počutje petdesetletnic
Prezgodaj ste zacele jamrati in se smiliti same sebi. In se na depresivih. Vzemte se v roke. Z jamranjem pocakajte do 80. leta.
Sem sla skozi vse. V dveh letih selitev, sluzba na slabse, veliko fizicnega dela, slab novi sef, huda bolezen v druzini, smrt v druzini, vecja teza, zdravje malo zasepalo, itd., ampak ce bi samo na te stvari mislila, bi se mi strgalo. Dol z depresivov. Raje si recite: ce sem do sem prisla, bom zdrzala tudi naslednjih 30 let. Ne jemljite zivljenja tako resno. In vzemite si cas zase.
Dobro si to opisala. Točno to občutim tudi jaz, pa sem bila prej družabna, za hece. Se prisilim, a mi je druženje napor in stres. Rada sem tudi potovala, zdaj pa se komaj spravim na morje. Kot bi se v dveh letih čisto spremenila.
Naj omenim, da so se mi vse težave pojavile, ko je bilo stresno obdobje za mano. Zdaj mi ni hudega, če izvzamem stresno službo, imam čas zase, objektivno gledano malo skrbi, a vseskozi napetost, neke bolečine.
Za silo mi pomaga EFT – tapkanje, probala sem pa že msrsikaj.
Dajte, prosim, napisat, kako si kaj pomagate.
No, da uspe modremu valu ugrabit tudi tako temo, ki ima nedvoumen naslov: PETDESETLETNICE (očitno je res žensko).
No, jaz sem v tem klubu in je enako kot prej, samo ker več športam, imam več mišic, mogoče kak kg manj, par cm manj obsegov …
Sem zdrava, probleme s hrbtenico sem imela, dokler nisem začela malo več športat.
O meni ni še niti duha niti sluha, po moji menstruaciji bi lahko kontrolirali koledar …
Psihično je naporno zaradi zunanjih dejavnikov, bolni starši, živčne vojne glede dela (kar je sicer stalnica že od mladosti, ampak zdaj to malo težje prenašam). Imam pa precej mlajšega partnerja, kar me malo podžiga, čeprav, in to pravi on, njega skrbi, da mu bom ušla, ker me ne bo mogel več prav dolgo dohajati 🙂
Aja, lase mi sivijo že od 20. leta, to imamo v genih, gub imam tudi že kar nekaj, samo mene to ne moti, bolj bi me motilo, če bi postala okorna, se začela slabo držati, dobila zamaščen trebuh itd.
…si imela, preden si začela omenjene stvari uporabljati, kakšne težave? In kje si zvedela vse to? Kaj je to bor. ? Hvala.
[/quote]
Težave vse po vrsti, od “prazne glave”, slabši vid, sluh, spomin, strašna potenja, zeblo me je, preveč vroče, napadi strahu, nespečnost, težko se zbrati, do bolečin v stopali, sklepih, križu, brez moči, energije itd. Tudi depresija.
Pomanjkanje mineralov, mikroelementov ob menopavzi in neurejeni hormoni, so zahtevali, da se posvetim raziskovanju, kaj se z mojim telesom dogaja.
Ker zdravniki nič od tega ne povedo, je potrebno odgovore poiskati drugje. Navadno so to športniki, ki ob hujših boleznih tudi pretežno sami iščejo rešitve. Ker so borci in se ne predajo.
Me pa tudi.
Magnezij, bor- boraksin in jod, kot lugolova raztopina, so odgovor.
Podhranjenosti z njimi privede do hudih posledic, hudih bolezni, ki jih medicina označi kot kronične in neozdravlljive.
Če ji verjamemo, potem res. Ker ni res.
Ko raziskujemo sami, šele vidimo, kako je uradna medicina nazadovala, kako postaja patetična, neumna.
Najhuje pa je, da ljudje trpijo zaradi (ne)osveščenosti njih, ki bi že po kodeksu morali pomagati.
Saj bi, pa ne smejo. In nevedni so. Vkalupljeni. Zavezani so nekomu, ki nam sistematično in množično uničuje zdravje.
Zdravniki se zavedo pravega stanja šele, ko se sami znajdejo v njem kot pacienti.
Dobesedno so zgroženi nad njim.
Na kratko:
bor
jod
magnezij
Naloga vsake ženske je, da navedene elemente študira in jih začne uporabljati. Verjetno ji bo potrebno še selen in žveplo. Nič hudega. Bolje več, kot premalo.
Bo pa marsikateri ohranilo življenje, ne le zdravje.
Na zdravje!
Veliko odgovorov na težave povezane s klimakterijem sem našla v knjigah Suzanne Somers: Knockout, Breakthrough….sama je imela grozne težave z boleznimi, rak, menopavza, pomanjkanje hormonov…in en dan ji je mož rekel, da tega ne more več prenašati ( she was so bitchy) ….takrat je začela raziskovat, hormone, bioidentične hormone, pomanjkanje mineralov v telesu, najnovejše raziskave, naredila listo zdravnikov, ki se s tem bavijo…..jaz sem potem bila, na osnovi njenih spoznanj, pri endokrinologu v Belgiji, resnično pomaga dodajanje bioidentičnih hormonov….pa tudi drugih stvari….vendar so mene zdravniki pri nas že uničili z nepotrebnimi operacijami in imam grozne posledice ( tresenje v telesu, ki se ne da prenašat in nihče ne ve, kaj to je…s pripombami: ja gospa, sami se morate zdraviti..mi zdravniki vam ne moremo pomagati….) resnično močno priporočam, da se čimbolj informirate, kajti zdravstvo tu v Slo je katastrofa. Žal mi je, žal prepozno, da sem jim zaupala. Lep pozdrav!
V širokem krogu 50+, ki jih poznam, opažam, da so mnogo vitalnejše in bolje izgledajo ženske, ki so bolje situirane. Lažje tudi blažijo simptome mene. Pridne mravljice, ki pedenajo svoje nesposobne dedce, si niti ne vzamejo časa zase in jim je še težje. Ženske, ki imajo očitno v sebi program, da je zanje samo najboljše dovolj dobro, pa hodijo v velnese, si vzamejo zase čas, več denarja vlagajo v zdravje. Zanimivo, da jih tudi možje bolj ceniji kot pridne mravljice. Mislim, da sta zdrav egoizem in dobra samopodoba iz otroštva, da ženska ne pobere kakšnega neperspektivnega reveža, zelo dobri.
Moja malenkost je letos dopolnila 54 let. Sem še čisto fit, to pomeni, da se dosti rekreiram (ping pong, tek, hoja, tenis, odbojka, joga, kolesarjenje, smučanje….. Joga me pa gor drži in meditacija. Nobenih težav s kožo, valung ne poznam, teža kot pri 30 letih, ravno danes imam na sebi hlače stare “100 let”, ki so mi še vedno prav, oz. mičkeno prevelike. Hranim pa se zelo pazljivo. Vsako leto si privoščim 14 dni za zdravje.
Dovolj počitka in gibanja na svežem zraku. Nič jeze, samo dobra volja in večen nasmeh na ustih, pa lepo gre.
Moja malenkost je letos dopolnila 54 let. Sem še čisto fit, to pomeni, da se dosti rekreiram (ping pong, tek, hoja, tenis, odbojka, joga, kolesarjenje, smučanje….. Joga me pa gor drži in meditacija. Nobenih težav s kožo, valung ne poznam, teža kot pri 30 letih, ravno danes imam na sebi hlače stare “100 let”, ki so mi še vedno prav, oz. mičkeno prevelike. Hranim pa se zelo pazljivo. Vsako leto si privoščim 14 dni za zdravje.
Dovolj počitka in gibanja na svežem zraku. Nič jeze, samo dobra volja in večen nasmeh na ustih, pa lepo gre.
[/quote]Tako bom rekla. Pozitivno razmišljanje res pomaga. Fino je pa če imaš tudi malce denarja, da se lahko razvajaš, si privoščiš dobro kvalitetno garderobo, kakšne lepotilne tretmaje. Redke imajo tako super gene, da brez truda in vložkov vase izgledajo super. Skratka finance so dobrodošle. Sama jih za luksus žal nimam.
Moja malenkost je letos dopolnila 54 let. Sem še čisto fit, to pomeni, da se dosti rekreiram (ping pong, tek, hoja, tenis, odbojka, joga, kolesarjenje, smučanje….. Joga me pa gor drži in meditacija. Nobenih težav s kožo, valung ne poznam, teža kot pri 30 letih, ravno danes imam na sebi hlače stare “100 let”, ki so mi še vedno prav, oz. mičkeno prevelike. Hranim pa se zelo pazljivo. Vsako leto si privoščim 14 dni za zdravje.
Dovolj počitka in gibanja na svežem zraku. Nič jeze, samo dobra volja in večen nasmeh na ustih, pa lepo gre.
[/quote]Tako bom rekla. Pozitivno razmišljanje res pomaga. Fino je pa če imaš tudi malce denarja, da se lahko razvajaš, si privoščiš dobro kvalitetno garderobo, kakšne lepotilne tretmaje. Redke imajo tako super gene, da brez truda in vložkov vase izgledajo super. Skratka finance so dobrodošle. Sama jih za luksus žal nimam.
[/quote]
Tudi jaz ne, nikoli imela.
Enkrat na mesec grem k frizerju samo na striženje – 14 evrov. Barvam se sama doma, na tri do štiri tedne, cca 5 evrov (keune barva, ki je malo dražja). Nohte si uredim sama. Za stopala sem si kupila oni baterijski strgalnik, ampak od DM, ki je pol cenejši.
Kozmetiko uporabljam arganovo olje (cca 20 evrov četrt litra, vendar imam to za pol leta), otr. kremo, otroško milo, otroški šampon za lase, otroško mleko za telo, za vse to dam na mesec cca 5 evrov. Od dekorativne kozmetike uporabljam puder in maskaro, to kupim enkrat na par mesecev za cca 15 evrov. H kozmetičarki ne hodim, ker na te kozmetične kreme dobim reakcijo.
Pozimi hodim v fitnes, za kar porabim cca 200 evrov na letni ravni, čez leto kolo, tek, kak hrib, plavanje, rolam itd. Za tek rabiš samo copate.
Ni treba veliko denarja za “moj imidž”. Pač nisem neka ultra upicanjena zrela gospa, ampak bolj športen tip, vendar vedno s frizuro, rahlo namazana, lepo oblečena. Zbujam pozornost.
Tudi obleči se je mogoče zelo lepo za malo denarja, če kupuješ po netu na razprodajah oz. znižanjih in dobiš dokaj drage stvari za četrtino cene.
Ženske, ki – še pri odraslih otrocih – jemljejo kot svojo življenjsko nalogo, da so vedno na razpolago drugim oz. da je delo edino, ki krepi – bodo v tej starosti delovale zgarano. Upravičeno. In take se ne da preusmeriti: svet se bo nehal vrtet, če en dan ne bo skuhano kosilo, če ne bo obdelan vrt, če ne bodo oprana okna… Ker je to njihovo poslanstvo.
Da ostajaš vitalen pri teh letih, ni pomembna situiranost, saj ni nujen velnes oz. drage vadbe. Zadošča, da si s spleta potegneš npr. tibetanske vaje in jih izvajaš vsako jutro. Da greš v naravo, da skrbiš za prožno hrbtenico, da znaš sebe pocrkljat z malenkostmi. Da se ne priganjaš z “morala bi” in si potem slabe vesti očitaš minute, ki jih preživiš po svoje. Da sprejmeš spremembe na lastnem telesu in da si v ljubeči negi prizanesljiv do njih.
Sreča sije iz oči. Če je ne prekrije žalost in brezvoljnost…
Nisem srečala Abrahama, imam pa 55 let.
Zdravje ok (trkam), počutje tudi, res mi je pa kondicija začela malo pešat po 50. letu, res pa je tudi, da čisto nič ne naredim za to, da bi bila kaj boljša (sem lenuh in me je sram).
Po 50. letu sem tudi pridobila malo trebuščka, sicer s težo in postavo pa nimam nobenih težav.
Upam, da bo vsaj še kakih 10-15 let stanje približno enako.
najbolje sem se počutila v svojih 40, zdaj v 50 me je zdelala menopavza, valunge, operacija hrbtenice, z možem imava pa žal vedno bolj različne interese, tudi zarad zdravja-mojega in njegovega. Aktivno preživljava čas v glavnem vsak zase, to mi ni najbolj všeč. No, z vnukinjo se pa skupaj ukvarjava in nama je obema v veliko veselje.
Sem tudi bolj utrujena, sploh če je kak psihični pritisk, me tudi telesno dotolče. Manj zmorem v fizičnem smislu, čeprav se kar dosti gibljem. Včasih se mi zdi kakšen res tako naporen, da po službi samo še obležim na kavču. Ampak brez slabe vesti, silim se ne v nič, če mi paše ležat pač ležim in si tudi na tak način jemljem čas zase