Aha, pri vas otrok pač počne, kar si zaželi. Kadarkoli…. Se bom ognila te znanosti…[/quote]

Pri tebi pa kao ne, ker si ga dala v posteljo in odšla v spalnico? Ne me smejat. Hahahaha.[/quote]
Ne vem kdo te smeje – jaz te najbrž ne bom nasmejala.:-))) Si že kdaj slišala za to, da otroka daš v svojo posteljico in si pri njem dokler ne zaspi? Ne da ležiš, pač pa sediš ob njem in mu ne pustiš iz postelje. Verjetno nisi, ker je za to potrebna vztrajnost. Ampak se splača! Prvih nekaj dni je res naporno, potem pa se vsi naspijo. Brez travm in posledic.

Aha, pri vas otrok pač počne, kar si zaželi. Kadarkoli…. Se bom ognila te znanosti…[/quote]

Tudi pri nas otrok počne, kar želi. Ker je lepo vzgojen, s tem ni problema. Tisti, ki so skoz pod komando staršev, pa pač nikoli ne razvijejo razsodnosti in je katastrofa, ko ni mamine komande.[/quote]
Ha ha, če otrok počne, kar želi, je lepo vzgojen? Kar sanjaj ti to :-))) Res tvoj otrok ni mamin sinček (ne mama ne oče očitno nimata nobene avtoritete), bo pa nedonošenček prvi trenutek, ko bo stopil iz kokona. Ker v družbi pa ne more delati, kar želi, pa če se še tako na glavo postavlja. Bodo pa vsi drugi krivi, da je revček, a? 😛

Ne bom – spet? – zapisala, da mi je nedoumljivo, kako lahko zagovarjaš tako teorijo. Ti tja do šestega leta – pazi, to je, ko greš v šolo – nisi razumel, kaj se od tebe pričakuje (razen poslušnosti brez vprašanj)? Ni razumel pomena pravil? Ne še več: sploh jih nisi rabil razumet?

Tako ti. Tako do neke mere tudi moja mama, ki še danes za nazaj reče: “Tako se je takrat delalo in živelo.” Ji ni na misel prišlo, da bi sama lahko izpeljala kaj drugače. Res, hvala bogu, da je bil moj oče drugačen. Morda mi je zato na trenutke toliko nedoumljivejše, ker vztrajaš, da nečesa otroku ni treba niti razložiti. Postaviš pravilo – sicer se izkaže, da je vprašljivo, čemu sploh služi in da vsakič znova sproža nemir, teror in kopico negativnih občutkov med (tvojimi) ljudmi – a vztrajaš pri njem. Kar sem rekel, sem rekel. Potem, čez leta, si morda priznaš, da je bilo brezvezno. A ostal si mož beseda.

Obstaja možnost, da se z ženo dogovorita (ker se v neki zadevi v osnovi ne strinjata) in postavita – preprosto – svojega?

P.S.
Poskušaj razložit brez omembe rdečega semaforja.

Mah, daj no, zdaj pa ti zganjaš cirkus:-) Travme da bo imel zaradi ene čez rit? :-))) No, saj fino, da ste pri vas čakali toliko let, ampak mene bi že pobralo od nespanja. Se mi zdi, da bi otroci imeli veliko hujše travme od nenaspanih staršev, kot pa ene čez rit![/quote]

Najbolj slep je tisti, ki noče videti a ne? Ti ne veš kako otrok doživlja noč sam v svoji sobi! In od tu lahko izhajajo travme a veš. Ne, ti tega ne razumeš, za to potrebuješ možgane.

Mah, daj no, zdaj pa ti zganjaš cirkus:-) Travme da bo imel zaradi ene čez rit? :-))) No, saj fino, da ste pri vas čakali toliko let, ampak mene bi že pobralo od nespanja. Se mi zdi, da bi otroci imeli veliko hujše travme od nenaspanih staršev, kot pa ene čez rit![/quote]

Najbolj slep je tisti, ki noče videti a ne? Ti ne veš kako otrok doživlja noč sam v svoji sobi! In od tu lahko izhajajo travme a veš. Ne, ti tega ne razumeš, za to potrebuješ možgane.

Ne bom – spet? – zapisala, da mi je nedoumljivo, kako lahko zagovarjaš tako teorijo. Ti tja do šestega leta – pazi, to je, ko greš v šolo – nisi razumel, kaj se od tebe pričakuje (razen poslušnosti brez vprašanj)? Ni razumel pomena pravil? Ne še več: sploh jih nisi rabil razumet?

Tako ti. Tako do neke mere tudi moja mama, ki še danes za nazaj reče: “Tako se je takrat delalo in živelo.” Ji ni na misel prišlo, da bi sama lahko izpeljala kaj drugače. Res, hvala bogu, da je bil moj oče drugačen. Morda mi je zato na trenutke toliko nedoumljivejše, ker vztrajaš, da nečesa otroku ni treba niti razložiti. Postaviš pravilo – sicer se izkaže, da je vprašljivo, čemu sploh služi in da vsakič znova sproža nemir, teror in kopico negativnih občutkov med (tvojimi) ljudmi – a vztrajaš pri njem. Kar sem rekel, sem rekel. Potem, čez leta, si morda priznaš, da je bilo brezvezno. A ostal si mož beseda.

Obstaja možnost, da se z ženo dogovorita (ker se v neki zadevi v osnovi ne strinjata) in postavita – preprosto – svojega?

P.S.
Poskušaj razložit brez omembe rdečega semaforja.[/quote]
Večino stvari, ki se jih od malega otroka zahteva, jih otrok NE razume, četudi mu jih razložiš, ker preprosto nima te zmožnosti, ker njegov um še ni razvit do te mere, da bi lahko razumel kompleksnost razlage/pravila. Pomembno je, da do starosti, ko razvije abstraktni način razmišljanja, doume, da ne more bi vedno vse po njegovo, da obstajajo pravila, ki jih MORA upoštevat, ker zgolj tako lahko razvije sočutje in empatijo. Če je vedno in povsod vse po njegovo tega niti pod razno ne doseže, ker dojema svet okoli sebe kot, da so mu vsi podrejeni (starši so njegov cel svet po katerem sodi vse ostalo) in to je škodljivo zanj in za vse, ki bodo nekoč živeli z njim, ker bo za vedno obdržal infantilno miselnost, ki je skrajno egoistična.
Otoku, ki v vsem ugodijo se podere svet, ko vstopi v širši svet (nap šolo), tak otrok resnično trpi, ker se mu nihče več ne podreja kot so to počeli njegovi starši, zato si muke olajša z neko vrsto omame – droge, alkohol, bolestno nakupovanje….
Želiš to svojemu otroku, da bo trpel, ko vstopi v svet, da se bo zasvojil?:P

Mah, daj no, zdaj pa ti zganjaš cirkus:-) Travme da bo imel zaradi ene čez rit? :-))) No, saj fino, da ste pri vas čakali toliko let, ampak mene bi že pobralo od nespanja. Se mi zdi, da bi otroci imeli veliko hujše travme od nenaspanih staršev, kot pa ene čez rit![/quote]

Najbolj slep je tisti, ki noče videti a ne? Ti ne veš kako otrok doživlja noč sam v svoji sobi! In od tu lahko izhajajo travme a veš. Ne, ti tega ne razumeš, za to potrebuješ možgane.[/quote]
A brez žalitev ne gre? Povej, zakaj pa imaš ti takšne travme? Ne jaz ne nihče v moji okolici jih nimamo. Torej povej, kaj si ti oz tvoji starši počeli narobe podnevi, da imaš takšne posledice?

Ne bom – spet? – zapisala, da mi je nedoumljivo, kako lahko zagovarjaš tako teorijo. Ti tja do šestega leta – pazi, to je, ko greš v šolo – nisi razumel, kaj se od tebe pričakuje (razen poslušnosti brez vprašanj)? Ni razumel pomena pravil? Ne še več: sploh jih nisi rabil razumet?

Tako ti. Tako do neke mere tudi moja mama, ki še danes za nazaj reče: “Tako se je takrat delalo in živelo.” Ji ni na misel prišlo, da bi sama lahko izpeljala kaj drugače. Res, hvala bogu, da je bil moj oče drugačen. Morda mi je zato na trenutke toliko nedoumljivejše, ker vztrajaš, da nečesa otroku ni treba niti razložiti. Postaviš pravilo – sicer se izkaže, da je vprašljivo, čemu sploh služi in da vsakič znova sproža nemir, teror in kopico negativnih občutkov med (tvojimi) ljudmi – a vztrajaš pri njem. Kar sem rekel, sem rekel. Potem, čez leta, si morda priznaš, da je bilo brezvezno. A ostal si mož beseda.

Obstaja možnost, da se z ženo dogovorita (ker se v neki zadevi v osnovi ne strinjata) in postavita – preprosto – svojega?

P.S.
Poskušaj razložit brez omembe rdečega semaforja.[/quote]
Večino stvari, ki se jih od malega otroka zahteva, jih otrok NE razume, četudi mu jih razložiš, ker preprosto nima te zmožnosti, ker njegov um še ni razvit do te mere, da bi lahko razumel kompleksnost razlage/pravila. Pomembno je, da do starosti, ko razvije abstraktni način razmišljanja, doume, da ne more bi vedno vse po njegovo, da obstajajo pravila, ki jih MORA upoštevat, ker zgolj tako lahko razvije sočutje in empatijo. Če je vedno in povsod vse po njegovo tega niti pod razno ne doseže, ker dojema svet okoli sebe kot, da so mu vsi podrejeni (starši so njegov cel svet po katerem sodi vse ostalo) in to je škodljivo zanj in za vse, ki bodo nekoč živeli z njim, ker bo za vedno obdržal infantilno miselnost, ki je skrajno egoistična.
Otoku, ki v vsem ugodijo se podere svet, ko vstopi v širši svet (nap šolo), tak otrok resnično trpi, ker se mu nihče več ne podreja kot so to počeli njegovi starši, zato si muke olajša z neko vrsto omame – droge, alkohol, bolestno nakupovanje….
Želiš to svojemu otroku, da bo trpel, ko vstopi v svet, da se bo zasvojil?:P[/quote]

Noben z gotovostjo ne more reči, kaj čaka njegove otroke. Neglede na to, kako jih je vzgajal in kljub različnosti prijemov – vsak starš z najboljšimi nameni, tako, je znal in zmogel. Zato ni potrebe, da bi se sploh odzvala na tvoj zadnji stavek.

Ti bom pa napisala, zakaj sploh repliciram na takih temah. Ker v otrocih vidim sebe v tistem času. Ker je včasih tako malo treba, da človek doseže isti efekt – le z bolj razumevajočim prijemom. Kar nenazadnje pomeni ne le prijaznejše sobivanje in odraščanje, temveč tudi podlago za sočutnejšo odraslost. Kjer kljub prilagajanju (ne podrejanju) zmorejo ohraniti svobodnega duha.

Mi smo imeli obupne težave s spanjem otroka. Tako hudo je bilo, da so nas poslali na pregled v Ambulanto za motnje spanja. Tam smo bili ravno ko je bil otrok star 1,5 let.
In problem s spanjem, zbujanjem, prihajanjem k nama v posteljo itd. je bil posledica ravno tega, da sem sama preveč popuščala.
Ker ko je mož sam doma zvečer, ko je treba dati otroke spat, spita oba celo noč brez problema, tudi zjutraj dlje. Ko sem doma jaz je ponoči sprehajanje do wcja, prihaja k meni v posteljo (največkrat potem ne zaspi takoj in se igra z lasmi itd..), jokanje, še igra se v svoji sobi ponoči če mu ni do spanja.. in to samo zato, ker dovolim, da prihaja k meni ponoči itd..
Ker mož spi in ga to ne moti, nimava problemov glede tega, oz. moti samo mene. Je pa to hitro čez mejo in pride do tega (kar je bilo pri nas) da je otrok praktično več kot pol noči buden, čez dan je v vrtcu in tudi ne more spati in pride do tega, da je hiperaktiven (ne bolezensko), odpornost mu pada, jokajoč, razdražljiv itd..
Tako da se po svoje strinjam z On_ problem je, ker mame popuščamo. In če ne pride čez mejo in moti samo nas, ni tak problem, ker na koncu to vsak otrok preraste. Če pa moti partnerja pa je potreben kompromis. Kakšen pa je odvisno samo in zgolj od tistih, ki ga sprejemata.

Če partner misli da je tako lušno sam spat potem pa naj spi sam, pa naj gre on drugam spat.
Ne vem no meni je ena stvar izsiljevane drugo pa ko otrok sredi noči rabi bližino

Jaz sem moje otroke (imam 3, zdaj so šest, osem in deset), ko so hodili k nama spat, vse dajala na mojo zunanjo stran spat. Torej ne med nama, ampak na mojo zunanjo stran. Tako niso motili moža,. Če že, sem se jaz k možu bolj primaknila. Če pa so brcali, sem zjutraj lepo povedala, da brcanja ponoči ne dovolim in da če bo brcal, bo moral v svojo sobo. Začuda je to pomagalo (ne vem zakaj, ker takrat spijo, ampak je pomagalo).

Tudi jaz sem mnenja, da naj otroci pridejo, če rabijo, ko so majhni. To rabijo. Pri meni tudi vsi spijo kot dojenčki. Ampak seveda do določene starosti. Jaz začnem omejevati tam nekje pri 4-5 letih, ko kaj že razumejo in se da zmenit. Najprej rečem, da vsako drugo noč lahko pride, nato po nekaj mesecih, rečem, da sedaj pa lahko pride ob vikendih, ker med tednom moram v službo in se moram dobro naspati. Sicer otroku ni všeč, ampak se načeloma kar da. Vsi so se “zmotili” in prišli navkljub dogovoru, pa ni bilo potrebno več kot 2x poslati otroka nazaj v svojo sobo. Sicer s solzami (in ja, boli, ampak…), ampak je pomagalo.

Sedaj vsi dobro spimo. Postelja pa jim je odprta še vedno takrat, ko imajo kako hudo nočno moro (redko, 1x letno mogoče) ali ko so bolani. Takrat lahko pridejo brez da bi kaj pojasnjevali.

Ja, ampak problem je, ker se tu mama z očetom ne “ne strinja” kot odrasel človek, ampak dela iz njega tagrdega starša, sebe in otroka pa predstavlja kot žrtve. To je popolnoma nezrelo in zraven še zelo grdo do partnerja, ki v tej situaciji sploh ni več partner, ampak ata dvema cmeravima otrokoma. In potem ata enkrat sredi noči ves zmatran in zafrustriran vzkipi in strese svojo jezo nad nič krivim malčkom, čeprav je očitno, komu je v resnici namenjena, mama pa vsa srečna, da se je zdaj končno izkazalo, kdo je tu v resnici slab in kdo dober zavzame pozo mučenice, ki bo z otrokom spala na kavču, da bo revček dobil, česar “ne sme” dobiti. Sama iz sebe dela žrtev. Slovenski nacionalni šport.

Ja, ampak problem je, ker se tu mama z očetom ne “ne strinja” kot odrasel človek, ampak dela iz njega tagrdega starša, sebe in otroka pa predstavlja kot žrtve. To je popolnoma nezrelo in zraven še zelo grdo do partnerja, ki v tej situaciji sploh ni več partner, ampak ata dvema cmeravima otrokoma. In potem ata enkrat sredi noči ves zmatran in zafrustriran vzkipi in strese svojo jezo nad nič krivim malčkom, čeprav je očitno, komu je v resnici namenjena, mama pa vsa srečna, da se je zdaj končno izkazalo, kdo je tu v resnici slab in kdo dober zavzame pozo mučenice, ki bo z otrokom spala na kavču, da bo revček dobil, česar “ne sme” dobiti. Sama iz sebe dela žrtev. Slovenski nacionalni šport.[/quote]
Lepo si napisala, ampak resnično dvomim, da bo avtorica (in njene somišljenice) to dojela.

Nenazadnje, pod črto: dobra tema. Če se bo kdo uspel prebiti čez številčne strani in odgovore, zapisane na njih, bo lahko razbral, da imamo ljudje različne izkušnje. Zrastejo otroci – ki prihajajo kdaj spat k staršem in tudi taki, ki tega ne smejo oz. za to niti sami nimajo potrebe – v zrele ljudi.

A v tej temi je ključno, da se pri vzgojih prijemih medsebojno ne strinjata starša. Tega namesto njiju ne more rešiti nihče od nas in nenazadnje imamo vsak svojo zgodbo. Pri njima pa to pomeni šele začetek usklajevanja na poti odraslosti njunih otrok. Ko ‘odletijo iz gnezda’, ju bo ravno ta sposobnost, da sta složna in imata podobne poglede na svet, združevala tudi vnaprej.

Vse dobro vsem.

Nisem brala čisto vsega vendar po tistem kar sem mislim, da morate najti neko zlato sredino. Otrok potrebuje starše, tudi ponoči vendar na drugi strani starši potrebujejo počitek, da se lahko čez dan z otroki kvalitetno ukvarjajo.
Najprej se morata z možem pogovoriti in poiskati skupaj neko rešitev, ki bo dobra za vse, tako za vaju kot za otroka. Potem pa je pa potrebno postopoma priti do tega dogovora. Otroka, ki je navajen, da pride vsako noč k vama ne moreta v eni noči naučiti drugačnega vedenja. Z otrokom se čez dan o tem pogovarjajte, ponoči ga pa dosedno vračajte v svojo posteljo. Druga rešitev je pa mogoče res tretja postelja ob vajini postelji, če se vam zdi, da otrok res nujno potrebuje vajino bližino ponoči.
Midva imava dva otroka in dve povsem različni izkušnji. En je spal in še danes spi kot top kjerkoli je. Ko je utrujen pade dol in zjutraj se zbudi. Vmes ga lahko umijemo, preoblečemo, preselimo. On spi. Drugi je začel spati povsem sam celo noč pri teh letih vendar se še zgodi, da se ponoči zbudi, če ga vmes kaj premaknemo se zbudi in potem težko zaspi nazaj ipd.
Ljudje smo različni zato instant rešitve ne obstajajo. Lahko upoštevate kakšen nasvet na grobo in iz tega najdete rešitev za vas.

Mlajši ima 8 let. Še vedno je dostikrat pri meni v postelji ob meni, ko se zjutraj zbudim. Pride popolnoma neslišno, se uleže zraven mene in spi dalje. Midva z možem se še malo bolj stisneva eden k drugemu in vsi lepo spimo, do budilke.
Mene to nič ne moti, ker še prehitro mine ta čudoviti čas.

Moja punčka je do 1,5 leta kamot spala sama v svoji sobi,pri 1,5 letu je ponoči začela prihajat na sredino spat,sedaj pri 2,5 letih si je to sredino kar prisvojila in njena postelja v otroški sobi sameva.Naju s partnerjem to sploh ne moti,prav lušno je,ko se stisnemo.Itak bo prehitro odrasla in ne vem,zakaj bi ji branila cartanje pa občutek varnosti ponoči.

Midva imava štiri otroke in dva (ne istočasno – najstarejši in tretji) sta hodila spat v najino posteljo tja do enega šestega, sedmega leta. Moža je to zelo motilo (ker sta bila zelo nemirna), mene sicer tudi, ampak mi je bilo najbolj pomembno, da se vsaj približno naspimo. Včasih sem šla v njuno sobo in spala tam….. skratka ni bilo ravno prijetno. Ampak veš kaj, otroci tako hitro zrastejo in se prav spomnim, da sva – oba!! kar nekaj časa pogrešala nočne obiske, ko so se ti končali. Potem smo dobili pa najmlajšega, ki pa je bil še bolj zakompliciran za spanje, On pa naju je prišel iskat v spalnico sredi noči in želel da spiva v njegovi sobi. V zakonski postelji, pa nikakor ni zaspal nazaj. To je šele bila nočna mora.

Večino stvari, ki se jih od malega otroka zahteva, jih otrok NE razume, četudi mu jih razložiš, ker preprosto nima te zmožnosti, ker njegov um še ni razvit do te mere, da bi lahko razumel kompleksnost razlage/pravila. Pomembno je, da do starosti, ko razvije abstraktni način razmišljanja, doume, da ne more bi vedno vse po njegovo, da obstajajo pravila, ki jih MORA upoštevat, ker zgolj tako lahko razvije sočutje in empatijo. Če je vedno in povsod vse po njegovo tega niti pod razno ne doseže, ker dojema svet okoli sebe kot, da so mu vsi podrejeni (starši so njegov cel svet po katerem sodi vse ostalo) in to je škodljivo zanj in za vse, ki bodo nekoč živeli z njim, ker bo za vedno obdržal infantilno miselnost, ki je skrajno egoistična.
Otoku, ki v vsem ugodijo se podere svet, ko vstopi v širši svet (nap šolo), tak otrok resnično trpi, ker se mu nihče več ne podreja kot so to počeli njegovi starši, zato si muke olajša z neko vrsto omame – droge, alkohol, bolestno nakupovanje….
Želiš to svojemu otroku, da bo trpel, ko vstopi v svet, da se bo zasvojil?:P[/quote]

Noben z gotovostjo ne more reči, kaj čaka njegove otroke. Neglede na to, kako jih je vzgajal in kljub različnosti prijemov – vsak starš z najboljšimi nameni, tako, je znal in zmogel. Zato ni potrebe, da bi se sploh odzvala na tvoj zadnji stavek.

Ti bom pa napisala, zakaj sploh repliciram na takih temah. Ker v otrocih vidim sebe v tistem času. Ker je včasih tako malo treba, da človek doseže isti efekt – le z bolj razumevajočim prijemom. Kar nenazadnje pomeni ne le prijaznejše sobivanje in odraščanje, temveč tudi podlago za sočutnejšo odraslost. Kjer kljub prilagajanju (ne podrejanju) zmorejo ohraniti svobodnega duha.[/quote]

Moj zadnji stavek ne rabi odgovora, ker je zgolj retorično vprašanje.

Me pa čudi kako vsi trdimo kako je prav tisto naše, malokdo pa pogleda kaj o tem pravi znanost, kakšne so razvojne faze otroka, kaj v določeni starosti potrebuje in česar absolutno ne.
Itak, da si nihče ne želi, da se mu otrok zafiksa pa se vseeno premnogo njih, in skupni imenovalec jim je nedosledna vzgoja, kjer starša na otroku izživljata svoje frustracije, dokazujeta svoj prav, ker preprosto ne vesta kaj je dobro za otroka, želita,da otrok ne bi “trpel”….
Ta tema je živ dokaz za to.
Mama sprašuje za kompromis ne uvidi pa, da ima otrok težave, ker s partnerjem nista složna in otroku nista sposobna na njemu dojemljiv način dopovedat kaj je prav in kaj narobe in ne znata branit postavljenih mej, ki jih mali vsako noč podere.
Vsekakor ni prav, da ju hodi vsako noč budit, upam, da se vsaj v tem strinjava?

Za otrokov duševni razvoj je pomembno, da otrok opravi čimveč stvari sam. Ena od teh je tudi spanje v svoji posteljici, ker s tem pridobiva samozavest. Če se bo večno oklepal mame in bo ona zanj iskala kompromise, ker se ji mali smili….ne bo nič iz njega, žal tako to je. Vsakdo hoče dobro za svojega otroka, a to ne pomeni, da je dobro, če je mali vseskozi zavit v vato.

Otroštvo je čas, ko starši svojega otroka pripravijo na samostojno življenje.
Kako naj neka oseba samostojno zaživi, če ni sposoben niti spati sam?
Se strinjam, da nekdo rabi več, drug manj pozornosti, na starših je, da ti naredijo stari na tak način, da jih otrok upošteva pri postavljanju mej/pravil.

Vsekakor ne trdim, da se bodo nekatere stvari zgodile zagotovo, je pa veliko večja verjetnost, da bo šlo marsikaj narobe, če se ne držimo nekih osnovnih pravil.
Tudi čez naselje se lahko peljemo 110km/h pa ni nujno da bomo koga povozili. Pa je prav da se tako vozimo?…. 😉
Nemalo resnice je tudi v tem pisanju:
Tvoja_teta » 07 Jun 2016 10:31

Tale zgornja teorija o (ne) samostojnosti pa niti malo ne drži.

Sama sem se držala staršev tam nekje do začetka osnovne šole pa še kakšno leto čez. Podnevi in ponoči. Ponoči mi je bilo najlepše, ko sem se pocrkljala pri njima, podnevi pa sem tudi lezla kolena ali se držala krila (ali hlač). Pri petnajstih sem šla v srednjo šolo v internat, po končani fakulteti pa v tujino.

Pravzaprav je ravno nasprotno, kot praviš ti. Ker sem kot otrok dobila vso varnost, ljubezen in zaščito, ki sem jo potrebovala, sem zrasla v samozavestno, odločno in samostojno osebo. In samo staršem se lahko zahvalim za to, ker me nikoli, pa res nikoli nista odrinila od sebe. In isto počnem s svojimi otroki.

In tvoja teorija zagotovo drži, a ne? 🙂 Ker če se ne bi stalno za kiklo držala, bi danes zagotovo bila še večja mevža, kot si bila kot otrok? Mogoče, mogoče pa ne. Mogoče pa bi že prej postala bolj samostojna in ne scrkljano mevžasto bitje? Nikoli ne bomo izvedeli 🙂

In tvoja teorija zagotovo drži, a ne? :-) Ker če se ne bi stalno za kiklo držala, bi danes zagotovo bila še večja mevža, kot si bila kot otrok? Mogoče, mogoče pa ne. Mogoče pa bi že prej postala bolj samostojna in ne scrkljano mevžasto bitje? Nikoli ne bomo izvedeli :-)[/quote]

Za njo 100 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Boš ti kaj o sebi povedala?

Res, eden najprimernejših odgovorov!
Ko otrok rabi občutek varnosti, smo mu ga starši dolžni zagotoviti, če tudi sredi noči.
Moda nočnega odrinjanja otrok od sebe se je začela po 2. svetovni vojni kot “projekt” elit, da človeka čim bolj oddaljijo od naravnih zakonov. Poleg tega so vsilili prepričanje, da spanje in potreba po seksu spadata skupaj. A to ne drži. Spanje je fiziološka potreba telesa in traja vse življenje, enako kot hranjenje in pitje. Potreba po seksu se pojavi v fertilni dobi, pa, ali mora biti vezana na točno določen prostor in točno določen čas?
Otrok rabi varnost staršev vse dokler se od njih čustveno ne odklopi, čemur je namenjena puberteta. Skozi vso zgodovino so mali otroci spali pri starših. Tudi hrano uživamo za isto mizo (in pijačo za istim šankom). Odriniti otroka iz skupnega ležišča je enako kot bi ga odrinili od skupne mize. Npr. če bi od začetka 21. stoletja začel veljati projekt hranjenja otrok za lastno mizo v lastnem prostoru, bi čez enih 70 let brali o skupnem hranjenju enake nesmisle kot jih zdaj beremo o skupnem spanju. Eni pač padejo na novodobne fore, ki so praviloma skregane z naravnimi zakoni. A človek ni nič drugega kot del narave!

Ja, ampak včasih so tudi seksali pred otroki. In če mama ni hotela, si je ata pač vzel. Tudi to je dost naravno. In tudi hčerko si je vzel, ko je bila dost stara. Pa deklo. Vem za precej takih primerov iz svoje zabačene štajerske vasi. Tudi sošolci so marsikaj povedali o skupnem spanju s starši in brati in sestrami. Ampak važno, da je naravno. Naravno je namreč tudi to, da imajo ljudje seksualne potrebe. Če misliš, da je prav, da se seksa pred otroki in z otroki, si vsaj konsistentna in sva zmenjene. Če pa ne, je tu potreben en kompromis. In jaz ne vidim ravno najboljšega kompromisa v tem, da gre mama z otrokom na kavč, ata pa pred računalnik težit drugim ženskam.

Saj se strinjam glede novodobnih for, ampak če bi bilo vse, kar je bilo nekoč, suho zlato, zakaj smo potem čutili potrebo, da zlezemo iz srednjega veka?

Ja, ampak problem je, ker se tu mama z očetom ne “ne strinja” kot odrasel človek, ampak dela iz njega tagrdega starša, sebe in otroka pa predstavlja kot žrtve. To je popolnoma nezrelo in zraven še zelo grdo do partnerja, ki v tej situaciji sploh ni več partner, ampak ata dvema cmeravima otrokoma. In potem ata enkrat sredi noči ves zmatran in zafrustriran vzkipi in strese svojo jezo nad nič krivim malčkom, čeprav je očitno, komu je v resnici namenjena, mama pa vsa srečna, da se je zdaj končno izkazalo, kdo je tu v resnici slab in kdo dober zavzame pozo mučenice, ki bo z otrokom spala na kavču, da bo revček dobil, česar “ne sme” dobiti. Sama iz sebe dela žrtev. Slovenski nacionalni šport.[/quote]

Mogoče jo je strah se glasno nestrinjat, ker bo partner še njo nabil. To je tud slovenski nacionalni šport.