Naslovnica Forum Starševski čvek Otroci in ključi.. kako jim gre (vam je šlo)?

Otroci in ključi.. kako jim gre (vam je šlo)?

Ljudje, kot seveda otroci, smo različni. Eni redno izgubljajo ali zgolj založijo različne stvari, drugi se posvetijo točno določeni stvari. Recimo: ključem.
V lastni zgodovini je šlo veliko ključev neko svojo pot. Znotraj otroške fantazije sem si to razlagal nekako po skandinavsko, da nek mali trolček ali palček krade ključe.. ali jih vsaj nosi Masajem, ki so (vsaj nekoč bili) usekani na ključe, v savano Afrike.

Soseda se je npr. naveličala izdelovati kopije ključev (v pretežno najmeniških stanovanjih Švice včasih cel podvig) in si je omislila pametno ključavnico. Švicarsko, valjda: Nuki. Samo dodaš jo na obstoječo ključavnico, odpira se jo z obeskom ali pametnim telefonom (preko ModregaZoba)
Spet drugi sosedi, lastniki nepremičnine, imajo že od nekdaj ključavnico na prstni odtis, prav zaradi otrok.
Drugi vztrajamo. Z različno uspešnostjo (ker vilinci pač morajo imeti svoje delo malih izmikanj ključev nedolžnim otrokom).

Očitno imamo ljudje, otroci.. naložen različen software.. polovica otrok ključe redno pozablja in izgublja, pri drugi imajo ves čas “original”. So del njih, del njihovega zavedanja sebe in okolice.

En kompromis so iskalci ključev. V starih časih si zažvižgal in “iskalec” v obliki obeska za ključe se je oglasil. Danes je to seveda lepo digitalizirano in veselo zbira Meta podatke.. Majhni obeski za ključe kot so Tile, Chipolo.. ali pred kratkim predstavljeni Apple AirTag. Doseg vseh je kombinacija vseh pametnih telefonov v uporabi ter Wi-Fi in ModroZobih valovanj.
Otrokom je tako všeč, da vsake toliko preko telefona startajo poizvedovanje.. ali obratno z obeskom “poiščejo” ključ.

Hec je, da dokler sem ključe nosil okoli vratu sem jih izgubljal (kot otrok). Potem sem se nekega dne premislil, jim zavestno določil mesto v “urinem žepku” kavbojk in jih začuda nikoli več izgubil. Založil.. pa še kako. Tudi zaklenil v avto (kar je posebna zgodba).

Pametni obesek je očitno nekaj podobnega v stanju zavedanja spremenil otrokom. Vedo, da imajo ključe, telefon.. poznajo medsebojno povezavo in posledično že leto dni ne izgubljajo ključev (vmes še karantena, tako, da ne šteje v celoti).
Zdaj.. ta preskok se je drugemu delu populacije otrok zgodil že sam po sebi. Morda zato, ker je kot obesek služil dovolj prisrčen pliško, ki ga ne želijo izgubiti.. je prav tako “del njih”.. in ključi z njimi.
Drugim ne pomagajo še tako ljubi jim predmet, ker ga prav tako založijo ali izgubijo.. tretjim so ključi takoj dejstvo in ne potrebujejo nobene navezave, povezave.. so kot Masaji in imajo radi ključe.

Kako gre vašim otrokom in otroku v vas?

De omnibus disputandum..

Nikoli še nisem izgubila ključa, ne rabim nobenih varovalnih ukrepov in ključavnic. Je pa zanimivo da tudi našla jih še nisem nikoli, denarnico, kakšno pozabljeno torbo že, ključev pa ne.
Otrok v meni je zadovoljen.

Povsem enako, moram potrkati ključev pa res še nikoli nisem izgubila. No, tudi česa drugega ne, recimo dežnika (te vedno zadanem na kakšnem srečolovu, niti enega še nisem kupila, pa jih imam vsaj 30), telefona, zapestnic…. Občasno pa v pralnem stroju izgine kakšna nogavica, to pa priznam.

Našla sem pa tudi že kar nekaj denarnic, osebnih dokumentov, tudi samo denarja (in ga, idiot kot sem, nesla na policijo), v nekem obdobju kar veliko zapestnih ur, verižic itd. Življenje zna biti zanimivo.

Mi smo rešili zadevo tako, da imamo ključavnico na prstni odtis. Prsta ne pozabijo 🙂

Starejši otrok je enega izgubil in ostal ca. 2 uri pred zaklenjeno hišo. Potem ga ni izgubil več. Mlajši zaenkrat še ni izgubilv. Z vsemi elektronski “pomagali” vzgajamo nepotrpežljive in neodgovorne i.diote.