PASTIRSKO PISMO
Slovenci so v socializmu postali razuzdani in so se vdali pijači, kajenju, preklinjanju, spolnemu obcevanju pred zakonom, mimo zakona in z uporabo kontracepcije, ker je seks zacel sluziti za uzitek in ne za pomlajevanje nasega naroda, ker mlada in srednja generacija ne zelita obzalovati in se kesati zaradi pobojev med in po drugi svetovni vojni, ker je v druzbi povsem izgubljen cut za postenje in odgovornost in v drzavi pa vladajo tudi vse druge mogoce pregrehe……..
Iz navedenih in tudi ne navedenih razlogov so slovenski skofje napisali pismo za letosnji postni cas… in pravijo:
“Človeška duša je po svoji naravi krščanska. Vera mora biti za vsakega kristjana največji zaklad, posebej ga spodbuja k spoštovanju življenja. Kristjani so poklicani, poudarjajo škofje, da premagajo “pogubno razdvojenost med zasebnim in javnim življenjem, med stalnim in občasnim izražanjem verskega prepričanja”. “Slovenci moramo samo pogledati v svojo bližnjo zgodovino in sami vase, pa bomo odkrili kričečo sprevrženost teh vrednot.” Na novo se bo treba nauciti kaj je resnica, pravicnost, svoboda, solidarnost.. “Če je komunizem dovoljeval krščanstvu prostor zgolj v zasebnem okolju, je zdaj potrebno stopiti v javnost in jo soodgovorno sooblikovati…. To pomeni, da nihče ne more vere ohraniti le zase, temveč jo mora posredovati tudi drugim. Verouk po župnijah ima skromen obseg, iz javnih vzgojnih ustanov pa je vera povsem izključena in ni enakopravna z drugimi nazori…
Kaj porecete na vse skupaj Tjavendanovci? Tako kot sem napisal, sem jaz osebno razumel pastirsko pismo.. Morda se motim?
Ježku bo kljub temu pismu vera ostala odgovorna in osebna odločitev in je ne namerava okrog razlasati kot misionar, niti podpirati politicnih ambicij sedanjih cerkvenih voditeljev!
Ježek, kolikor časa bodo gospoda presveta določala, koliko denarja mora vsaka familija dat za nove zvonove, do takrat bo moja vera prav taka kot tvoja…. Moja osebna odločitev. Še za časa najglobljega socializma (tam okol leta 1970) je župnik, ki je še sedaj v službi.. v najrevnejšem delu Slovenije – Suha krajina, rekel: Bojte se ludje, če bodo farji prišli spet na oblast.
Torej, ko bodo začeli delati še kaj drugega kot udrihati čez vse kar ni cerkveno in kolikor časa ne bodo nehali fehtati, kot da imamo doma sode denarja…. toliko časa bo moja vera čist samo moja in ne škofova!
Lepo dobro jutro in lep dan! Pa velik hrusta za pusta :))
Jani
Dragi ježek,
v mladosti sem bila “na silo versko vzgajana”,
ker s je mati bala okolja, v katerem smo živeli,
in ki je bilo pretežno katoliško, čeprav smo takrat
morali “še skrivati” svoje opredelitve. Pri mojem šestnajstem letu starosti sem župnika, ki nam je bil res naklonjen, ki je bil tisti pastir in tisti misionar, kot je bil v knjigah opisovan, nekaj vprašala, pa sem ga spravila v zadrego. Le tisti hip, vendar mi je pri naslednji uri verouka za mladince na vprašnje odgovoril. Jaz pa sem vrtala naprej in naprej, nakar mi je gospod, ki ga še danes močno spoštujem, močno cenim dejal, da se ne moreva pogovarjati tako, da najin pogovor izzveni kot ena sama provokacija, ker to pač jaz delam. In takrat se je moj nedeljski pohod k maši ob 9. uri zjutraj končal. Župnik je prišel k nam domov, skušal je vplivati na mater, naj me le še pošlje k maši, vendar je bila pri moji odločitvi tudi mati brez moči. K maši ji je uspelo spraviti le mlajše otroke, jaz pa sem ostala – brezverka!!!??
Nikakor, ježek, nikakor. Imam svojo vero in po svoje prosim, za kar prosim, po svoje molim, za kar molim. Nikoli ne prosim Boga, naj reši moje težave, nikoli ga tudi nisem tako prosila. Prosim za tisto moč, ki mi bo pomagala rešiti moj problem, prosim za toliko razuma, ki me bo obdržal na ravni, s katere se bom znala pogovarjati in dogovarjati. In vse to je – moja vera. Moja vera je svet, ki ga vidim, ki ga otipljem, ki ga občutim, v katerem sem zdaj, ta hip. Tisto, kar v meni vzbuja gospod Rode in njemu podobni, tisto me dela tako močno besno, da prosim za moč in za razum, da bi ta bes ne prišel na plano ob nepravem trenutku, v nepravi družbi in na nepravi način. Kajti – če sem kdaj besna, če dobim kdaj pike po životu, če dobim izpuščaje, potem jih dobim, ko poslušam tega gospoda. Ta “politik” me ne bi nikoli naučil tistega, kar bi naj nas učil – ljubezni, spoštovanja, odrekanja tam, kjer je to nujno potrebno, da dobimo nekaj drugega za to, iskanja tiste polnosti v sebi, ki nam bo dala vedeti, za kaj smo to, kar smo in zakaj smo tukaj, kjer smo. Ta gospod me nikdar ne bi mogel naučiti opustiti in odmisliti čustvo častihlepja, čustva lakomnosti in grabežljivosti, ki naj bi ga v veri ne poznali, ker ni pripisana “dobrim” ljudem, kristjanom. Te lastnosti so pripisovali “hudiču”, torej ….. kdo je hudič? Jaz, ki prosim samo za moč, da prenesem nekatere moje težave z malo manj obupavanja in solza in ne molim in prosim, da se moja težava kar sama od sebe odpravi? Jaz, ki se vsako jutro posebej zahvalim za samo jutro, ki mi je dano? Ali tisti, ki hočejo imeti vse, kar je bilo pred ne vem koliko leti kao njihovo, ki želijo po trideset tisoč tolarjev na glavo družine za obnovo cerkve, pa četudi trije člani družine ne hodijo molit v cerkev – molijo v gozdu, v štali, pri umirajoči govedi ?? Ali gospod Rode, ki ga imam in ga bom imela za enega najhujšega prevaranta, hujskača ……..
Ah, ježek, žal moram končati, ker me je zaneslo. O tem bi lahko govorila in polemizirala v nedogled, kajti moja vera, tista, ki so mi jo hoteli priučiti, je ostala nekje …. prazna, neizpolnjena. In jaz jo še vedno iščem, vsak dan, povsod, z vsemi možnimi sredstvi, tudi s televizijo, vendar na svoj način. Zahvalim se jutru in dnevu, ki me popeljeta v življenje, zahvalim se noči, ki mi da možnost odpočiti si dušo in telo, zahvalim se soncu in luni, da mi povesta, da sem, tukaj in zdaj in da čutim …. čutim življenje, čutim veselje, žalost, bolečino, skrb ….. ampak, zahvalim se po svoje, kjerkoli in kadarkoli mi to pride na misel. Zahvalim se tudi sebi, da uspevam v okolici širiti tisto misel o “kršanski” dobroti, ki preprečuje ljudem obrekovanje, klevetanje, nečloveško zlobo in jo skušamo nadomestiti s šalami, smehom, dobro voljo, prijateljevanjem, kolegialnostjo. To je moja vera in to vero iščem – moram priznati, da jo v veliki meri tudi najdem. Morda mi prav moja “naivnost” na tem področju pri vseh teh iskanjih pomaga, kdo bi vedel.
Ježek, še vedno jo iščem in iščem, vsak dan in vsepovsod – vero! In dokler bom v iskanju, sem preričana, da ne bom delala stvari, kot jih počne tista cerkvena oblast, ki naj bi jo – vero – že imela. Ja, saj jo ima, vem da jo ima. Ta oblast ima vero, da je vsemogočna, da je vse njeno ……….
Ježek, res moram končati, grabi me “sveta jeza”. Imej se, upam, da nisem podrla najnih mostov z mojo filozofijo, žal pa ne morem o teh zadevah drugače misliti.
Mariči
He , he , prihajajo moji časi !
No , vera je moja OSEBNA zadeva , moj pogovor z Bogom poteka v zasebnih sferah in ne javno , takorekoč vsem na očeh – in tako bo tudi ostalo !
Me pa zanima nekaj drugega – bog ve , če se bodo naši militantni škofje odločili za vojaške posege pri širjenju vere med zavoženimi Slovenci ?!
Kot vsi že veste , me zelooo impresionirajo uniforme. In ker vemo , da cerkev prihaja do precejšnjih finančnih sredstev ( najbolj bojevita frakcija – jezuiti , se je pričela ukvarjati celo z oddajanjem lokalov, he , he) pa ker iz zgodovine vemo , da imajo veeelik estetski čut , no , ljubčki , he , he , se mi smeje , ker se mi vse zdi , da bodo uniforme njihove vojske zeloooo zanimive . Pa tudi vsebina , menim , bo kar sprejemljiva – samo spomnite se na švicarsko gardo , njam ! Mislim dečke , ne uniform – te bi bilo treba malo modernizirati !
No , če bo vojska najemniška , se bom skušala vštuliti , kot kaka pisarniška moč , magari !
lisička bo tam , yeeeesss
V to me, žal, ne bo mogel nihče prisiliti. Kdor bo to
poskušal, ga bom “oklicala” za posiljevalca!!!! v rubriko
o veroizpovedi pa bo popisovalec moral vpisati vpričo
mene “izjavlja, da je to njena osebna zadeva!!!!”
Mariči
nehite se hecat popisovanje je huda rec.Samo enkrat in nikoli več.Eh kaj vse sem dozivela,ko sem hodila po blokih.Bilo je to leta nazaj.Takrat smo prvic popisovali.In tiste gore papirjev jejhata jej..In ko si komej prisel v stanovanje,in ko si komej vse zacahnal..od tega je vsesorte ljudi..od pismenih do uh in oh…od takih,ki nočejo kaksne stvari povedati..do taksnih,ki mislijo da si prišel samo klepetati k njim.Bogi popisovalci.Resnično.Kaj mi je blo da sem takrat šla v to.Resnično lahko rečem da je blo grozno.Kot tisto sto ljudi ima i sto čudi.Če v kakšno stanovanje ni uspelo priti je šel naslednji dan inštruktor z menoj.Groza se spomnim,kaksnega pijančka sem morala zaslišati.Kaj mi je vse zgovoru..od tega da me bo nesu v posteljo,do uh raje ne bi…takrat se spomnim,da sem se bala za zivlenje kot še nikoli.Jep hočem sam povedati to.Bogi so tisti ,ki popisujejo.Ponavadi so to studenti ali brezposelni ljudje…Taki,ki bi radi kak tolar zaslužili,da bi bilo živlenje malce lažje..Tega ne pozabite,ko bo pred vami sedel popisovalec,karseda mu prisluhnite in čimpreje popišita stvar kot je potrebno.Delo popisovalca se ne konča pri samem obisku na domu.Potem doma mora vse sortirati,posamezna vprašanja iz vsake pole za vsakega člana posebej v gospodinjstvu končne rezultate zbrati jih ovrednotiti po lestvicah in tako strnjeno obliko na minimum posredovati naprej.Se spomnim..neprespane noči..celo stanovanje samih papirjev..in sortiranje grozaaaaaaaaaaa nikoli več..Toliko!!
Ps. smo pač navadna raja,ki s čistimi rokami zajema “drek” ga očisti in pretrebi in zloščenega spoliranega preda naprej,gospodi,ki samo obkljukajo stvari..Toliko to je bil le en utrinek s strani ene popisovalke,leta nazaj..pa-pa