Vsak od nas želi poznati svoje starše. Četudi so slabi, si želimo poznati od kod naše korenine, zakaj smo to kar smo. S tem ko mu prikrivate nekaj takega, je to pač slej ko prej kriza identitete. Tega se ne gre skrivat. Saj bi razumel, da pač nista mogla imeti otrok ali kakorkoli, ampak povedat mu.

Moj partner je ta otrok in je po naključju izvedel za zgodbo od drugih virov. Zelo hude posledice mu je to pustilo na psihi, morda se ne zavedate kako globoko ljudje doživljamo svoje korenine in pripadnost. In kako prikrivanje in zastajanje resnice boli. Ti otroci začnejo potem bolestno iskati svoje korenine in spremenijo celoten tok svojega življenja, ne morejo se umiriti dokler ne spoznajo resnice. Jaz predlagam resnico in pogum, naj otrok ve od kje prihaja in kakšna je vajina vloga v njegovem življenju. To niso heci! Še manj pa nepomembne informacije.

Ja, treba bi mu bilo povedati že mnogo prej. Glede hudih psihičnih posledic pa je tako, da je vse odvisno od tega, kako nekdo določeno dejstvo dojema. Nekateri imajo travme že, če dobijo kazen za prehitro vožnjo. V življenju niso vedno samo optimalni pogoji in iz dejstva, da je za ta podatek izvedel kasneje, ni treba delati drame, ker se je v življenju treba soočiti še z mnogo hujšimi stvarmi.

Ti pa si poznavalec – kaj govoriš, posvojitev je veliko – samo jaz imam dve prijateljici,  ki sta posvojeni, sošolca iz srednje šole… Le od kod vam samozavest za tako prepričana stališča?

In še za avtorico – vsi ti posvojenci, ki jih poznam, za to vedo od malega. Bi rekla, da večinoma vejo, glede na to.

Mislim, da boste vse dobro rešili, če ste sicer ubrana družina, brez skrbi! Vso srečo!

To si kar nekaj zmišljuješ ali v nekem svojem balončku živiš? V sloveniji je na leto tam okoli 30 posvojitev. Velika večina iz tujine.

Ne vem, odvisno kako sprejema stvari. Nekaterim to ne povzročilo težav, drugim da. Potrebno je morda predhodno obvestiti, zakaj do posvojitev prihaja ter da niso nič manj ljubljeni zato. Ter jih povprašati o njihovem mnenju. Potem pa sproti, pa morda otrok ne bo zameril. No, se mi zdi. Ampak, otrok potem ne sme biti firbčen, iskati razloge, zakaj je posvojen. Če bo razlago razumel. Če grem v kožo otroka, pa ti ne znam povedati reakcije. Ali bi morda sploh želela vedeti. Ne vem, pogovarjajte se. Reakcije. In bosta ugotovila tudi pravšnjo odločitev. Srečno in previdno.

Ampak, ni pa fajn morda, da so ‘označeni’. Mama in ata, al pa pustite to označevanje, kot da so krivi, ker jim pač dodeljujete oznake. Recimo, če bi bila, ne vem, se ne bi počutila fajn ob takih super sošolcih.

Pardon, ala prijateljica, ki o meni razoravljata na nekem forumu.

Veliko mladih se danes testira na My Heritage. Avtorica, si misliš, da se bo tvoj sin lahko en dan testiral in pri tem nehote odkril, da ni vajin biološki otrok? Si predstavljaš njegov šok?  Ód malega bi moral poznati svojo zgodovino. In od njega naj bo odvisno, če bo želel poiskati biološke starše ali ne. Naj ima vsaj to izbiro.

Povedat…. Absolutno….  Sem imela zelo podobno situacijo, niso mi povedali, vedela sem že od malih nog, a nekako nisem upala povedat, dokler me ni tolkto razjedalo da sem eksplodirala, no tudi mojim doma se je takrat odvalil kamen od srca… Tako da ja…. Povedat.

Nespametno skrivanje, to privede do težkih problemov.. Poznam primer, ko je fant pri 16-tih zvedel da njegov foter to pravzaprav ni. Mati je prava. Prej so poskušali prekrit. In so se začele hude težave. Vem tudi za primer, ko je po krvodajalski akciji foter ugotovil, da ni foter svojmu sinu, ga ni več med nami tako ga je sesulo.

Avtorici svetujem ogled filma Oktoberski otrok, kjer prikazujejo podobno situacijo. In prosim prosim, povejta otroku resnico. Sicer bo, ko bo izvedel, samo slabo… 😞

Če sta bila do zdaj tiho se bodi naprej tiho

Ni res da so starši biološki ponavadi neznani, v naši majhni Slo ti jaz najdem vsakega človeka  tudi če nisem profi detektiv,

To je jeba. Če bo otrok zvedel da ne posvojen pred 10 letom, mu to lahko fino zjeba psiho v odraslosti, ker bo začel premlevati zakaj pa njega starši niso marali, ta, negativna čustva bo potlačil in se mu bodo kot bumerang vrnila v odraslosti. Zato se ne zajebavat s tem in otroku absolutnon ne smeš povedati pred 15 ali 18 letom.

Ker ne gledam žajfnc, tudi ne poznam primerjav z njimi. Izhajam iz tega, da sta iz Makedonije. Vem, da se čas vrtni na južnem delu nekdanje skupne države drugače in da so drugačni tudi pogledi na družino in družbo kot tako, zato dopuščam možnost, da je res.

Nimam enovitega mnenja kdaj in ob kakšni priložnosti je bolje povedati. Tudi sedaj ne vem, če bi se odločila za tak korak. Verjetno bi dokumentirala svoje občutke o posvojitvi in vsem v zvezi s tem, s polno ljubezni kako, zakaj, kdaj, vsako malenkost in jih hranila kot spomin za otroka, ko odraste. Tudi kdo so roditelji, kje se nahajajo in maksimalno omehčala razloge, zakaj so se tako odločili kot so se.

Če pa misliš povedati zdaj, razišči kje so njegovi roditelji in kako živijo. Ker to bo prvo vprašanje. Zato ker bo nastopilo težko obdobje iskanja identitete. Bodita pripravljena, da bo otrok poskušal vzpostaviti stik in mu pri tem pomagajta. Vedno s tem prevzameta tudi tveganje, da vaju bo nekaj časa zavračal.

Verjetno je res bolje, da otrok posvojitev nosi s sabo kot del osebnosti, ampak povem, da bi tudi sama bila  v dvomih, če si želim, da moj otrok to sploh kadarkoli ve.

Če mi do sedaj niste povedali in ni rasel s tem, mu ne povejte nikoli.

Bolje tako. Mislim da bi trenutna zmeda v glavi bila prevelika.

Če kdaj sam izve bo štala. To boste takrat reševali in se opravičevali.

Srečno!