Otroci iz partnerjevega prejšnega zakona in moji otroci
Ne glede, a je to res ali ni: takole se lahko izraža samo človek, bolan v betici.
[/quote]
Ce pa je res, pa bi avtorju zapisa privoscila, da njegova zena spozna nekoga boljsega od njega.
On pa cez nekaj casa spozna zensko in se noro zaljubi vanjo, mu pa ona postavi tocno take pogoje, kot jih je zdajsnji zeni on.
Ce pa je res, pa bi avtorju zapisa privoscila, da njegova zena spozna nekoga boljsega od njega.
On pa cez nekaj casa spozna zensko in se noro zaljubi vanjo, mu pa ona postavi tocno take pogoje, kot jih je zdajsnji zeni on.
[/quote]
Ma ne, potem bomo brali še bolj nore zapise tle. Kaj ni dovolj, da nori že polarc?
Vsak imava svojega otroka iz prejšnje veze. Oba sva tudi skrbnika. Skupnih nimava. Skupaj več kot 10 let. Otroci so bili majhni, ko sva se spoznala (oba že ločena).
In sem res zgrožena, kakšne odgovore berem.
Oba NAJINA otroka seveda imata kot primarni kontakt svojega biološkega starša. Vendar socialni starš nosi enako odgovornost in tudi zadolžitve. Tukaj ne gre za špilanje nadomestnij staršev, ampak za potrebe otrok. A če mojega ni doma, bom pustila njegovega sina jokat samega v sobi? Je pa ključno, da imata oba partnerja razpucane zadeve o vlogah, pravicah, mejah. In da tudi otroci to vedo.
Seveda imam svojo hči rada več in predvsem drugače kot socialnega sina, vendar to ni sporno. Tudi otrok sam to ve, hkrati pa ve, da lahko VEDNO pride k meni in, da mu bom nudila absolutno varnost, zaščito in sprejetost.
Resno, veliko tukaj gor vas mora zelo odrasti.
Vagabund, takšen stil ženske je dobil od prijateljice oče. Ta oče ima z lastno hčerko in njenimi otroci samo osnovne stike, dvakrat, trikrat na leto, pa še to jih ne bi imel, če ne bi bila hčerka tista, ki spodbuja odnose in se včasih, vsaj pred prazniki in za rojstni dan prikaže na vratih. Nič ne vpraša, kako so, če kaj potrebujejo, če želijo iti na vikend na morju, ki je v njegovi lasti, čuva pa otroke otrok nove partnerke, z njimi hodijo stalno na morje na njegov vikend ipd. Sama mislim, da je več takšnih žensk kot moških, ki jih obrnejo tako kot ta ženska očeta (čeprav vem, je oče opravilna oseba, ampak če mu zvečer zapre vrata pred nosom, če ji kaj ni prav, on pa nima kaj iti), ampak vidim, da tudi obstajajo. Taki bi se morali skupaj dobit, bi bili najbolj “enakopravni” in srečni v svojih prizadevanjih, da omejujete odnose z najbližjimi.
Ce otrokom damo prevec ljubezni, se nam to mascuje. Namesto da bi vrnili spostovanje, vrnejo hladost in izkoriscanje. Predstavljajte si kot zalivanje roze. Ce jo prepogosto, zagnili. Treba je najti pravo ravnovesje.
[/quote]
To pa ni res. Tega mnenja si zato, ker ljubezen enačiš z razvajenostjo, to pa sta dve popolnoma različni stvari. Če jih razvajaš in se pustiš izkoriščati, potem pride do tega, kar opisuješ. Če jim izkazuješ ljubezen pa nikakor ne. Ljubezni ni nikoli preveč.
Tvoj komentar je bil čisto mimo ….
1.Nisva poročena
2.Ne moreš poznat ozadja v celoti takoj,ampak ga spoznavaš tekom veze
3.Zadeve spoznaš takrat realno,ko z nekom skupaj zaživiš
3.Prvič nisem slabo izbrala,le izšlo se nama ni kot večini 20+ let veze
4.Vse se zgodi z razlogom
5.Uničit življenje otroku(moj ze takrat najstnik) bi bilo težje in bolj strupeno ostat v starem odnosu
6.Zakaj bi se zapirala vase in čakala na gospoda “pravega”?
7.očitno mi je bil ta namenjen pred tremi leti,če mi ne bi bil ,bi bila že takoj narazen
Praviš, da na otrocih pusti to posledice in da tisti, kateri to zanikajo lažejo?
Moje osebna izkušnja. Pri 8 letih mi je umrl ati ene 4 leta kasneje so je mama dobila novega partnerja brez otrok. Tako sem sprejela nisem hotela sprejeti tega moškega v svoje življenje. Po kakšnem letu sem spoznala kako super oseba je. Od tega je že 18 let mami in očim nista več skupaj ob pa je še vedno del mojega življenje. Otroci znamo matrsi kaj sprejeti samo odrasli nam ne dajo možnosti iz časa da bi jih sprejeli. Vrjemite svet je lahko lepši če mi odrasli nebi bili tok zagrenjeni.
Mogoče moja izkušnja, moj komentar ne sodi v to temo, pa vseeno…
Z očetom dveh otrok, dijaka in osnovnošolca, sva dobra prijatelja. Videvamo se dvakrat, tudi petkrat tedensko. Njegov mlajši otrok je skoraj vedno zraven, starejši včasih. Moja študenta redko, imata že svoje življenje. 😁
Doma se ne obiskujemo, vedno se dobimo kje zunaj. Klepetamo, se smejimo, skratka, imamo se fajn.
Sploh moja starejša hči je njegovega mlajšega sina “posvojila” takoj, ko ga je videla.
Dejstvo je, da mojima otrokoma manjka oče, moški lik. Koliko njegovima manjka mama, težko rečem, a sploh tamali se je name ful navezal. In jaz nanj. Moje mnenje je zanj pomembno. Tudi sama sva že šla kam in se imela zelo lepo.
Ob takih druženjih dobimo vsi, midva kot prijatelja, ker sva se ujela in lahko izmenjava izkušnje, mnenja, stališča, tudi podeliva svoje skrbi, pa tudi otroci – ker sva oba pozorno tudi do njih, vsak do svojih in do prijateljevih.
Mi je jasno, da takšen odnos ni niti približno primerljiv s skupnim življenjem.
Zato se pa tega ne bi šla zaenkrat. Z nikomer.
Nisem pripravljena na prilagajanje pod svojo streho nekomu, ki ima svoje navade, pravila, želje. Še manj bi bila trenutno pripravljena prevzeti odgovornost za njegove otroke – če bi začela zvezo z nekom, ki ima otroke.
Trenutno mi je fantastično, da imam poleg vseh znancev, prijateljev in prijateljic še enega, s katerim se sicer družimo kot družina, z otroki, vendar neobvezno in neobremenjeno. Resnično prijateljsko. 😊
Ne živijo vsi v hišah svoji staršev.
Nekateri so hiše kupili, nekateri stanovanja. Nekateri (normalni) starši so, ko so odšli od doma, svoj del premoženja že podarili otrokom, tudi majhnim, nekateri so odseljenega partnerja izplačali. Vdova je skupaj z otroki v celoti lastnica nepremičnine. Itd.
Ne živijo vsi odrasli ljudje s svojimi otroki pri svojih starših, v njihovih nepremičninah, brez česarkoli svojega.
Ne živijo vsi v hišah svoji staršev.
Nekateri so hiše kupili, nekateri stanovanja. Nekateri (normalni) starši so, ko so odšli od doma, svoj del premoženja že podarili otrokom, tudi majhnim, nekateri so odseljenega partnerja izplačali. Vdova je skupaj z otroki v celoti lastnica nepremičnine. Itd.
Ne živijo vsi odrasli ljudje s svojimi otroki pri svojih starših, v njihovih nepremičninah, brez česarkoli svojega.
[/quote]
Ne, sej meni se gre za moje premoženje. Želim, da ga v celoti dobijo moji vnuki, ne partnerica od sina ali njeni otroci. Zakaj bi financirala tujo vejo?
Ne, sej meni se gre za moje premoženje. Želim, da ga v celoti dobijo moji vnuki, ne partnerica od sina ali njeni otroci. Zakaj bi financirala tujo vejo?
[/quote]
To pa res ni težava, z darilno pogodbo vso premoženje prepiši na vnuke – pa se nimaš česa bati. Ali pa z izročilno, če se bojiš, da boš potem izvisela.
Meni je bolj kot ne vseeno, kaj se zgodi z mojim premoženjem po moji smrti; ne ustvarjam ga za 3 rodove za mano, ampak zase in za svojo družino. Naj ga tisti, ki jih imam rada delijo s tistimi, ki jih bodo imeli radi. 😍
quote=Vagabund post_id=13233381 time=1574947025 user_id=175511
Ja odvisno kako se zmenite. Saj ti jih ni treba sprejet. Moj pogoj je bil, da bo moja žena in mati mojih otrok. Njena hčerka od prej (izvenzakonska zveza) pač v moji družini nima kaj iskati. To je bil moj pogoj in to je moja žena in moja dva otroka, za njeno hči pač tu pri meni ni prostora. Niti čustveno niti kako drugače. Stikov ni, ker sem se jaz tako odločil. Če bi žena hotela drugače, so tam vrata.
/quote
Presenečena nad tabo? Ne.
Presenečena nad tvojo ženo? Ne, ker če je s tabo, očitno ni normalna.