PIVO – post festum (za lunico&ostale)
Prav nedolžno se je začelo tole popoldne…
Saj ne da si redko vzamem čas zase, pa vendar – tokrat je bilo nekoliko drugače. To pivo danes, po službi… Malodane nekaj mitološkega je bilo na tem.
Pravzaprav sem šel po ustaljeni poti – po službi v najbližji lokal, k moji priljubljeni točajki, ki ne sprašuje več po mojih željah… jih zgolj poteši… kako prijetno varen občutek prevzame človeka ob takšnih trenutkih… če si la vzame čas in se jih zaveda.
No, naj preidem do tistega posebnega. Danes nič hodega sluteč počasi pijem svoje rahlo orošeno pivo, ko do moje mize pristopi prijetna gospa srenjih let: »Se opravičuje, bi si lahko iposodila ogenj?« V mislih me presune: Ali ne bi naj bila to izjava moških za začetek pogovora?..« »Na vsak način!«, ji prijazno ponudim svoj vžigalnik. Po prav damskem prižigu te svoje cigarete (težko bi to opisal…), mi elegantno vrne vžigalnik in nekoliko tišje vpraša: »Se midva morda poznava?« In zopet skozi mojo notranjost privihra misel: Tale dama pa je pravi mojster moških pick-up fraz!! Povsem mirno in diskretno ji odgovorim: »Žal ne, gospa.« In moja gospa se za trenuteg odmakne od mene, se vidno zamisli, nato pa se zgolj z obrazom vrne nazaj k meni: »Zakaj ŽAL?« Odvernem ji: »Prepričan sem, da v nasprotnem primeru danes ne bi sedela vsak za svojo mizo.«
Gospa se je zgolj prikrito nasmehnila ter se vrnila k svoji mizi. V miru je srkala svojo skodelico kave. Povsem diskretno – kot prava dama. Ko je končala in poravnala račun, se je odpravila iz lokala – mimo moje mize: »Gospod, hvala, ker ste mi plepšali dan!«
Odvrnil sem zgolj: »Za vas – vedno gospa.« V sebi pa sem zopet začutil misel: Ko bi vi vedeli, kako ste ga vi meni…?
jaz… za to si bova pa morala vzeti kaj več časa… predvsem pa ne bova o tem preko najinih e-prijateljev!
Na kratko: v preteklosti sem pisal precej težak in resen ter naporen film, zadnje čase pa (hvala Bogu) vse bolj človeku prijazen. Verjamem, da mi bo ratalo tudi v naprej zapisati raje kakšno komedijo ali pa vsaj dober triler.
Skratka – saj veš: upanje umre zadnje!