Ah ne, saj je napisala, da jih je zmanjsevala postopno. Kar je tudi edino pameten, izvedljiv nacin. Problem je v tem, da se kljub temu pri nekaterih AD jih lahko pojavijo odtegnitveni ucinki, ki so hujsi od same bolezni, ( ali pa taki,ki jih kaksni zdravniki zamesajo s povratkom bolezni_ in potem se pacient vrne na vzdrzevalno dozo, oziroma jo mora povisati, da se izogne trpljenju.

Saj res ne zasvojijo. Jaz ti lahko to iz prve roke potrdim. Pred leti se mi je zgodilo ogromno slabih stvari naenkrat, boleze, smrt v družini in me je sesulo, depresija je udarila z vso močjo. Brez Ad-jev ne vem, kje bi pristala. Jemala sem jih dve leti in jih brez težav prenehala jemati. Zdaj sem 5 let brez tablet.

No, kakšne imaš pa ti izkušnje, da lahko takole zatrdno širiš svoje prepričanje?[/quote]

in takrat po dveh letih si iz danes na jutri rekla, da zdaj pa ne potrebuješ več AD, da je življenje lepo, ali kaj?? in kaj ti AD tako pomagajo, da brez njih ne moreš, potem pa kar naenkrat ti je pa tako lepo, da rečeš po dveh letih, da jih ne rabiš več’..ker če te napsihirajo, oziroma spremenijo funkcije v možganih, da se boljše počutiš, potem se absolutno na njih navadiš in ni enostavno nehat..po moje..[/quote]

In zakaj si ti tako našpičena? Kaj te muči? Preberi si še enkrat moj post. Pa še enkrat pa še enkrat dokler ne boš razumela. Ampak, ker vem da ne boš ti bom jaz razložila, tako enostavno kot otroku.

Ko so se mi dogajale zelo slabe stvari, je moje telo nehalo proizvajati hormon sreče. In zato sem potrebovala umetni spodbujevalec. Ta me je rešil, da nisem potonila. Ko sem nekako tudi prebolela vse te tragedije, je telo spet tudi samo začelo proizvajat ta hormon, tako da umetne spobudbe nisem več potrebovala. Tablete sem pa nehala jemati postopoma, zdravnik je naredil načrt. Dva tedna polovičko tablete, naslednja dva tedna pa polovičko tablete vsak drugi dan, potem vsak tretji dan in potem enkrat na teden in potem popolno prenehanje.
Rabiš še kakšno pojasnilo?

Zdravnikova vest in kreativno prirejanje resnice

http://www.nytimes.com/2007/11/25/magazine/25memoir-t.html?pagewanted=all&_r=0

ogromno samomorov je prav posledica jemanja AD..poglejte si stranske učinke AD..samomorilnost…marsikdo, ki zapade po njegovem mnenju in mnenju psihiatra v globoko depresijo in začne z AD, nikoli prej ne bi pomislil na samomor, dokler ni začel z jemanjem tablet (ne vsi)….zapade v začaran krog tablet, ki grozljivo vplivajo na možgane..in potem se pojavijo tudi samomorilne težnje..
in potem so hospitalizacije, ljudje so prisilno na tabletah..postanejo vodljivi roboti..doma zdravil nočejo jemat..možganske funkcije so čisto zmešane od kemije..in ljudem se utrga..ali poškoduje bljižnjega, ali pa sebe…
človeka, ki jemlje AD, antipsihotike, ansksiolitike..nikoli ne moreš razumet..tak človek ne deluje normalno in je nepredvidljiv..in takšni ljudje so vsakodnevno med nami..vozijo avto, otroci jejo zdravila za ADHD..ki so skoraj najhujša od vsega…groza, kam to pelje…multinacionalke pa služijo..

a dej? in te tvoje blodne temeljijo na čem trdnem ali so pač le tvoje blodnje?

Če ne prebereš, težko verjameš, da ljudje mešajo učinek bolezni z učinkom zdravil.

Sladkorni bolnik nima zvišanega sladkorja zato, ker jemlje inzulin, ampak je ravno obratno – inzulin mora jemati, da zvišan sladkor drži na normali. Sladkor se je zvišal zaradi tega, ker telo ne deluje normalno – proizvaja premalo inzulina. Pa do včeraj je delovalo še čisto v redu, danes pa je nehalo. Do nekje se da to regulirati z dieto, od nekje naprej pa ne več, in je treba jemati zdravila, ali pa se posloviti od sveta.

Pri depresiji je zgodba čisto enaka. Telo ne deluje normalno, čeprav mogoče še včeraj je. Do neke mere se da pomagat z gibanjem in sončenjem, od nekje naprej pa je treba jemati zdravila. Smrtnost pri nezdravljeni depresiji sicer (mislim da) ni tako visoka kot pri nezdravljeni sladkorni (kjer je 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}), niti slučajno pa ni zanemarljiva.

ti verjameš, daje depresija posledica mehanske okvare, jaz pa ne..ne rečem, sladkorna..itd..so bolezni, ki potrebujejo medikamentozno zdravljenje..
da pa v možganih nekaj ne funkcionira, pa jaz ne kupim..nikoli ni bilo nič dokazano, se samo domneva..
razen seveda pri ljudeh, ki imajo mehansko poškodbo glave..to je drugo..ali poškodbe pri porodu..

enaNikan, ne govorim o ucinkih bolezni ali ucinkih zdravil,
niti o stranskih ucinkih AD. Govorim o ucinkih odvajanja od nekaterih antidepresivov, ki so lahko nevarni ( tresavica, halucinacije, izbruhi agresivnosti ali samoagresivnosti) in nimajo povezave z originalno motnjo. Npr. zmerno depresijo, anksiozno motnjo ali Okm.
In tega ne pisem v smislu gonje proti antidepresivom, temvec zato, ker se mi zdi dobro, da bi bili ljudje bolj osvesceni in pouceni. Ne zdi se mi dobro, da nekateri psihoterapevti pisejo nepreverjene podatke in polresnice, in da se na ljudi obracajo v pokroviteljskem ali demagoskem tonu.
Prav zato, ker so depresije in podobne motnje kot izgleda, bolezni nasega casa, se je dobro cim vec o tem pogovarjati, odstraniti seveda morebitno stigmo, in ponuditi uporabnikom cimvec informacij.

ti verjameš, daje depresija posledica mehanske okvare, jaz pa ne..ne rečem, sladkorna..itd..so bolezni, ki potrebujejo medikamentozno zdravljenje..
da pa v možganih nekaj ne funkcionira, pa jaz ne kupim..nikoli ni bilo nič dokazano, se samo domneva..
razen seveda pri ljudeh, ki imajo mehansko poškodbo glave..to je drugo..ali poškodbe pri porodu..[/quote]

Seveda je dokazano. Ampak vam lahko 100 strokovnjakov predstavi 100 dokazov pa boste še vedno terale svoje, ker ste najpametnejše na svetu.

“Da pa v možganih nekaj ne funkcionira pa jaz ne kupim” – kakoa neumen moraš biti, da lahko izrečeš kaj takega???

ti verjameš, daje depresija posledica mehanske okvare, jaz pa ne..ne rečem, sladkorna..itd..so bolezni, ki potrebujejo medikamentozno zdravljenje..
da pa v možganih nekaj ne funkcionira, pa jaz ne kupim..nikoli ni bilo nič dokazano, se samo domneva..
razen seveda pri ljudeh, ki imajo mehansko poškodbo glave..to je drugo..ali poškodbe pri porodu..[/quote]

Seveda je dokazano. Ampak vam lahko 100 strokovnjakov predstavi 100 dokazov pa boste še vedno terale svoje, ker ste najpametnejše na svetu.

“Da pa v možganih nekaj ne funkcionira pa jaz ne kupim” – kakoa neumen moraš biti, da lahko izrečeš kaj takega???[/quote]

če bi bili vsi tako neumni in ne bi verjeli tega, bi bila farmacija v hudih težavah

ti verjameš, daje depresija posledica mehanske okvare, jaz pa ne..ne rečem, sladkorna..itd..so bolezni, ki potrebujejo medikamentozno zdravljenje..
da pa v možganih nekaj ne funkcionira, pa jaz ne kupim..nikoli ni bilo nič dokazano, se samo domneva..
razen seveda pri ljudeh, ki imajo mehansko poškodbo glave..to je drugo..ali poškodbe pri porodu..[/quote]

Ni tu govora o mehanskih okvarah.
Znano je delovanje nevrotransmiterja Serotonin, ki prenasa drazljaje med mozganskimi celicami. Strokovnjaki verjamejo, da pomanjkanje proizvodnje serotonina, njegovih receptorjev v mozganih, vodi v depresijo, anskioznost, panicno motnjo.
Kolicine serotonina v zivih mozganih ni mogoce izmeriti. Da se izmeriti serotonin v krvi, in pri depresivnih bolnikih je dokazano nizji, vendar znanstenviki ne vedo, ce to odraza kolicino serotonina v mozganih.
Prav tako se ni dokazano ali padec serotonina povzroca depresijo, ali obratno, depresija povzroci padec serotonina.

ti verjameš, daje depresija posledica mehanske okvare, jaz pa ne..ne rečem, sladkorna..itd..so bolezni, ki potrebujejo medikamentozno zdravljenje..
da pa v možganih nekaj ne funkcionira, pa jaz ne kupim..nikoli ni bilo nič dokazano, se samo domneva..
razen seveda pri ljudeh, ki imajo mehansko poškodbo glave..to je drugo..ali poškodbe pri porodu..[/quote]

Ni tu govora o mehanskih okvarah.
Znano je delovanje nevrotransmiterja Serotonin, ki prenasa drazljaje med mozganskimi celicami. Strokovnjaki verjamejo, da pomanjkanje proizvodnje serotonina, njegovih receptorjev v mozganih, vodi v depresijo, anskioznost, panicno motnjo.
Kolicine serotonina v zivih mozganih ni mogoce izmeriti. Da se izmeriti serotonin v krvi, in pri depresivnih bolnikih je dokazano nizji, vendar znanstenviki ne vedo, ce to odraza kolicino serotonina v mozganih.
Prav tako se ni dokazano ali padec serotonina povzroca depresijo, ali obratno, depresija povzroci padec serotonina.[/quote]

dokler bodo te raziskave finančno podpirale farmacevtske firme, jaz ne verjamem ničesar..

“Da pa v možganih nekaj ne funkcionira pa jaz ne kupim”

Ena najbolj butastih izjav ever. Vsem, ki ste tako nastrojeni proti farmaciji in medicini pa samo eno. Resnično iz srca vam želim, da vam nikoli v življenju nebo treba čez določene preizkušnje, kaj šele vašim bližnjim. V življenju ni hujšega kot, da te obkrožajo ljudje, ki so nevedni in brez empatije!

Točno to! Saj ne morem verjeti, kaj vse hodi okoli in ima možnost javnega izražanja svojega mnenja.

Vam ne želim nič slabega, ampak ko boste hudo zboleli vi ali vaši bližnji in vam bodo zdravniki pomagali in z zdravili rešili življenje, potem se oglasite pa da slišimo, kaj boste imeli za povedati.

Ja, zdravniki študirajo 10 let, kako ubijati svoje bolnike. In v farmaciji delajo sami peklenščki, ki špo cele dneve snujejo samo, kako iztrebit človeško raso.
Zato se je življenjska doba podaljšala in so danes ozdravljive mnoge bolezni, zaradi katerih se je pred časom zagotovo umiralo.
Res je človeška neumnost brezmejna!

Niso vse raziskave pristranske, niso vsa zdravila slaba. Ceprav se ne da npr. narediti krvnega testa za depresijo ali pa EEG ali kakega drugega mehanskega testa, obstajajo simptomi, na podlagi katerih se postavi diagnoza. Fizicni simptomi so lahko npr. Tezave s spanjem, bolecina v prsih, izcrpanost, bolecine v glavi, sklepih in misicah, tezave s prebavo, libido, nihanje teze, nemirnost. Custveni simptomi pa so obcutek zalosti, praznote, obupa.Anhedonia/Pomanjanje zanimanja za stvari, ki so cloveka veselile.Radrazljivost ali anskioznost. Nemoc sprejemati odlocitve. Crne misli. Intenzivni obcutki krivde in nicvrednosti.
Trpljenje je lahko zelo hudo.

seveda v možganih tudi kaj ne štima.tu so poškodbe, težki porodi..ampak poškodbe v možganih in depresija pa ni bilo nič dokazano. nekaj se predvideva glede serotinina..pa itak ne vedo, kaj je vzrok in kaj posledica.

in ce je v možganih kaj narobe..kako do tega pride?”?
iz danes na jutri se prenos serotinina podere in si depresiven, ali kaj..
in če pride do tega postopoma, zakaj’ pride do tega..
se pravi da lahko čisto zadovoljen, zdrav človek postane čez noč depresiven?
in zakaj recimo nekdo, ki doživi tragedijo, je slabe volje, žalosten, nejevoljen, ima črne misli ..a njemu se potem takoj spremeni prenos serotinina, se to dogaja dalj časa..postopoma ali kako to gre?
kaj je vzrok in kaj posledica česa..
ko se ti zgodi kaj hudega..te pretrese, nisi več vesel, si na tleh..se prenos tega (serotinina) zmanjša, možgani delujejo drugače, ne pa narobe..se pravi vzrok je pretres..ne pa najprej padec serotinina, potem pa depresija…in treba je odpravit črne misli, prebolet, kar koli te pač doleti, te psihično boli..ne pa vzet zdravila..ker dokler človek v sebi ne preraste žalost, oziroma vzrok..zdravila samo zatrejo čustva, ozdravit pa te ne morejo…kvečjemu te zasvojijo.

Ne morejo te ozdraviti , kot tudi aspirin ne ozdravi bolecega zoba, temvec
zadusi bolecino in pomaga, dokler ne gres k zobarju odstraniti vzroka.

Ad ji pomagajo lajsati trpljenje depresije, dokler s pravo terapijo / samoterapijo / spremembo zivljenjskega sloga pocasi ne odstranimo
vzrokov za trpljenje.

Ah pa se to – ucinek bolezni in ucinek zdravil je zelo lahko zamesati pri (recimo temu) nezazelenih ucinkih antidepresivov na custva. Torej tkz. famozni zombie ali robotski efekt. Napravljene so raziskave, kjer so ljudje porocali o otopelosti custev, odmaknjenosti, odklopu custev, praznini, in sicer drugacni, kot je bila od same depresije. Zdaj bi se dalo debatirati, da so to posledice same bolezni, vendar ucinek traja, tudi ko se je splosno stanje popravilo. Ce bi se, kot po trditvi g. Fiket, samo umaknila negativna custva tesnoba, strah, itd, bi se s tem odprl prostor za pozitivna custva navdusenja, veselja, so-cutenja ipd, ki jih je bolnik se kako pogresal.
Gre za to, da mora biti bolnik dobro informiran, sodelovati s terapevtom v cilju koncne ozdravitve in vzeti v zakup tudi negativne ucinke. Ne pa, da jih terapevt benevolentno zanika.
To pisem zato, ker dobro poznam posledice velike depresije ( major unipolar depression.)

Veselilo bi me, da se oglasi g,Fiket in pove svojo definicijo odvisnosti.

Ali v svoji ambulanti zdravi tudi problem odvisnosti od benzodiapinov?

Kateri antidepresivi so ji najbolj primerni ( first choice drug), ali jih zamenja, kadar opazi nezadosten / neugoden odziv ali neželjene učinke?

Kako spremlja in meri odziv na zdravilo?

Koliko ponavadi traja, da začne terapija delovati in ali v tem obdobju
blaži simptome navajanja na antidepresiv s kakšnimi dodatnimi zdravili?

Kolikšen je, po njenih izkušnjah, procent bolnikov, ki so dosegli remisijo (tj. odsotnost simptomov ) samo z zdravili?

Hvala za odgovore.

Dobro jutro!

Sem presenečena koliko se je tukaj dogajalo. Probala bom po vrsti odogovoriti na vaša vprašanja.
1. Moje definicija odvisnosti ne obstaja, lahko pa vam napišem, kakako je zmenjeno med strokovnjaki, da se odvisnost definira.Torej, osnovni znaki so:
Močna, nepremagljiva želja (hrepenenje) po psihoaktivni snovi,
oslabljen nadzor nad količino zaužite psihoaktivne snovi,
spremenjena toleranca do te snovi
odtegnitveni znaki pri telesni odvisnosti od snovi,
nadaljevanje z uživanjem snovi kljub jasnim dokazom o škodljivosti tega početja in
uživanje snovi (ter dejavnosti, potrebne za pridobitev snovi) postanejo pomembnejše od drugih obveznosti prizadetega posameznika

2. Ambulantno se zdravi tudi odisnost od pomirjeval, če je možno, če pa ne gre, obstaja možnost bolnišničnega zdravljenja.

3. Antidepresiv se izbere na osnovi simptomov. Niso vse depresije iste, niso vsi ljudje isti, nimajo istih bolezni, ne jemljejo ista zdravila. Vse to moramo upoštevati pri izbiri AD-ja. Tudi v članku sem napisala: idealnega AD-ja ni.

4. Po uvedbi AD-ja so običajno redne kontrole, najprej po 15-tih dnevih, potem na mesec dni. Če se prej pojavi nek razlog za predčasen obisk, je pač kontrola prej. Na kontroli se preverjajo učinki in stranski učinki zdravil. Seveda, če je odziv na izbrani AD nezadosten, ali ga sploh ni, se odločam, ali za zvišanje odmerka, ali za zamenjavo. Če so prisotni zelo moteči stranski učinki, se s paciantom zmenim, ali je smiselno vztrajati, ali pa zamenjam zdravilo. Vse možne situacije, ni možno zdaj napisati. V vsakem primeru, je pristop individualen.

5. Ponavadi se prvi učinki opažajo po 4-6 tednih. V tem obdobju se nekateri stranski učinki (če so sploh prisotni) lahko blažijo z drugimi zdravili, za nekatere pa ni simptomatskega zdravljenja Večina straskih učinkov izzveni tudi brez zdravljenja.

6. Na to vprašanje je že tudi odgovorjeno, remisijo doseže dve tretjini bolnikov z prvim AD-jem, od te tretjine neozivnih, ena tretjina ne bo imela odgovora niti na drugi izbrani AD… Obstajajo, žal, tudi ljudje, ki nikoli ne dosežejo popolno remisijo. Na srečo, so v veliki manjini, ampak obstajajo.

V prejšnjih postih sem opazila še veliko stvari o katerih bi se dalo diskutirati. Moj cilj ni bil, prepričati tiste ki imajo negativno stališče do AD-jih, ker je to nemogoče. Moj cilj je dejansko dosežen, s tem, da se o temi govori, da bodo morda ljudje malo bolj pozorni ko odsvetujejo zdravila in se bodo začeli zavedati da je lahko to nevarno. Nikjer nisem zanikala obstoj stranskih učinkov, so pa včasih kakršnikoli stranski učinki sprejemljivi, ko gre dobesedno za življenje. Na srečo, v večini primerov, se veliko doseže tudi z manj drastičnimi ukrepi.

Lep pozdrav,

Sama lahko povem zase, da sem bila seznanjena z vsemi možnimi stranskimi učinki (ne nazadnje so vsi, tudi tisti, ki so se pojavili pri le enem od tisoč bolnikov, navedeni v navodilih, ki so priložena zdravilom). Ravno zato sem odlašala z jemanjem. Ker me je bilo, ob vseh ostalih nenormalnih strahovih, strah tudi tega. Da mi bo še huje. Čeprav ne vem, kaj bi lahko bilo še huje od celodnevne obupne groze.
Možnosti odvisnosti pa sem se itak zavedala, še vedno se je.
Na začetku jemanja sem zaradi možnosti še dodatnega poslabšanja simptomov dobila ob antidepresivih še antipsihotike. Če bi bilo nevzdržno; to je bilo že itak! Dva krat sem vzela antipsihotik, a ker sem bila “na večni preži”, vsaki trenutek pozorna na dogajanje v sebi, na vsako najmanjšo spremembo, sem opazila (ali se mi je le zdelo), da imam v glavi nek čuden občutek po tej tableti. In, kar je še huje, bila sem nenaravno pomirjena, sredi dneva sem kar zaspala, brez, da bi se odpravila spat. Pa sem se odločila, da če sem vzdržala nekaj tednov nehumane groze in ostala živa, bom prenesla tudi morebitne stranske učinke antidepresivov brez antipsihotikov. Ker sem želela le biti normalna, ponovno zadovoljna, ponovno videti drobne radosti in doživljati normalno žalost ob tragedijah, ne pa biti zombi, ki bo življenje prespal.

Kot pri vsem v življenju, pri čisto vseh odločitvah, ne le glede tveganja pri zdravljenju različnih diagnoz, je tudi pri depresiji/anksioznosti potrebno dati na tehtnico: ali so dejavniki tveganja hujši od same bolezni, motnje, počutja.
Pri meni ni bilo dvoma. Tako naprej ni bilo več mogoče živeti. Preprosto – ni bilo mogoče!!
Zdaj pa živim. Kot človek, kot mama, kot zaposlena oseba.
Še vedno oz. spet z zelo intenzivnimi občutki, v plus in v minus. Ker sem taka po naravi. Predvsem zelo intenzivna.
Sodelavka, ki me je spoznala po tem, ko sem že jemala antidepresive in sem ji to povedala, ni mogla vrejeti. Ker si je ljudi na antidepresivih predstavljala drugače. Upošasnjene, umirjene, rahlo zadete. Zombije. 🙂

Zdaleč nisem srečna, da imam za sabo takšno izkušnjo; čeprav mi je veliko dala, razširila obzorje, bi komot preživela brez nje. 🙂
Sem pa vesela, da obstaja način, da sem se iz tistega grozovitega stanja izvlekla. Ne glede na morebitno zasvojenost, stranske učinke, predvsem pa predsodke mnogih, ki jim je na njihovo veliko srečo tako stanje (zaenkrat) prihranjeno.