica moje muce, mamin glas, sosedin smeh, veter na terasi, Nick Cave, vonj Maroka, pa ON… Oh, kako lepo je živeti. Ko bi zmogla večno in večno le stati in dihati zrak, ki bo tukaj tudi potem, ko mene več ne bo!
Naj vam opišem moj najlepši dogodek prejšnjega tedna: s trolo sem se peljala v službo. Na postaji sem zagledala prizor, ki me je neizmerno ganil. Mongoloidno dekle je stalo med množico ljudi. Nežno se je zibalo v samo njej poznanem ritmu.Na obražčku je imelo tako prelep nasmeh; nasmeh, ki je izviral iz najskrivnejših globin njenega srca. In bilo je srečno tako zelo, da so to morali čutiti tudi drugi. Nihče je ni z zanimanjem opazoval, kot to tako radi počnejo ljudje. Bila je kot vilinska princeska… Ne kot; res je bila prava princeska. Napolnila me je s tako prijetnim občutkom sreče, da ji bom še dolgo ostala hvaležna. Tako lepa, tako krhka in močna hkrati je stala tam! Res, lahko bi jo poimenovala ljubezen, čista in nedolžna. Kako mi je polepšala dan!
O, koliko dragocenosti je okoli nas, v nas, v tebi. Kako sem pazljiva, da ne bi uničila niti enega čarobnega trenutka! To želim tudi vam.
Mariči
Danes po dolgem času nazaj dobim moje mladičke. Čeprav vem, da se imajo lepo, jih vseeno strašno pogrešam. In veš o čem ves dan razmišljam? Kako lepo bo zvečer, ko bo v moji postelji gužva. In hiša ne bo več spuščala tistih groznih glasov. Zdi se mi, da vse poka…. Tišine res nisem vajena. In danes bosta moja čmrlja razbila to tišino….