partner je izdal mojo skrivnost
Torej ti si mu povedala nekaj, kar nisi mogla držat zase. Ker bi te preveč žrlo in ker si pričakovala pomoč. Hkrati si pa pričakovala, da bo on tiho, da on bo pa lahko držal zase, da njega ne bo žrlo in da se on ne sme razbremeniti in povedati ljudem, ki jih ima RAD, in ki imajo verjetno radi tudi tebe. Se ti ne zdi, da si mogoče ti malček egoistična. Nekaj kar je zate težko, pričakuješ, da za tvojega partnerja ne bo in mu ne daš možnosti, da se tudi on razbremeni. Dvolično. Najmanj to.
Zakaj bi morala mojo situacijo slišati in dodatno še razumeti širša družina? Če bi se počutila zmožno zaupati svoji tašči, bi to njej zaupala, ne pa moj mož! Ne razumem, kaj imajo z mojo skrivnostjo? Jaz pač nisem človek, ki lahko svoje intimne stvari deli z družino… s partnerjem, ki se ga tiče, že!
avtorica, po tem kar pišeš, sklepam da se ti v zakonu ne obeta nič dobrega.
Ker:
– Moški kar se tiče njegovega partnerstva NE nosi svoji mami!
– Moški spoštuje ranljivost svoje družice.
– Moški Ni prostak, in NE izdaja skrivnosti.
Dobro premisli ali imaš moškega z veliko začetnico, kajti sta šele na začetku odnosa.
Lahko pa da sem tudi malo pristranski, namreč sem hudo alergičen na večne nedonošenčke.
Če boš situacijo dala na ignor, boš izgubila sebe… Za dolga leta…. Dostojanstvo žene, dostojanstvo snahe…
Dekle drago, jaz bi se na tvojem mesto dostojno poslovil, in z dvignjeno glavo čimprej odšel!
Zakaj bi morala mojo situacijo slišati in dodatno še razumeti širša družina? Če bi se počutila zmožno zaupati svoji tašči, bi to njej zaupala, ne pa moj mož! Ne razumem, kaj imajo z mojo skrivnostjo? Jaz pač nisem človek, ki lahko svoje intimne stvari deli z družino… s partnerjem, ki se ga tiče, že![/quote]
ne razumem raznih prejšnjih mnenj, da nisi znala skrivnosti zadržati zase, in podobno … imam nekaj bližnjih ljudi – ni jih prav veliko: partnerja, prijateljico, sestro – ki jim lahko vse zaupam in se nanje zanesem. če jih prosim, da naj ohranijo skrivnost, me doslej še nihče ni pustil na cedilu (ne vem, ali so mojo skrivnost povedali komu naprej, ampak vsekakor nisem še ugotovila, da bi jo).
Zdi se mi normalno, da svojim bližnjim lahko zaupam (in oni meni). Že sama vem, kdaj je kakšna stvar, ki mi jo pove partner, tako kočljiva, da on ne želi oziroma da bi mu bilo neprijetno, če bi jo komu povedala. Če me še on sam prosi za molčečnost, pa sploh želim spoštovati njegovo željo.
Ne razumem, kako se lahko večini avtorjev prejšnjih komentarjev zdi, da je to nekaj normalnega. Kako živite – z ljudmi, ki vas prav nič ne spoštujejo?
očitno si se odločila, da greš preko zadeve, saj že iščeš pravi scenarij v katerem bo volk sit, koza pa cela (ga je ziher prizadelo..my ass, da ga je..in sicer to, da si ga ujela, ker je zblebetal).
no, skratka: po moje je irelevantno, če se njemu zdi, da tvoja skrivnost ni nič takega, pomembno je, da se TEBI zdi, da je in da si mu to dala vedeti.
Primer: tudi moška impotenca ni big deal, menda jo kdaj doživi vsak moški po 40-tem, vendar je vprašanje, kako bi se on počutil, če bi kdaj to doživel, potem bi pa ti šla to njegovemu očetu razlagat.
Najdi način, da mu dopoveš, kako je zlorabil tvoje zaupanje. Drugače pa dolgoročno itak veš, ali si lahko z nekom, komu ne zaupaš ali pa ne.
Zakaj bi morala mojo situacijo slišati in dodatno še razumeti širša družina? Če bi se počutila zmožno zaupati svoji tašči, bi to njej zaupala, ne pa moj mož! Ne razumem, kaj imajo z mojo skrivnostjo? Jaz pač nisem človek, ki lahko svoje intimne stvari deli z družino… s partnerjem, ki se ga tiče, že![/quote]
ne razumem raznih prejšnjih mnenj, da nisi znala skrivnosti zadržati zase, in podobno … imam nekaj bližnjih ljudi – ni jih prav veliko: partnerja, prijateljico, sestro – ki jim lahko vse zaupam in se nanje zanesem. če jih prosim, da naj ohranijo skrivnost, me doslej še nihče ni pustil na cedilu (ne vem, ali so mojo skrivnost povedali komu naprej, ampak vsekakor nisem še ugotovila, da bi jo).
Zdi se mi normalno, da svojim bližnjim lahko zaupam (in oni meni). Že sama vem, kdaj je kakšna stvar, ki mi jo pove partner, tako kočljiva, da on ne želi oziroma da bi mu bilo neprijetno, če bi jo komu povedala. Če me še on sam prosi za molčečnost, pa sploh želim spoštovati njegovo željo.
Ne razumem, kako se lahko večini avtorjev prejšnjih komentarjev zdi, da je to nekaj normalnega. Kako živite – z ljudmi, ki vas prav nič ne spoštujejo?[/quote]
Tvoje mnenje je identično mojemu. S tem, da se je meni zaupanje s partnerjem prelomilo!
čudna si. ne predstavljam si, v kakšnem svetu živiš.
ljudje rabimo okrog sebe soljudi, za katere nam je mar in katerim je mar za nas. ki jih sprejemamo in oni sprejemajo nas z vsem – dobrim in slabim, kar smo. in normalno je, da ima vsak kakšno stisko, travmo, o kateri ne želi javno razpravljati kar s komerkoli. in (po mojih standardih) je normalno in osnovni kriterij, da je tak moj partner. da se lahko pogovoriva o svojih težavah, da drug drugemu stojiva ob strani, kadar so težki trenutki. in obema je jasno, da je to samo najino, najina intima, kjer ni prostora za nikogar drugega.
in ne, ni nekaj normalnega, da bi on (ali jaz) zdaj to lahko razglasil širši družini.
čudna si. ne predstavljam si, v kakšnem svetu živiš.
ljudje rabimo okrog sebe soljudi, za katere nam je mar in katerim je mar za nas. ki jih sprejemamo in oni sprejemajo nas z vsem – dobrim in slabim, kar smo. in normalno je, da ima vsak kakšno stisko, travmo, o kateri ne želi javno razpravljati kar s komerkoli. in (po mojih standardih) je normalno in osnovni kriterij, da je tak moj partner. da se lahko pogovoriva o svojih težavah, da drug drugemu stojiva ob strani, kadar so težki trenutki. in obema je jasno, da je to samo najino, najina intima, kjer ni prostora za nikogar drugega.
in ne, ni nekaj normalnega, da bi on (ali jaz) zdaj to lahko razglasil širši družini.[/quote]
Hvala ti za oporo! Tudi meni se to ne zdi normalno, ne glede na to, za kako veliko skrivnost gre. In delila sem jo z njim, ker sem hotela, da mi ON pomaga, ne pa njegovo sorodstvo! Da mi stoji ob strani in me razume. Navsezadnje je razumevanje in vedenje (po mojem) pomembno za uspešno in dolgotrajno zvezo… (poleg zaupanja in še česa)!
čudna si. ne predstavljam si, v kakšnem svetu živiš.
ljudje rabimo okrog sebe soljudi, za katere nam je mar in katerim je mar za nas. ki jih sprejemamo in oni sprejemajo nas z vsem – dobrim in slabim, kar smo. in normalno je, da ima vsak kakšno stisko, travmo, o kateri ne želi javno razpravljati kar s komerkoli. in (po mojih standardih) je normalno in osnovni kriterij, da je tak moj partner. da se lahko pogovoriva o svojih težavah, da drug drugemu stojiva ob strani, kadar so težki trenutki. in obema je jasno, da je to samo najino, najina intima, kjer ni prostora za nikogar drugega.
in ne, ni nekaj normalnega, da bi on (ali jaz) zdaj to lahko razglasil širši družini.[/quote]
Hvala ti za oporo! Tudi meni se to ne zdi normalno, ne glede na to, za kako veliko skrivnost gre. In delila sem jo z njim, ker sem hotela, da mi ON pomaga, ne pa njegovo sorodstvo! Da mi stoji ob strani in me razume. Navsezadnje je razumevanje in vedenje (po mojem) pomembno za uspešno in dolgotrajno zvezo… (poleg zaupanja in še česa)![/quote]
sama sem za take stvari zelo občutljiva. imam tako mamo. je zelo ekstrovertirana in ima ogromno nekih kolegic. v letih odraščanja je vse moje tegobe razbobnala vsem naokoli. v puberteti sem se na primer sekirala, ker nisem imela tako razvitega oprsja kot sošolke, tega sem se tudi sramovala. in povesala mami – komu pa naj bi. in potem mi enkrat neka njena znanka /sama sem jo videla mogoče dvakat na leto) kot strela z jasnega, brez kakršnegakoli uvoda, reče, da naj se ne sekiram, da bom že dozorela in jih dohitela. – seveda je dobro mislila in seveda da ni nič takega …
Mah, pretiravate s to resnostjo, no! Povedal je mami, pa kaj pol, ni povedal recimo ‘pivskim prijateljem’ ni obesil na oglasno desko, ali raztrobil sosedom in sodelavcem, pač pa povedal mami.
Bog ve zakaj gre in bog ve zakaj je to povedal in še naprej bog ve zakaj je to dobro, ker pravijo, da je vsaka stvar ki se zgodi, z nekim namenom…meni se zdi če poskušam zadevo obrniti na pozitivno stran, da je tip pač tvoj problem (skrivnost) zaupal svoji mami, ker je od nje, kot ženske, mogoče hotel nek nasvet, kako se naj obnaša do tebe, kako naj to tvojo ‘skrivnost’ reši, kako naj ti pomaga….
Ti si vse obrnila narobe, v negativo, v škodo, v neko nezaupanje…blablabla…..verjemi obratno, da si s tem ugotovila, da fantu/možu/partnerju, ni vseeno, da komunicira s svojo družino in to je, verjemi, zlata vredno…..
malo zmehčaj te svoje toge značajske poteze in verjemi, da boš 100x lažje zaživela… (iz izkušenj ti to povem)….
Hvala ti za oporo! Tudi meni se to ne zdi normalno, ne glede na to, za kako veliko skrivnost gre. In delila sem jo z njim, ker sem hotela, da mi ON pomaga, ne pa njegovo sorodstvo! Da mi stoji ob strani in me razume. Navsezadnje je razumevanje in vedenje (po mojem) pomembno za uspešno in dolgotrajno zvezo… (poleg zaupanja in še česa)![/quote]
sama sem za take stvari zelo občutljiva. imam tako mamo. je zelo ekstrovertirana in ima ogromno nekih kolegic. v letih odraščanja je vse moje tegobe razbobnala vsem naokoli. v puberteti sem se na primer sekirala, ker nisem imela tako razvitega oprsja kot sošolke, tega sem se tudi sramovala. in povesala mami – komu pa naj bi. in potem mi enkrat neka njena znanka /sama sem jo videla mogoče dvakat na leto) kot strela z jasnega, brez kakršnegakoli uvoda, reče, da naj se ne sekiram, da bom že dozorela in jih dohitela. – seveda je dobro mislila in seveda da ni nič takega …[/quote]
očitno take situacije razumemo bolje ljudje, ki smo bili vsaj enkrat že izdani in ki imamo prag občutljivost izgleda da nižji kot ostali ljudje, ki so morda glede tega tudi večji flegmatiki.
Zakaj bi morala mojo situacijo slišati in dodatno še razumeti širša družina? Če bi se počutila zmožno zaupati svoji tašči, bi to njej zaupala, ne pa moj mož! Ne razumem, kaj imajo z mojo skrivnostjo? Jaz pač nisem človek, ki lahko svoje intimne stvari deli z družino… s partnerjem, ki se ga tiče, že![/quote]
ne razumem raznih prejšnjih mnenj, da nisi znala skrivnosti zadržati zase, in podobno … imam nekaj bližnjih ljudi – ni jih prav veliko: partnerja, prijateljico, sestro – ki jim lahko vse zaupam in se nanje zanesem. če jih prosim, da naj ohranijo skrivnost, me doslej še nihče ni pustil na cedilu (ne vem, ali so mojo skrivnost povedali komu naprej, ampak vsekakor nisem še ugotovila, da bi jo).
Zdi se mi normalno, da svojim bližnjim lahko zaupam (in oni meni). Že sama vem, kdaj je kakšna stvar, ki mi jo pove partner, tako kočljiva, da on ne želi oziroma da bi mu bilo neprijetno, če bi jo komu povedala. Če me še on sam prosi za molčečnost, pa sploh želim spoštovati njegovo željo.
Ne razumem, kako se lahko večini avtorjev prejšnjih komentarjev zdi, da je to nekaj normalnega. Kako živite – z ljudmi, ki vas prav nič ne spoštujejo?[/quote]
Misliš, da je na podobnost reagirala? Mar ne gre podobno s podobnim?
A je vazno kaj je izdal in kaj ne? A ne zna drzat jezika za zobmi in mora nosit mamici vse na surlo??? Naj ji cveka svoje skrivnosti, naj leti do nje ce ima mozolj na levi jajci in ji ga pokaze, ce pa mu parnerka zaupa skrivnost in ga prosi, da ostane med njima, on pa nese mamici na kljun – hja, kaj naj recem drugega kot to, da je totalni debil! Pa sploh ni vazno kaj je povedal naprej in sploh ni vazno kaj se zdi njemu pomembno in kaj ne. Edino kar je tu vazno je, da mu je partnerka nekaj ZAUPALA in ga prosila, da osttane med njima, on pa je scvekal naprej. Ne bi jaz imela takega tipa, ki ne more obdrzati zase eno stvar in more vse scvekat naprej. Komu hudica naj pa zaupam drugemo kot pa lastnemu partnerju?? Kako naj bom z nekom, ki mu se zaupat ne mores eno stvar?? Pa dejte nehat, da pretirava, ce vi ne znate drzat goflje zaprte in morate vse zgofljat drugimi, potem se zamislite nad sabo! Pa tu sploh ni vazno ali vi mislite ali ne kako je huda neka stvar. Ce nekdo rece, da to ni za tuja usesa in vam zaupa se drzi jezik za zobmi, kaj tukaj ni jasno???? Se nimate kaj drugega za pogovarjat kot to kaj se dogaja z drugimi? Izdajat tuje skrivnosti in jih potem za hrbtom ogovarjat?? Pa, hvalabogu da ne poznam tak gnil folk! Hvalabogu! Pa da imam partnerja, ki NIC ne nese na nos svoji mamici, sploh pa ne kaj takega kar se je popolnoma nic ne tice! Ostale kure si pa lahko mirno razdelite preostale brezjajcnike, ki se morajo se vsak vecer mamici na josko priklopit. Pa imet takega partnerja, sem raje sama do konca zivljenja….obup…
Neumnosti delata, delata si probleme tam, kjer jih nimata.
Jaz svojo lepo glavico ne obremenjujem s skrivnostmi. To je otročje,
So stvari, ki jih sicer težko povem, težko govorim o njih, jih težko priznam, se mi pa ne zdi nič takega, če kdo izve. Mislim, da v življenju ne počnem in nisem počela nič takega, kar ni že kdo pred mano in kar ne bo kdo za mano, predvsem pa nisem nikoli naredila nič nemoralnega ali namerno škodovala komu, zato se nima ničesar sramovati in ničesar skrivati. Če se pa kdo ne strinja z mojim mnenjem ali dejanjem, je pa to predvsem njegov problem, ne moj.
Sicer pa, če že hočeš skrivnost, potem jo obdrži zase. Če komu zaupaš skrivnost, potem bodi pripravljena na to, da jo mogoče ta ni sposoben nositi, mogoče noče, mogoče mu je preveliko breme in jo pove naprej.
Ne razumem potem, zakaj tako zaupne informacije delite z nami? Premisli, kaj in kako si to napisala. Sama sem podala dve opciji na tako problematiko.
Kot pričakovano, se je na čveke odzvala, na ostalo ne. Morda tiči kje drugje problem. Pri tem, kar bi morala in ne, kar rada sliši.[/quote]
Pardon izrazu morala, glasi se, “Pri tem, kar si želi in ne, kar rada sliši.” – da je tudi v dejanjih prav tako.
Ampak, če nosi vzorce matere, ki je vse zbobnala, kar ji je ona zaupala, dobila je partnerja, ki je zbobnal naprej prav materi in je njegova mati zbobnala še naprej, je po mojem mnenju problem, ki ga oseba nosi z nerazrešenostjo odnosa matere, ki jo je imela. Kot je sama povedala.
Če je to to, tudi oseba ve, kaj bo storila, če meni, da ji to predstavlja problem. In verjamem, da je zelo občutljiva, ko sem preblrala, ko se zadeve začnejo nanašati na mati, mater, mami.
Je pa edino dejstvo, da če nekdo prosi za zaupanje, da neka informacija ne gre ven, da se jo obdrži. In pove, če že, le tistemu, ki je tudi vreden zaupanja. V tem primeru je vse iznakaženo. Ali premalo spoznano, ker vsi o vsem vedo in ni meje med tem, kdo je kdo. Ne vem, je pa očitno, da ima oseba težavo, ki se ji reče mati.
Ne razumem potem, zakaj tako zaupne informacije delite z nami? Premisli, kaj in kako si to napisala. Sama sem podala dve opciji na tako problematiko.
Kot pričakovano, se je na čveke odzvala, na ostalo ne. Morda tiči kje drugje problem. Pri tem, kar bi morala in ne, kar rada sliši.[/quote]
Na koga si s tem komentarjem ciljala? Name?