Ostani doma – osamljenost
Ostani doma. Ostani doma. Ostani doma.
Zadnje dni poslušam samo to. Ostani doma, ne prenašaj virusa, zaščiti druge. Berem o tem, da moramo uporabljati socialna omrežja, da naj beremo knjige, gledamo serije, da naj se naučimo kakšne stvari, ki smo jih odlagali. Berem o tem, da naj hodimo na sprehode, a sami. Lepo in prav.
A takole bom rekel: podganam, ki so jih strokovnjaki ločili ene od druge, se je zmešalo. In samica je z razlogom ena najhujših kazni za človeka.
Zakaj nihče ne govori o stiski?
Lahko ti je, če imaš doma moža, pa dva otroka, pa je treba kuhati pa pospravljati, malo se crkljaš, malo seksaš, s sodelavci se slišiš po videoklicu, dnevi hitro tečejo.
Kaj pa, če si sam? Huje, kaj pa če si osamljen? Ljudje ob tem zamahujejo z roko, češ »se boš že znašel, saj si odrasel«. Kot da odraslost ali starost ne poznata stiske, tesnobe, da, tudi misli na samomor.
Sem eden tistih, ki je v življenju dobil slabe karte. Pa sem poizkušal iz tega narediti najbolje, a zdaj, že v srednjih letih, še vedno nisem uspel ustvariti nečesa, čemur bi rekli partnerski odnos ali družina. Po Ruglju sem »pezde« ali suha veja.
Pa je zanimivo, imam dobro službo, bivališče. Redno športam in intenzivna psihoterapija je že desetletje del mojega vsakdanjika. Ampak ni šlo. Ni še zneslo.
V takih razmerah, ko nimam nikogar, ko se po množici poizkusov in naporov, pozdraviti, zaceliti sebe in zaživeti v enem toplem razmerju, vračam v lepo, a prazno stanovanje, mi je težko. Zelo težko. Kajti chat in telefonski klici – meni to res ni isto kot sesti, vsaj s prijateljem, na kavo in morda takrat prižgati tisti en pregrešni čik. Povedati, da me stiska, ker se v službi še uvajam, ker večinoma ugibam, kaj bi šefica rada in ker mi je lepa znanka, za katero se zanimam, v resnici strašljiva in upam, da ne bom spet zajebal. Teh stvari se po spletu ne da pristno izpovedati. Nisem slišan.
Lepo je, da smo družbeno odgovorni. Smo doma. Ampak kdo smo mi? Koliko je tistih, obdanih z družinicami, partnerji in tistih, ki nam, roko na srce, pot v službo v ponedeljek, pomeni tudi neko druženje, zapolnitev dneva, človeške stike, pa čeprav samo na kosilu, na kavi, ob delovnem stroju?
Miki, mene ta osamitev tudi ubija. Pa imam doma dve puncki in veeelikoooo za pospravit. 😁 Ampak zelo pogresam druzenje z odraslimi, tudi sluzbo.
Pisi in klepetaj na forumih. Dokler sem bila se sama, me je to vleklo ven.
Pa ven pojdi, cetudi sam, sonce in svez zrak delata cudeze. Potem pa, prijetno utrujen, kaj preberi. Uh, kako zelo vcasih pogresam mir in branje.
In pravi balzam je bilo prebrati tvoj pismen sestavek. Me veseli, da se obstajajo ljudje, ki pazijo na slovnico. 🙂
Jaz tudi živim sama, ampak mene ne matra osamljenost, tako da ti težko svetujem. Ampak mogoče videoklici? Pa lahko kavo/pivo s prijateljem spijeta vsak na svojem balkonu in čvekata?
Mi smo mami naštimali videoklice, da je lahko z vnuki in nami v stiku, ker za njo me pa res skrbi to pomanjkanje stikov.
Drugače pa sedaj ko delam od doma še vedno čvekamo s sodelavci. Pač preko chata. Imeli smo tudi videokonferenco namesto sestanka. Ni isto, ampak ni pa da si čisto odrezan.
Smo pa ljudje različni in nekateri res rabijo ljudi okoli sebe da se boljše počutijo. Ne znam svetovati res. Mi je pa hudo za vse ki ste v stiski,
V trenutku se je življenje spremenilo, ne morem več v Italijo, saj veliko nisem hodil v Italijo nekaj v trgovino, in pa seveda morje. Skrbi ne zaprte tehnične trgovine, kaj če se kaj pokvari.
Avto sploh ni uporaben, rabim ga samo za peljat smeti in po nakupih v najbližjo trgovino.
To ni življenje, to je boj za preživetje.
Fant, tebi bi bilo treba samo malo ušesa naviti 🙂
Živim sama že kar mnogo let in moje mnenje je, da je z nekom, ki ne prenaša en mesec sam sebe nekaj hudo narobe.
Pohvala, ker nisi pri mami in ker delaš in graja, ker kadiš. Mogoče se lotiš projekta prenehanja kajenja in se napsihiraš do konca, menda da ko treščiš ob tla, ni druge poti kot navzgor.
Ok, tale psihoterapija očitno ni ravno brodila nekih sadov. Rekla bi, da hodiš samoplačniško in če ja, potem se lahko tudi midva za pol cene pogovarjava, ziher boš več odnesel kakor odneseš od tam.
Sem imela sodelavko, ki je tudi znosila tja kupe denarja in vsakič so sta se s terapevtko vračali v ne vem kako silno preteklost in ženska nikakor ni začela živeti v sedanjosti in še danes je tako. Več škode kot koristi v glavnem je bilo. In tudi ne vem kake težave bi morala imeti, da bi nekam hodila deset let. Ni šans, da gledam isto faco deset let in ji nosim denar, napredka pa nobenega.
To okrog suhe veje pa pa ne bi prav dosti sekirala, otroci in familija niso samo tisto kar gledaš v božičnih filmih. Tako kot si začel idealizirati družinske scene, tako moraš tudi vedeti, da je enim tale korona virus kazen in da bo število ločitev ziher poskočilo. Ljudje živijo skupaj iz čisto drugih razlogov kot si ti predstavljaš. Tisto, kar je recimo po moji definiciji tapravo, je sila redko. Vegetranje v glavnem, za katerega v vsakem trenutku rečem samo, ne, hvala.
Kaj delam doma? Nervira me, ko se ljudje neodgovorno obnašate, ker dokler tole ne bo ok, ne smem delati, sem pa samozaposlena.
Gledam optimistično kolikor se da. Zjutraj vstanem, sonce na balkonu, vzamem mačka in kavo in gledam v daljavo, zaprem oči in uživam. Kadar sem delala, tega nisem mogla.
Rože imam in borovnica je začela odganjati. Uredim sebe, si zamislim kaj bom kuhala in ko sem lepo sita in zadovoljna je ura ena ali dve. Netflix in kak film, pa malo na orbitrek, telefon s prijateljicami, malo na FB pogledam, novice in večer je spet lep kot jutro. S čajem na balkon, razmišljam, mir je, paše mi. Spet kak film in nina nana.
Včeraj sem poslušala avdio knjigo Zvezdica zaspanka.
Ziher nisi tako lesen kot sam misliš, da si 🙂