Partnerjev otrok oz bivsa zena
Se strinjam, ne poznamo obeh ali treh, lahko celo štirih plati. Enako pristranska si tudi ti kot mama, seveda. Jaz tega sploh ne obsojam, ne dovolim pa nikomur, pa lahko ima enaga, dva ali več otrok, da bi me dajal v slabo luč ali me celo namerno prizadel samo zato, ker se ne zna odraslo soočiti s posledicami in se sprijazniti z določenim momentom oz situacijo v življenju.
Ločitev ni noben izgovor, osamljenost pa še manj in ne more biti tretja oseba neko smetišče za odlaganje in izpraznjevanje slabih in negativnih čustev. In izgovarjati se pri tem na materinska čustva je zame pač totalno mimo, žal. Me ne prepriča noben argument, da bi človek upravičeno drugemu prizadejal bolečino zato, da se bo sam bolje počutil.
Lepo je, da sva izmenjali mnenja, čeprav ne prideva do stičišča. Moje mišljenje je pač takšno, da si ali pa nisi dober človek. In to se ponavadi izkaže ravno v takšnih in podobnih trenutkih.
Za razhajanje in ločitev, prepir in še kaj drugega, sta pa vedno kriva najmanj dva. To se pa strinjam!
LP
Ne razume. Razume in občuti samo to, da atija ni vsak dan doma kot prej. In iz izkušenj mojega moža ti povem, da je potrebno veliko več kot občasna srečanja, da te otrok enostavno ne pozabi. Kot starša mislim. Kot enakovrednega starša mami.
Hej, pa menda ja zdaj ne trdiš, da si partnerji, ki imajo otroke od prej, ne zaslužijo ponovne sreče. Pri nama vse štima, do otroka sem pa popustljivejša jaz bolj kot moj partner, ki je njegov oče. Morda ravno zavoljo tega, ker nisem prava mama. Pri vzgoji se pa podpirava, vsaj pred otrokom, razhajanja urediva, ko sva sama.
Pa skoraj upam trditi, da klapa v takem primeru bolj kot pa, da imata vsak svoje otroke od prej. Se jih je kar nekaj ločilo, ker so stalno gledali na to, koliko kdo potroši za svoje otroke.
Vse se da, veš. Samo v tem primeru moramo biti štirje zato. Midva in njegova bivša z možem. Zdaj bi gotovo Alice pripomnila, da tudi midva s partnerjem od bivše skačeva v posteljo. ;o))
Tega, da nisem mama, mi nikoli ne bo potreboval pojasnevati, ker se tega popolnoma zavedam. Mamo namreč že ima in ne potrebuje dveh.
In samo zavoljo tega, ker imam jaz do njega odnos, ki ima osnovo na kolegialni in prijateljski vezi, ker na starševski pač ne more, še ne pomeni, da si dovolim čisto vse, kar si otrok namisli. Sem pa bolj popustljiva in možu večkrat rečem v smislu, si pozabil, kako je bilo, ko smo mi odraščali?…..In se niti najmanj ne bojim, da mi bo sral po glavi. Vsaj zaenkrat ne.
LP
Nisem brala vsega. Bom pa nekaj rekla iz stališča otroka, katerega starši so se razšli, ko sem bila stara eno leto.
Oba od staršev imam zelo rada in se z njima dobro razumem. Vendar pa jima za nazaj nekaterih stvari pač ne morem pozabiti. Posebej mamici, ki je bila včasih kar preveč posesivna. Bistvo je, da si kot otrok tisti, ki najbolj nastrada.
Po tem, ko sem dozorela do tiste stopnje, da sem povedala vsakemu svoje, imam mir. Ni očitkov, ni pripomb, ker vesta, posebej mami, da nista bila korektna do mene. In tukaj gre za igro, kdo bo koga…
Kot posledico vsega skupaj pa lahko rečem le to, da kakor sedim zdaj tukaj, v primeru, da bi se nama z možem zgodilo kaj podobnega (sicer upam, da ne – zaenkrat po 13. letih lepo kaže), sigurno ne bi možu nagajala na račun otroka… ker vem kako je. In večkrat razmišljam o tem, kako bi se počutila… vedno pridem do zaključka, da je on prav toliko oče najinemu otroku kot sem mu jaz mama. In čeprav težko in bi me bolelo, mu nikakor ne bi kratila pravice biti s svojim otrokom – v dobro obema, predvsem pa otroku!!! Sploh pa zato, ker dobro vem, kako zelo ga ima rad!
Srečno, Ana
Toliko butastih odgovorov kot sem jih pa tu prebrara, pa že dolgo ne.
Pa kaj vam je ljudje? Ste res vsi tako zagrenjeni in nastojeni?
No, jaz razumem hruško in njenga partnerja. Mati, ki nagaja, naj se v prvi vrsti vpraša ali s tem škoduje lasnemu otroku ali mu res daje ljubezen, kot marsikatera med vami trdi (mamina ljubezen)?! Ja, brezpogojna je ljubezen, če lahko pri tem škoduješ lasnemu otroku, svoji krvi. Vsaka mati, neglede na to koliko je prizadeta, ji je prva naloga biti MATI in NE MAŠČEVALNA BIVŠA ŽENA. Vsaka ženksa na tem svetu se mora zavedati, da gre vsak zakon, ki zgleda še tako trden lahko v nasprotno smer od pričakovanja in predno imaš otroka se zamisli kako bi ti bilo, če bi ostal sam z njim, nenazadnje je lahko to tudi smrt. Boš še vedno lahko nesebičen do njega in ga ljubil kot si ga med zakonom???
Noben normalen moški, se ob dobrem in trdnem zakonu, polnem ljubezni, razumevanja, ne bo ločil zaradi ene “blondinke”, ki mu bo prekrižala pot. V prvi vrsti zaradi ljubezni do žene, v drugi zaradi ljubezni do otoka. Če pa je zakon slab pa bo prej ali slej ločitv sama prišla, neglede kdo mu prekriža pot. Če ne gre, pač ne gre! In vse, ki mislite, da je kriva tista s katero gre ali katero spozna kasneje, se motite. V vsakem primeru bo šel in imel drugo, prej ali slej in to so dejstva, katera mora sprejeti vsaka mama. Ne trdim, da je lahko, vednar malega bitja na tak način za svoje frustacije ne moreš in ne smeš izkoriščat, pa ne po plati mame ampak že človeška plat bi morali imeti to v sebi.
Razumem, da je ženska boga, razočarana, jezna, vendar otrok ni kriv za to in otrok ima svojega očeta rad, z njim rabi imeti stike, zelo redne.
Težko je priti do tega, da ne bi preko otroka manipuliral z bišim a človeški čut tega ne bi smel dopustiti. Gre se za malo nedolžno bitje, ki ve da oče ne živi pri njih, ki tudi občasno dobi očitke, da očita sploh nima in ker bo še mariskatero slišal na ta račun (zaradi primitivnih staršev in naše katastrofalne vzgoje) da bi rabil poslušati to še od mame.
Drage mame postavite se v vlogo otroka in ne v vlogo razočarane bivše žene.
Zakaj sta se ločila, zato ker je bil v službi cel dan? Eni pač delajo, da lažje živijo! Vzroki so sigruno drugje, stari, ali pa je samo nasičenost, karkoli pa je, ni pomembno ali ima otrok pet ali deset let ali pa enega. Pač pride do tega, ko poči film, verjemite pa, da se je že dolgo tega nabiralo in nenazadnje nabralo, da je človek šel v ta korak. Če bi bilo vsaj malo upanja v rešitev zakona, bi ga rešil zaradi silne ljubezni do otroka (kdorkoli) a če je merca polna je polna. In razveza je nujna. Zakaj bi živeli celo življenje ob nekom, ki ga ne maramo in ne prenesemo? Zakaj bi pozabili nase zaradi otroka? In zakaj se enkrat za spremembo ne bi v tej čudni družbi vprašali ali je vredno uničiti otroško dušo zaradi naše jeze, ali morda ne bi bilo bolje se sprijazniti in temu otroku, ki trpi že zaradi tega, ker oče in mama ne živita skupaj, vsaj poskušali to življenje narditi, kar se da, v danih razmerah dobro. Življenje je ralativno in kratko in ne uničujte si ga zaradi stvari, ki nam tako ali drugače ne bodo pomagale ampak sam nekomu škodile in to nekomu za kateraga trdite da vam pomeni vse na svetu. Ob takem obnašanj se resno vprašam ali je to res. Figo je!
Vama pa lahko rečem samo to, da poskušajta biti strpna in še naprej prijazna do otroka.
Naj povem da se je popolnoma enako dogajalo mojemu bratrancu ampak on je našel rešitev, ki pa vama ne bo všeč kot tudi ni bila bratrančevi drugi ženi. Namreč mama je vse to počela, ko je prvič zvedela, da je otrok pri očetu in da je spoznal novo ženo (takrat punco) in mu je bila blazno všeč tako, da je po vsakem zmenku redno govoril o njej z blaznim navdušenjem, kar pa je mamo pripeljalo do njenih (psihoz), ki jih je izvajala na otroku in po pol leta je otrok spet začel močiti posteljo, bil večino časa bolan in imel travme. Samo zaradi mame! Potem pa se je odloči, da bo dneve v dobro otroka raje preživljal z njim sam (brez partnerice) in v doglednem času, ko otrok ni več govoril o novi in tudi povedal, da je tam ni bilo, so se stvari umirile (vmes je tudi csd posredoval). Otroka ima več, tudi za dopust, vendar vedno sam. Tu pa potrebuješ veliko mero razumevanja zdajšne partnerice ampak rek pravi otrok je prvi. Odločitev pa je vajina. Moj predlog, čeprav ne razumem, da mora biti ravno to rešitev, ko pa bi morala biti že sama starševska ljubezen dovolj, da mama in oče razumeta življenje, po kakšnih tirnicah gre, če pride do ločitve in pa seveda, da otrok potrebuje oba in ima nesebično rad oba, neglede na njune zamere.
Pa še to sem pozabila dodati, da če se ženska loči in odloči za novo življenje z novim moškim, je vse dobro, pač revčka ni mogla več živeti z bivšim, če pa to naredi moški je pa en navaden prasec, ki mu je pač ena blondinka prekrižala pot.
Verjemite pa, da tako njej kot njemu ostanejo čustva do potomca z razliko, da je nam veliko lažje, ker nam otroci ostanjejo ne glede na to kaj naredimo očetu teh otrok. Če pa je obratno pa samo svojo negativno energijo stresamo na otroka in bivšega in uničimo ne samo eno življenje ampak kar dva samo zaradi maščevanja enemu.
Grozno je to!
In ravno tiste, ki imate toliko za povedati, glejte da se jutri to ne zgodi vam in vam nekdo potem tako nagaja kot sedaj delate ve.