Pazi, kaj si želiš
Že dolgo nisem bila zadovoljna v zakonu. Ni me izpolnjeval, nisem čutila prave ljubezni, počutila sem se kot da skrbim še za enega otroka. Pogrešala sem občutek varnosti, biti v rokah nekoga, ki me izpolnjuje… V Vivi sem brala članke Leni Marsha: Vse kar ti mama ni povedala o seksu… Vprašanje, koliko ti kdo sploh lahko pove, koliko bi to upošteval… Ampak, s široko razprtimi očmi sem strmela ob razmišljanju, da če z nekom ne doživiš orgazma prvič, drugič, tretjič…poberi šila in kopita in zbeži. Morda zveni trdo, neizprosno, ampak res je. Ko pride pravi…vzdrhtiš…vsak dotik je božanski…pa ni treba, da je kaj posebnega…
Ob možu sem na začetku našla predvsem zatočišče. Ranjena v družini, kjer je bil na dnevnem redu prepir, pijanost, tudi zaničevanje… Zatočišče ob možu, ki se mi je posvetil, me razumel. Kmalu sem se tudi odselila od doma. V srcu sem čutila, da to še ni prava ljubezen, ampak…bilo je toplo…zaželela sem si otrok… Hitro je minilo, otroka sta že kar velika…
Vedno sem mislila, da sem v seksu pač zavrta. Ampak v zadnjih letih, v nočeh, se je v mojih občutjih začel oglašati nagon… Želim si…želim si, da bi moje telo vzdrhtelo…v objemu nekoga, ki bi me znal “obvladati”…kot stara zapuščena violina na podstrešju, ki jo najde glasbenik… In res, paziti je treba, kaj si želiš. Zaželela sem si najti to osebo, a ne dovolj natančno zaželela, da bi jo tudi obdržala…
Spoznala sem ga…mmmm….iskrice, žarki, ki so me vlekli k njemu kot magnet…neustavljivo privlačna energija…vsak njegov dotik… Ravno ko sem mu razlagala, da se ne obremenjujva, da orgazma itak ne doživim…Ravno zatem…orgazem…ki me je presenetil, da sem kar zakričala… Zaljubila sva se in to je bil lažji del… Od začetka nisem niti pomislila na ločitev, tako je bilo v meni zakoreninjega vloga… Biti mama, ostati…Šele dosti kasneje moje prve misli, da se moram osvoboditi, zaživeti z njim, ni nemogoče… Ko sem doma sporočila svojo odločitev, otroka nista želela z mano in zaživeti z drugim moškim…Pred novo,še težjo odločitvijo, da moram oditi sama…sem popustila…
Ostala doma in se nisem mogla več sestaviti…Nisem funkcionirala…Čez par mesecev sem zbrala pogum in si najela stanovanje… Otrokoma sem rekla, da sta dobrodošla, ju obiskovala…
Ampak za mojo ljubezen je bilo prepozno… Izgubila sem ga… Neskončni dnevi, preden sem lahko to sprejela, neskončni dnevi, ko sem si želela umreti… Kljub ljubezni do otrok..ki mi nista mogla nadomestiti ljubezni do moškega…
Vrnila sem se domov. Kot sostanovalka. Po dogovoru. Živiva brez prepirov…ampak brez objema…brez ljubezni na moji strani… Ne morem. Zame obstaja še vedno samo on.
Pa vendarle…telo se še vedno oglasi… Zadnjič sem šla v savno. Najprej v turško… V blagodejni toploti, sama, sem ležala in razmišljala.. O kako si želim objema, kako si želim, da bi prišel nekdo, me božal po celem telesu.. Kasneje sem ga zagledala… Bil mi je všeč in začela sva se pogovarjat… Prav čutila sem dobroto, ki je izžarevala iz njega, čutila neko povezanost… Ko sva ostala v savni sama, mi je ponudil, da me namaže z medom.. Sprejela sem. Oh, bila sem tako odprta, željna dotika… Najprej me je namazal po obrazu, nato po celem telesu… Bilo je….počutila sem se, kot da mi ga je poslal bog… Ni trajalo dolgo, prišli so drugi… Ampak, neznanec, samo ime poznam, hvala ti… Hvala za drobcen oddih na moji poti, poti hrepenenja, žalovanja za ljubljeno osebo… Hvala za dobroto, ki je izžarevala iz tebe in hvala za tvoj dotik…
Ja, včasih se nam to, kar si želimo, celo uresniči… le izgubljena ljubezen se ne vrne… Počasi bo treba pustiti…
mackonka tole pa taka lepa in iskrena izpoved, da me je kar spreletelo….to kar opisuješ se je dogajalo tudi meni…zavedanje da živim s tujcem, ki v meni ni znal zbuditi strasti…vedno sanjarjenje o ljubljenju, predajanju….pa vendar sem dolga leta imela premalo moči storiti korak….zavedala sem se, da preden ne zapreš vrat, ne moreš odpreti naslednjih…zato sem zbrala pogum in jih zaprla….in sam bog mi je poslal njega….njega, ki ga obožujem in vzdrhtim že ob misli na njegov objem….
ne obupaj….tudi tebi je namenjen nekdo, ki ga boš oboževala in ljubila….
Kaj naj rečem drugega kot…hvala…za vzpodbudne besede…da si priznamo, da vsi čutimo tako…da iščemo ljubezen…čeprav bi nas najraje pospravili v tisti predalček, ki se mu reče zakon…prvi in zadnji seveda, ne z drugim moškim… ampak…hrepenenje…
vsem hvala in tebi sonček31…čudovito je vzdrhteti že ob misli na objem…prav je tako…
Pravijo, da je samota in izoliranost največja nesreča, ki se ti lahko zgodi. Obćutek, da nimaš nikogar ali nič rad in da te nihče ne pogreša, pa ubijalski?
Se strinjaš..čeprav,brez ljubezni do partnerke/partnerja se še da … ampak zato moraš imeti nekaj v ‘rezervi’ ali v ozadju … In to so stvari ki ti polepšujejo dan in ki te neizmerno veselijo …
kar nekaj jih poznam, ki imajo karr dve i .. in .. če sem iskkren .. v primeru da bi nenadoma ostal sam .. se človek nebi preveč sekiral. Poskušal bi pač to nadoknadit s stvarmi ki ga veselijo .. In takrat, taka ‘rezerva’ pride prav..khmmmm.
Pa saj ljubezen ni samo ta partnerska ljubezen … Moje osebno prepričanje je, da je ljubezen nekaj, kar nas drži gor, kar nam lepša vsakdan, v njej je smisel življenja … Ljubezen do ljudi, živali, kamenčkov, morja itd. Ja, človek potrebuje ljubezen – to je še tisto zadnje upanje. In ja, brez ljubezni ni življenja!!!
in še o sexu…Pa tud SEX je dost pomembna zadeva… je čisto nekaj normalnega, navadna človeška potreba, saj če nebi bilo sexa tudi nas nebi bilo zdsj tukile… Vsak zase pa tako sam najbolj ve, kaj mu ljubezen in sex v življenju pomenita… tako da sta obe stvari odvisne od nas samih…
se strinjaš, draga moja maci?!
moram napisati še tole….vzpodbudil me je stavek….Solze so mi tekle ob prebiranju tega….
spomnim se na veliko noči, ko sem jokala pred spanjem….ko sem se spraševala zakaj vztrajam, zakaj trpim, zakaj seksam z nekom ki si ga ne želim….šlo je celo tako daleč, da sem se izogibala vsem dotikom, ker so mi bili neprijetni….
posledično sem bila nezadovoljna sama s sabo, bila sem tečna, razdražljiva….skratka, če pogledam nazaj in sem realna lahko rečem, da sem bila neznosna…..
in takrat ko sem se odločila, da naredim konec se mi je pokazala svetloba….in ta svetloba je moški, ki mi daje vse kar do sedaj nisem poznala….
občutki, ki jih doživljam z njim se ne dajo opisati…rečem lahko le, da sem srečna…
in upam, da boste tudi ve našle tako srečo….
Tudi mene je stisnilo pri srcu.Zelo lepo si napisala in žal mi je ampak bodi prepričana tudi tebi bo še posiljal sonček.
Mogoče pa samo to še. Vsi prej ali slej prijadramo v zakonu do takih ali drugačnih kriz, ampak nikoli ne smemo za te krize krivit samo partnerja ker iz lastnih iskušenj posredno ali neposredno krivda tiči na obeh straneh.
Lepo je ko se na novo zaljubiš pozabiš na vse, uideš vsakdanjim težavam doma ampak to ni rešitev verjemite mi.In največkrat je prepozno ko se zavemo, da smo zgubili še tisto kar smo imeli.
Se strinjam lepo je imeti skrito osebo jo srečat takrat ko si jo pač zaželiš, se imeti lepo, uživati deliti z njo same sladke stvari…itd.Ampak povsem druga zgodba je živeti z njo. Zato previdnost in treznost ni nikoli odveč….žal.
ta prva mAJA
Kje je izhod iz tega? Hm…težko je…spone vzgoje, predsodkov…varnost, v kateri smo. Veliko sem razmišljala… Je izhod…počasi…s tem, da si priznamo resnico, s tem, da povemo, kar prej nikoli nismo… In na koncu celo ugotoviš, da si vrgel iz sebe neko breme. Da navsezadnje ni tako hudo. Sčasoma…s pogumom…se da. ..Je izhod. Le ne čez noč, ne na vrat na nos…ali pa kdaj kar takoj. Rečeš dost mam… Ne vem, kakor kdo…
Razočaran
Stvari v ozadju…nekaj kar te veseli…ljubezen, ki ni samo partnerska… Res je. Ampak, ko prebolevaš nesrečno ljubezen ti nič, ampak NIČ ne more nadomestit tega. Vse, kar si si prej želel, potovanja, interesi, prijatelji…vse postane brezpredmetno… Hodila sem ven, na prireditve, kamorkoli…pa potem še bolj jokala. Ker to ni bilo z ljubljeno osebo. Ampak…je pa vsekakor boljše kot nič..nekaj, kar ti vsaj sčasoma zapolni prazen prostor. In prav je – moraš imeti rezervo…moraš naprej… Čas menda zaceli vse rane…
fire4you
Res je, nikoli ni kriv samo partner. In tudi to je res, da z ljubljeno osebo sprva “samo med ližeš”… Res sem ogromno premišljevala, se veliko pogovarjala, skušala najti rešitev. Treba je bit previden ja. Tudi sama sem predvidela, da mi skupaj z ljubljenim ne bi bilo lahko. Še najlepša od vsega bi bila ljubezen. Drugače pa..prilagajanje njemu, čeprav enakopravno, vseeno…je prilagajanje na novega človeka…sorodniki, ki bi me, ločenko z otroki, zavračali…razpetost med njim in otroki, ki bi ostali pri možu… Ampak treba je vsaj poskusit…brez nič ni nič… čeprav ja, previdno in trezno… No, ampak zdaj tako ni več te dileme…
Sploh hvala VSEM… in
ondi …res…žarek upanja in sreče vedno dobrodošel za nas vse…
Pa ni hudič, da ne bi shodlo nooo :)))
lepa zgodba, mačkonka…
Le to mi ni jasno, kako te je namazal z medom… v savni?
Sicer se pa ni za sekirat… če “On” po nekaj mesecih zavrgel, ker je bilo prepozno…. verjemi, da ni bil pravi. Ali bolje, ti nisi bila prava zanj. Žal, a tako je.
Pa nasvidenje spet čez nekaj mesecev (:-P)
Se šalim, da ne bo kdo očital kasneje, da jem zarečen kruh…