Pametnjakoviči, ki depresivce pošiljate na sprehod in ste proti AD-jem
Pozabljate, da imajo v določenem primeru slabo izolirane ordinacije in da smo nekateri na lastna ušesa slišali, kaj vse se po novem imenuje bolezen. O detajlih pa raje ne bi.[/quote]
Težko odgovorim na tako zastavljeno trditev. Bolezni so klasificirane v Mednarodni klasifikaciji bolezni, in se težko zmišljujemo, tam so tudi podrobno našteti kriteriji za diagnozo vsake bolezni. Če tega ne poznate, ne morete soditi kaj je, kaj pa ni bolezen…
Odtegnitveni sipmtomi se lahko pojavijo, če ad-je nehaš naenkrat jemat, pa še to trajajo nekaj dni. Zato pa se jih neha jemat postopoma. Jaz nisme imela nobene krize.
Tebe bi pa vprašala, zakaj ne greš morit onkologom, zakaj kar vse rakave bolnike dajo na kemoterapijo ali na druge oblike zdravljenja?[/quote]
Me veseli, da so ti AD ji pomagali , pa tudi, da nisi imela nobene krize in je nikomur ne privoscim.
Ucinkovine v AD jih niso enake, zelo veliko je odvisno tudi od razpolovne dobe. Pri fluoxetine ( Prozac) je razpolovna doba npr. dolga in odvajani ucinki zato manj hudi.
Onkologije nikakor ne enacim z psihiatrijo in tega nikakor nisem napisala.
Nisem napisala, da enačiš onkologe s psihiatri. Sprašujem te – tebe in ostale pametnjakovičke – zakaj mislite, da veste več o duševnih boleznih in o zdravilih od psihiatrov in od tistih, ki smo kdaj imeli kakšno motnjo ali jo imamo še vedno? Zakaj ne greste pametovat drugim zdravnikom? Zakaj drugim bolnikom ne svetujete, naj ne jemljejo zdravil? Zakaj ste ravno za duševne bolezni vsi taki strokovnjaki?
Zakaj mi poskušaš dopovedat, kako grozni so Ad-ji, če pa imam jaz – ki sem jih jemala – dobre izkušnje?
Pozabljate, da imajo v določenem primeru slabo izolirane ordinacije in da smo nekateri na lastna ušesa slišali, kaj vse se po novem imenuje bolezen. O detajlih pa raje ne bi.[/quote]
Težko odgovorim na tako zastavljeno trditev. Bolezni so klasificirane v Mednarodni klasifikaciji bolezni, in se težko zmišljujemo, tam so tudi podrobno našteti kriteriji za diagnozo vsake bolezni. Če tega ne poznate, ne morete soditi kaj je, kaj pa ni bolezen…[/quote]
Kaj pravzaprav definira krizo psihiatrije?
Najprej se ta odraža v procesu psihiatrizacije prebivalstva oziroma dejstvu, da smo vse več čustvenih stanj in vedenjskih odzivov, ki so del človekovega življenja, nekritično patologizirali. Tako je na primer prva izdaja psihiatričnega diagnostičnega priročnika iz leta 1952 vsebovala le 106 psihiatričnih diagnoz, v že omenjenem petem priročniku pa je že več kot 312 psihiatričnih motenj. Če bi bilo v katerikoli drugi veji medicine v obdobju šestdesetih let odkrito več kot 200 novih diagnostičnih entitet, bi to pomenilo revolucionarni predor te stroke. Žal teh 200 novih psihiatričnih motenj niso “odkrili”, temveč so dogovorjene oziroma dobesedno demokratično izglasovane.
Takšna diagnostična hiperinflacija posledično pomeni, da so duševne motnje, ki so bile še pred pol stoletja redke in so prizadele manjšino prebivalstva, zdaj postale vseprisotne.
Farmacevtske družbe so z metodami posredne in neposredne korupcije v popolnosti posrkale psihiatrično stroko, ki neosveščeno postane agentura njihovega marketinga. Omenjeno trditev nazorno odraža podatek, da je leta 1986 v ZDA prodaja antidepresivov in antipsihotikov skupaj znašala približno 500 milijonov dolarjev, leta 2004 pa že 20 milijard dolarjev
Težko odgovorim na tako zastavljeno trditev. Bolezni so klasificirane v Mednarodni klasifikaciji bolezni, in se težko zmišljujemo, tam so tudi podrobno našteti kriteriji za diagnozo vsake bolezni. Če tega ne poznate, ne morete soditi kaj je, kaj pa ni bolezen…[/quote]
Kaj pravzaprav definira krizo psihiatrije?
Najprej se ta odraža v procesu psihiatrizacije prebivalstva oziroma dejstvu, da smo vse več čustvenih stanj in vedenjskih odzivov, ki so del človekovega življenja, nekritično patologizirali. Tako je na primer prva izdaja psihiatričnega diagnostičnega priročnika iz leta 1952 vsebovala le 106 psihiatričnih diagnoz, v že omenjenem petem priročniku pa je že več kot 312 psihiatričnih motenj. Če bi bilo v katerikoli drugi veji medicine v obdobju šestdesetih let odkrito več kot 200 novih diagnostičnih entitet, bi to pomenilo revolucionarni predor te stroke. Žal teh 200 novih psihiatričnih motenj niso “odkrili”, temveč so dogovorjene oziroma dobesedno demokratično izglasovane.
Takšna diagnostična hiperinflacija posledično pomeni, da so duševne motnje, ki so bile še pred pol stoletja redke in so prizadele manjšino prebivalstva, zdaj postale vseprisotne.
Farmacevtske družbe so z metodami posredne in neposredne korupcije v popolnosti posrkale psihiatrično stroko, ki neosveščeno postane agentura njihovega marketinga. Omenjeno trditev nazorno odraža podatek, da je leta 1986 v ZDA prodaja antidepresivov in antipsihotikov skupaj znašala približno 500 milijonov dolarjev, leta 2004 pa že 20 milijard dolarjev
Vir ki ste navedli je intervju, oz. mnenje enega psihiatra, lahko o tem diskutiramo vnedogled, ampak nekatere trditve so res zanimive.
Ali sploh veste, koliko antidepresivov in antipsihotikov bilo na trgu l.1986? Ta primerjava je zavajajoča, saj je logično, da je prodaja porasla, mislim da bi rezultati bili enaki, če bi primerjali prodajo citostatikov, ali antihipertenzivov… In kako si to razlagate?
Farmacevtske družbe, proizvajajo, reklamirajo in prodajajo svoje proizvode. Ne rečem, da korupcija ne obstaja, morda sem malo naivna, ampak menim, da kljub vsemu, zdravnik predpiše zdravilo za katerega meni, da bo pacientu pomagalo.
Zanimiva je tudi trditev o porastu psihiatričnih obolenj, ker si jo lahko razlagamo na različne načine. Jaz upam, da je to zato, ker več ljudi poišče pomoč, več ljudi jo tudi dobi in so zato “v statistiki”. Ste res prepričani, da sto let nazaj ni bilo depresije, ni bilo psihoze itn.? Seveda so duševne bolezni obstajale, samo se niso prepoznavale in se niso zdravile.
Depresijo in shizofrenijo so opisali ze stari Grki.
Navezujem se na vaso trditev:
“Bolezni so klasificirane v Mednarodni klasifikaciji bolezni, in se težko zmišljujemo, tam so tudi podrobno našteti kriteriji za diagnozo vsake bolezni”
Clanek govori o stevilu diagnoz v DSM, torej 200 novih diagnostičnih entitet v manj kot 60 letih, ne pa o stevilu pacientov.
Diagnoze se neprestano spreminjajo, nekatere, ki so bile v preteklosti ena diagnoza, so kasneje razdeljene na več različnih, ker se je ugotovilo, da se razlikujejo ena od druge. Medicina je zelo dinamična, se neprestano spreminja, enako je v drugih vejah medicine. Ljudje si lahko to razlagajo na različne načine, tisti ki so bolj nezaupljive sorte, so bolj nagnjeni temu, da povsod vidijo zarote in kriminal.
To kar se meni zdi pomembno, je, da se ljudi ne odvrača od zdravljenja ki bi jih lahko pomagalo. Ne smete pozabiti, kakšne posledice ima lahko velika depresivna motnja.
Ne trdim, da so ADji grozni in da ne pomagajo. Nikomur ne svetujem, naj jih ne jemlje. Trdim edino to, da so lahko fizicno zasvojljivi, in da zdravniki to premalo poudarjajo.[/quote]
Tudi protebolečinske tablete so zasvojlvive pa še marsikatera druga zdravila. Ampak gonja je samo proti AD-jem. Zakaj?
Kaj bi ti sploh rada dokazala? Medicina se pač stalno razvija in stalno odkriva nekaj novega.
Saj tudi številne druge bolezni v preteklosti niso bile znane. Ko je kdo umrl od kakšne bolezni, niso poznali latainskega izraza za to bolezen niti diagnoze, ampak so pač rekli, da ga je bog poklical k sebi.
Koliko ljudi je umrlo od raka pa sploh niso vedeli, da imajo raka.
Diagnoze se neprestano spreminjajo, nekatere, ki so bile v preteklosti ena diagnoza, so kasneje razdeljene na več različnih, ker se je ugotovilo, da se razlikujejo ena od druge. Medicina je zelo dinamična, se neprestano spreminja, enako je v drugih vejah medicine. Ljudje si lahko to razlagajo na različne načine, tisti ki so bolj nezaupljive sorte, so bolj nagnjeni temu, da povsod vidijo zarote in kriminal.
To kar se meni zdi pomembno, je, da se ljudi ne odvrača od zdravljenja ki bi jih lahko pomagalo. Ne smete pozabiti, kakšne posledice ima lahko velika depresivna motnja.[/quote]
Bravo! Jaz, ko sem zbolela, sem samo razmišljala, kako bi šla na vrh stolpnice in se vrgla dol. Psihiater mi je predpisal antidepresive in najboljša prijateljica me je odvračala, češ naj jih ne jemljem, ker so blablablabla – skratka enake nebuloze kot tale ženščina tu gor. Ampak k sreči je nisem poslušala, če ne me danes ne bi bilo več. Sem se s kombinacijo tablet in psihoterapije zrihtala. In danes tablet ne jemljem več. Takrat pa je bilo zelo zelo hudo!
Sesula sem se. Vseh bolezni, borbe za življenje domačih, nege, skrbi za vse, sama, brez pomoči kogarkolli, boja za preživetje,… očitno nisem več zmogla. Mogoče bi kdo drugi mojo situacijo popolnoma stoično prenesel. Mogoče bi se kdo obesil. Ali dobil rano na želodcu, raka, multiplo,…
Mene pa je “našla” tesnoba z napadi panike. Skoraj čez noč in vsaki naslednji dan bistveno huje.
Antidepresivov, ki mi jih je predpisal psihiater, sem se še nekaj časa otepala. Ker me je bilo strah… Vsega!! Stranskih učinkov, zasvojljivosti,… Itak me je bilo strah vsega; življenja, vsakega novega dneva, vsakega trenutka posebej…
Nisem več mogla k frizerju, v trgovino, v avtomobil, na roditeljski sestanek, na nastop otrok,… Nikamor. Prepričana sem bila, da ne bom nikoli več videla morja, čudovite Gorenjske, nastopa svojih otrok v šoli,…
Doma sem sedela (bila sem na bolniški jasno) in si izmišljevala nove in nove vaje za sproščanje, ko sem imela občutek, da me duši, da ne morem dihati, da me bo verjetno zadela kap… Ali, da bom preprosto od groze, ki sem jo čutila, umrla.
Nisem več zmogla niti na ulico, potem že iz hiše ne več. Včasih sem korakala po sobi gor in dol, ure, in ponavljala:”Ne! Prosim, ne več!!”
Starejša sodelavka, ženska izkušenj, s katero sem še imela občasne stike po telefonu, sicer pa pristašinja vsega naravnega in nasprotnica antidrpresivov, mi je rekla:”Glej, ZDAJ moraš funkcionirati. ZDAJ te otroka potrebujeta. ZDAJ naredi vse, da se izkoplješ iz najhujšega. Možno odvisnost boš reševala kasneje. ZDAJ pa reši sebe in svoja otroka in poskusi še z antidepresivi!”
Pa sem poskusila.
Po treh tednih sem šla po dooooolgem času na sprehod. Potem po en artikel v trgovino, naslednjič po dva…
Od tega je že nekaj let. Vsakodnevne obveznosti opravljam normalno, nekajkrat sem otroka peljala na potep v tujino, na morje itak.
Napada panike že nekaj let nisem imela. Pa sta mi vmes umrli babica in mama. Občasno še začutim blago tesnobo, sploh ob večjih življenjskih obremenitvah. Vendar zdaj vem, da je to prehodno, da se da pomagati in premagati.
Antidrpresive še vedno jermljem. In, ne boste verjeli, mi je prav malo mar, če sem od njih odvisna ali ne. Če bom imela odtegnitvene simptome ali ne. Če jih bom morala jemati do konca življenja ali ne.
Ker živim. Vsaki dan znova se spet veselim množice trenutkov, dogodkov, uživam v drobnih radostih življenja – kot sem to znala pred obdobjem skrajne anksioznosti. Ker ne le, da zmorem v trgovino, na govorilno in na morje, ampak sem ponovno normalna. Zadovoljna! In moja otroka z mano.
Vs erazloženo kratko, jasno in poučno! Preebrite si predvsem tisti, ki pametujete o depresiji in AD-jih.
http://med.over.net/clanek/10-mitov-in-resnic-o-depresiji/#.VF9tVWeb9U4%5B/quote%5D
LOL s kaksnim ponosom je to napisano 🙂 In seveda ovca nebi bila ovca ce nebi verjela vsemu in vsakemu….
Tole je zeeeeloooo lepo prebrati, sem vesela za vas, in za vaše otroke.
Niti slucajno ne mislim da je jemanje AD jev a priori slabo, in da so depresivni ljudjelenobe ali slabici. Nikakor!
Antidepresivi so pomembna opora pri premagovanju bolezni, kar depresija vsekakor je.( niso pa edino sredstvo)
V diskusijo sem se spustila, ker se ne strinjam s trditvijo da
” antidepresivi ne zasvajajo, to je zelo pogosta zabloda”…
ker je dokazano nasprotno.
Mislim,da bi morali biti bolniki veliko bolj osvesceni in pouceni o zdravilih ki jih jemljejo. Kakor seveda tudi zdravniki, ze zato, da bi skupaj z bolnikom sestavili uspesen nacrt odvajanja, ko je to potrebno.
Kako daleč smo prišli, da nam na forumu ponujate psihiatrinjo, ki tu oglašuje svoje storitve, ja verjamem tudi, da se človek na antidepresivu ne sekira več, mogoče celo neha pisat nebuloze. Kar živite v vašem miru na vaših svetih antidepresivih brez realnega doživljanja gorja in brez doživljanja lepote in naj življenje steče mimo vas v praznini, itak tga ne čutite:)…Aja, bomo spet primerjali s smrtno nevarnim rakom..:))) In hvala lepa, da me učite tukaj, butlja, novih manir, ampak vsak pa le naj raje pogleda okrog sebe po konkretnih primerih ljudi in njihovih zgodbah z zdravili, če ne v živo, pa na netu, preden v gnojno kemično jamo pade
Bila sem v hudi stiski, lahko rečemo bolna ali z motnjo. Presneto sem se je zavedala, jo čutila in poiskala pomoč. Zaenkrat je učinkovita.
Kakšne pa imaš ti načrte s svojo posmehljivostjo ljudem, za katere misliš, da ničesar ne čutimo, ker se nam je zgodilo, da smo čutili preveč? Razmišljaš o strokovni pomoči ali še upaš, da ti samemu to uspe rešiti? Ali si tako otopel/a, da se svojih težav ne zavedaš (več)?
Moja zgodba je podobna “antidepresivni”.
Dva majhna otroka, preobremenjenost, premalo spanja, privzgojen občutek, da mora biti doma vse tipi-topi, otroci na vseh možnih dejavnostih, treningih, vrt u nulo pošlihtan, vikendi obvezno preživeti v naravi in na soncu, poletja aktivna, morje, hribi, športi, postava je morala biti brezhibna,…. skratka, bila sem “super mama”, čista Wonder Women.
Dokler se ni začela kronična nespečnost, napadi panike, bolečine povsod po telesu, prepričana sem bila da imam vse možne oblike neozdravljivih “kleščarjev”, čez dan brezvoljnost, energija na rdeči lučki, tisti , ki ste to dajali čez, poznate.
Pred 7 leti sem dobila Zoloft, počutje se je po dobrem mesecu bistveno izboljšalo, dobila sem voljo do življenja. Najbolj pozitiven učinek je bil ” take it easy” filing.
Mož je bil presrečen, ker sem se iz diktatorske in kontrolfrik mame in žene spremenila v nasmejano in predvsem popolnoma skulirano dobrovoljko.
Da skrajšam zadevo, pred 8 meseci sem se odločila, da se mi Zolofta ne jemlje več. Enostavno sta bila moje počutje in energija na nivoju zavidljivosti.
Odtegnitveni sindromi so bili, nekje po 3 dnevu se je pričela rahla vrtoglavica, nekakšni pol sekundni “kratki stiki” v glavi, trajalo je vse skupaj cca 3 tedne.
Nato sem se enostavno prenehala obremenjevati z vsem skupaj, počutje je enako kot prej, super.
Lahko rečem, da so me AD rešili, jaz sem se jih pa tudi rešila!
Čestitam vsem ki ste lepo zaživeli naprej s pomočjo antidpresivov, večini ljudem pa to žal ne uspe in vedno znova padajo in vstajajo, saj so vzponi in padci oseb na antidepresivu njihova življenjska stalnica. Ne ne posmehujem se, samo razmišljam po svoje.
Ja ja, že dolgo nazaj nas je svetovna farmacija napadla z zdravili, ki naredijo umetno mirnega, ubogljivega in pridnega potrošnika, ona pa služi milijone in milijdarde v času svetovne gospodarske krize, kjer so nekoč glavna pomirjevala danes kao po novem zasvoljiva, ha ha verjetno zato, ker stanejo 2 eur, recio lepo primejo proti nespečnosti , no, namesto njih pa so naenkrat dovoljeni samo antidepresivi in antipsihotiki s ceno 10 do 70 eur, ki za razliko od neškodljviih pomirjeval vplivajo negativno na vse telesne sisteme! In ko pride hitreje do okvar drugih sistemov, pa je treba hitreje začeti jemati tudi zdravila rproti holesterolu, za srce in ožilje in proti sladkorni, proti pritisku….In krog je sklenjen in farmacija služi naprej milijarde v času, ko eni nimajo za jest.
K aj češ boljšega, važno da smo vsi srečni, pridni in tiho, ajaaa, saj danes ledvice in jetra tudi menjajo, kaj zdaj bluzim, pa ni več problem, samo glave še ne menjajo;)))
Celo človeško zgodovino je bilo to normalno bit potrt in nesrečen, a danes pa kao ni več del življenja, danes pa je treba na zdravila, čeprav gre na odziv na normalne neugodne življenjske situacije .
Vi pa kar ostanite umetno dobro na zdravilih še naprej, želim vam vse dobro, resno, vi kar imejte vaša prepričanja, jaz pa bom imela svojega)
DOHTARCA, ne rabim ti sreče zaželeti, saj če kera tvoja ukradena duša na koncu obžaluje začetek zdravljenja, psihiatri za to ne odgovarjate, ker ni nadzora in lahko delate kar hočete.
Vi ste bogatejši vir informacij kot pa vsak vaški župnik v srednjem veku! he he he
Saj res ne zasvojijo. Jaz ti lahko to iz prve roke potrdim. Pred leti se mi je zgodilo ogromno slabih stvari naenkrat, boleze, smrt v družini in me je sesulo, depresija je udarila z vso močjo. Brez Ad-jev ne vem, kje bi pristala. Jemala sem jih dve leti in jih brez težav prenehala jemati. Zdaj sem 5 let brez tablet.
No, kakšne imaš pa ti izkušnje, da lahko takole zatrdno širiš svoje prepričanje?[/quote]
in takrat po dveh letih si iz danes na jutri rekla, da zdaj pa ne potrebuješ več AD, da je življenje lepo, ali kaj?? in kaj ti AD tako pomagajo, da brez njih ne moreš, potem pa kar naenkrat ti je pa tako lepo, da rečeš po dveh letih, da jih ne rabiš več’..ker če te napsihirajo, oziroma spremenijo funkcije v možganih, da se boljše počutiš, potem se absolutno na njih navadiš in ni enostavno nehat..po moje..
Žal se ne morem strinjati z vami. V letu 2013 je bila vložena tožba proti Ely lilly zaradi Cymbalte, ki je novejši AD. Že brez medicinskega znanja, si lahko to prebereš na Wikipediji:
http://en.wikipedia.org/wiki/Antidepressant_discontinuation_syndrome
Da ne govorim, da v zelo majhnem številu cymbalta lahko zveča možnost samomorilnosti:
http://www.nlm.nih.gov/medlineplus/druginfo/meds/a604030.html
na netu je malo morje opozoril na to temo:
http://www.aafp.org/afp/2006/0801/p449.html
http://psychcentral.com/lib/what-is-discontinuation-syndrome/0001305
http://www.drugs.com/sfx/cymbalta-side-effects.html
http://www.prohealth.com/library/showarticle.cfm?libid=18811
Ravno zaradi takih splošnih zagotovil, da AD ne povzročajo odvisnoti, se ustvarja nezaupanje v medicino. Verjamem, da so AD dobra zdravila za primerne bolnike, je pa pomembno, da se bolnika seznani z možnimi stranskimi učinki. Sploh v primeru, če želijo prekiniti terapijo.