Naša dva sta taka razbojnika, da mi požreta popolnoma vso energijo. Cel dan v službi ali sestanki, mi ne požro toliko energije, kot popoldne z mojima mulcema.Takoj ko pridemo domov sprehod, potem pa mami gor, mami dol, pa rito brisat, knjigico prebrat, pa razloži mi tole igrico, igraj se to z nama, daj mi to, pa daj mi ono, …. Včasih imam občutek, da jima vse preveč vtaknem v rit, po drugi strani pa mi je tako škoda časa, ki jima ga ne namenim.
Malce sem se morala skašljati, da mi bo potem lažje. Kako je pa pri vas?

Evo, enako. S tem, da imam jaz še v službi 11 takšnih smrkavčkov, ki so zaradi majhnosti razreda navajeni, da se jim individualno človek posveča.

Enostavno včasih pregorim, dobesedno. In potrebujem zvečer spanje.

Enako, pa imam samo enega;-))))))

Je pa s tamalim lahko tudi zelo prijetno, tako da meni to prevaga… (čeprav zaradi tega nisem nič bolj spočita).

Včasih me “scuza”, včasih pa tudi napolni, kljub vsej utrujenosti.

Katja, saj je prav, da si se spucala…hehehe Ampak vse ima svoj plus in minus…
Samo en primer bi dala: ko sem bila se na porodniski, mi je vecerno uspavanje najinega mladicka vedno vzelo veliko energije… tako sem cutila… Ker je imel obdobje, ko ni in ni zaspal tudi po uro… In mi je tisto sedenje/lezanje ob njemu bilo cista potrata casa… Sedaj pa, ko delam, komaj cakam, da se zvecer lahko stisnem k njemu v posteljo… da si kaj se poveva pred spanjem, prebereva pravljico, pojckava… pocartava… da se tudi sama spocijem, ko pocakam, da zaspi… tistih nekaj minutk tako hitro mine…hehehe
Sicer je pa potrebno tudi otroke “natrenirat”, da odrasli nismo tukaj zato, da jim samo strezemo… In da se nenehno vrtimo okoli njih… Vcasih zaradi svojega obcutka slabe vesti zelimo v tistem kratkem casu, ko smo z otrokom narediti veliko vec stvari, kot jih otrok pravzaprav potrebuje… Poskusimo se malce skulirati, umiriti… Upam,d a me razumete, kaj sem zelela napisati… Lep vecer… S.

Joj, Katja si pa cudna no, otroci pa ja niso taki!!
:o)))))))))
Pri meni je isto, pa imam enega, tako da si CARICA da uspes biti z dvema tako intenzivno.

Tudi jaz se strinjam s Katjo, saj je pri meni podobna situacija.
Najprej služba, potem pa še otroka, sedaj lačna, potem žejna, potem mi tamala kaj ušpiči, danes mi je medtem, ko sem polnila pralni stroj sedežno namazala s šminko, potem ta veliki pomagam pri nalogi, medtem mi ta mala sedi na krilu in riševa, pa bereva, potem skupaj sestavljemo grad iz kock, pa vmes se previjamo, pa večjo peljemo na kakšno zunajšolsko dejavnost, ja, pa še kruh grem kupit in mimogrede nabiramo še listke, pa stopi katera v packo, da slučajno ne bi bili kakšne pol ure čisti,… zvečer berem pravljico, pa delam čajeke, pa …. včasih bi se najraje odselila, vsaj za kakšno uro, včasih pa si mislim, kako bi bil dan prazen, če ne bi imela teh malih nadlog, ki se mi venomer motajo pod nogami, pa možeka, ki mi preveč pridno polni koš z umazanim perilom, me preveč razvaja, me žgečka in se mi smeji, me boža, pred TV drži noge na mizo in me ljubi…
Ja, takšna je realnost, polna čustev in nabita z energijo, včasih bolj pozitivno, včasih manj… da le ne gremo v skrajnosti, kajne?

čist po d VSE se podpišem, zanima pa me, ali imate kdaj občutek, da z možem govorita le še o kdaj gremo to pa to kupit, a bi jo lahko ti jutri peljal v glasbeno, a bi mel ta malga dve uri, grem h kozmetičarki… tko se mi zdi, da včasih ta odnos mal spolzi…

Tudi včasih, pol pa se spet zavestno osredotočiva na naju…Pa spet kak dan rutine… ;-))) En tak krog, ampak mi čisto paše1

Včasih imam res občutek da bom pregorela in takrat se spašujem zakaj zavraga si želiva še 4. otroka. Pa sem ugotovila, da so ti slabi dnevi povezani tudi predvsem s službo, pa s tem, da sem sama z otroci, pa da že dolgo nisva bila sama nikjer….in se tolažim, da bo kmalu bolje, ker bo moj več doma…

Ej, isto je bilo, sem pa zato nekaj spremenila – da mu jasno rečem – mir mi daj malo! Pojdi se malo sam igrat! Zdaj ne morem, ker se pogovarjam s svojim možem 🙂 (in potem reče, s kom? a, dadijem?) … in po nekaj mukotrpnih scenah, zadeva pali … pa prosim brez slabe vesti, vsak ima pravico do 15 minut miru!

tako da – punce, vse lepo in prav, ampak izborite si trenutek miru. Če bi jaz čakala na svojega, bi dete še skakalo po stanovanju, jaz bi pa drnjohala v kakem kotu izžeta ko cunja pri našem razbojniku

tako sem si čez vikend lepo izborila 2krat po enega Phila 🙂 ko se fanta OBA odstranita, ker hoče mami mir!
:))))
Dajte no, punce, pa menda se ja ne bojite, da boste otroke zatravmirale, če bodo morali 15 minut samo poskrbet za lastno zabavo. Če mi reče, da mu je dolgčas, mu rečem, naj se kaj igra, pa reče, da nima s čim (hja, in tisti kupi igrač so … nič), pa mu rečem, da če mu je hudo dolgčas in se res nima s čim igrat, lahko pospravi svojo sobo (hm, a veste, kako hitro se da izmsliti, kaj se da igrat!) ko je kaka dan z energijo kriza, se glasno opravičim, da bomo pač še en dan živeli v kaosu, trije krožniki na pultu se ne pritožijo, jaz pa se za pol ure uležem s knjigo. Potem se pa seveda igramo in beremo in se hecamo in malo morje stvari (da ne bi kdo zdaj rekel, da mi lego kocke vzgajajo mulčka), zadnje čase se veliko igrava igrico Logifix, mega stvarca za učenje logičnega razmišljanja, mali ful uživa … ampak tiste pol ure pa rabim, konec koncev – a je bolje, da sem pol ure bolj pasivno prisotna, pa potem aktivno, ali pa da se pustim da me izžame, pa sem potem bolj šalca na mizi kot mama :))))
T.

Mame bi morale na recepti dobiti petnajst minut počitka takoj po službi. Življenje bi bilo za vse lepše. :-)) Meni včasih samo to manjka – četrt ure, ko že “v civili” doma moliš noge v luft.

hi,hi, natanko tako 🙂
T.

Jest sem tut čist brez energije, moja bučka pa hiperaktivna. Tut 5 minut ni tiho, je kot mlinček….povrhu vsega je pa še obsedena z mano in nikjer noče biti, kljub temu, da bi jo babica pazila, pa ona noče brez mamice nikamor!

Oh,

kaj pa vem kaj naj vam napišem, Pri nas je čisto drugače, mulc večino dneva ne ve da obstaja mama (a veste, da me je začel klicati “mami” šele pred mesecem dni??) enostavno se dogaja na svetu tolikooo stvari, da je mami čisto odveč :))
In ko sem za kratek čas pobegnila v službo, je bila reakcija obupna (zame pa zanj tudi verjetno), enostavno me je potem ko sem prišla domov še bolj ignoriral in postal popolnoma agresiven, do sebe, do krožnikov, žlic in ostalih stvari.

Naš je pač tak; fino je, da sem zraven, ampak samo zato, da se počuti varnega, sicer se pa igra sam. Le da je izbor igrač včasih malo čudn, ampak to je druga tema…

Jaz imam do sedaj čisto drugačne izkušnje, midve si enrgijo kar podajava

Po pravici tudi naš je “preveč” živahen, da ga komaj z ženo , taščo in tastom obvladujemo, vsak dan do okoli 9. ure zvečer. Potem pa smo bolj ali manj vsi utrujeni, ker moramo vstati ob 5.30 uri….

Ker ne spremljam natančno foruma (več, kje so časi :))), ne vem koliko starega otroka imaš?

Mi imamo namreč zeeeeelo živahnega mulca, ki je iz mene naredil cunjico, iz moža tepih, babi pa je itak vedno rabila 3 dni toplic po enem popoldnevu :))), in naj povem, s tem ko smo postavljali meje naše sposobnosti in želje, se je tudi sam zelo osamosvojil glede igre – je pa res, da je trajalo :)))
T.

Ja, naporne je – a v tolažbo naj ti bo, da je vsako leto bolje in bolje. Meni se ze zgodi, da bi se RADA IGRALA, risala, rezljala, pekla piskotke ipd z njima, pa me starejsa (9) obotavljivo pogleda, pa reče “sori mam, midva ravno nekaj delava, a lahko drugič”, ob njej pa sine (5) že skače okoli nje, “pejva, pejva”, potem pa mene pogleda pa reče “mamiii, sej nisi žalostna?”.

In se igrata kakšne izmišljene zgodbe, naredita lutkovno predstavo, vceraj sem gledala carovnisko (izmenicno sta mi prikaovala trike na podlagi kupljenih pripomockov) – za pripravo rabita vsaj eno uro, potem prikaz, potem pa še izboljšave….

Pri nas je zdaj vse po luftu***hčerka je stara leto in pol in ni trenutka,ko bi bila pri miru,stalno gas……….zelo sem vesela,ko pride na obisk sestra in me malo razbremeni, a kaj ko to traja le nekaj minut in potem je vse po starem.

Veseli+živahtni otroci=zdravi otroci(in kaj si več sploh lahko želimo?!!!!)

Ninjetka, zdaj sem se pa spomnila ene izjave svoje babice. Je bila na Soči (rehabilitacija), pa mi pravi: Maja, če boš videla tiste revčke na vozičkih nikdar več ne boš rekla svojemu otroku, naj bo pri miru… Pa se tistega nikdar več sicer ne držim, ker mi vseeno kdaj potegneta živec iz pete, se pa dostikrat spomnim na to pa si mislim, pa nej dirka, važno da je zdrav.

Je tako!

Ko pa bodo naši otroci odrasli,pa bomo “jokale” kje so tisti časi,ko so bili tako zlati!

Pri nas je pa prav lepo…
…ko bi morala mami pospraviti posodo po kosilu, je najmlajši kakal… ta večji je žejen in že poliva sok po tleh… mami briše, pa hčera kriči, da ji nekaj naloga ne gre… druga pa niti ne ve, da mora začeti z nalogo…
Ne, ne… popijejo naše energije toliko, kolikor jo imamo… jaz jo imam veeeliiiko… očitno :o)
Je očitno mati narava radodarna in z vsakim otrokom dobiš še dodatno energijo… zatorej Robin kar na delo :o)

Lep dan in vikend pol energije vam vsem želim!!

Vladka