počutje petdesetletnic
Ženske, ki – še pri odraslih otrocih – jemljejo kot svojo življenjsko nalogo, da so vedno na razpolago drugim oz. da je delo edino, ki krepi – bodo v tej starosti delovale zgarano. Upravičeno. In take se ne da preusmeriti: svet se bo nehal vrtet, če en dan ne bo skuhano kosilo, če ne bo obdelan vrt, če ne bodo oprana okna… Ker je to njihovo poslanstvo.
Da ostajaš vitalen pri teh letih, ni pomembna situiranost, saj ni nujen velnes oz. drage vadbe. Zadošča, da si s spleta potegneš npr. tibetanske vaje in jih izvajaš vsako jutro. Da greš v naravo, da skrbiš za prožno hrbtenico, da znaš sebe pocrkljat z malenkostmi. Da se ne priganjaš z “morala bi” in si potem slabe vesti očitaš minute, ki jih preživiš po svoje. Da sprejmeš spremembe na lastnem telesu in da si v ljubeči negi prizanesljiv do njih.
Sreča sije iz oči. Če je ne prekrije žalost in brezvoljnost…
[/quote]
popolnoma resnična predstavitev kako si nekatere ženske same uničujejo zdravje in počutje.
Brez slabe vesti si vzemite čas zase, poslušajte svoje telo in dušo in umirjeno uživajte vsak dan posebej…vaši odrasli otroci, razvajeni partnerji in ostareli starši si morajo tudi sami kaj postoriti, saj kadar vas bo v posteljo ali bog ne daj krsto položila bolezen si bodo prav tako morali znajti v življenju. Zato ne imet slabe vesti, ko si vzamete knjigo in soboto presedite na terasi ali greste s prijateljico na izlet, ali preprosto zjutraj ne vstanete iz postelje…to je naša pravica in to nas dela srečne, zadovoljne in zdrave. Tiste, ki imate vnuke; vnuk naj bo za veselje…kadar si ga želite in ne zato, da razbremenite vaše sinove in hčere, vi pa že tako obremenjena z leti in tegobami služite kot varuška in ne nona. Tudi me smo imele majhne otroke, pa smo za njih tudi poskrbele, nepredstavljivo je bilo leta 1987, ko sem jaz rodila fantka, da bi tašči pustila otroka midva pa šla v fitnes…smo šli pač skupaj z otrokom na igrišče ali bližnji gost in se rekreirali in zato smo še danes družina.
In še nekaj…pri 50-ih se nehajmo sekirat kaj pravijo o nas drugi. preberite TOLE:
Zakaj mi je vseeno, kaj o meni govorijo drugi?
29Sep2014
Najprej je bolelo.
Potem je bilo tako hudo, da je bila edina pot iz tega, da sem si rekla, da je vseeno, kaj mislijo in kaj govorijo drugi.
Potem mi je postalo nekako na splošno vseeno. Bolelo je le še tisto, kar so govorili najdražji.
Potem sem spoznala, da ljudje mislijo, kar mislijo. In da bodo vedno nekaj mislili. Da bodo vedno nekaj govorili. Zgleda, da se v njihovih življenjih ne dogaja dovolj, zato se morajo ubadati še z drugimi…
Potem sem spoznala, da govorijo zgodbo o sebi, ne o meni. Govorijo zgodbo o tem, kar delajo sami in o tem, kdo so.
Potem sem spoznala, da moja vrednost ni odvisna od tega, kar o meni menijo drugi.
Moja vrednost je odvisna od tega, kar o sebi mislim sama.
Drugi ne določajo moje vrednosti.
Drugi mi ne morejo dati ljubezni, sprejetosti, topline, razumevanja, nežnosti, če tega do sebe nimam sama. In drugi mi ne morejo vzeti neba, po katerem segam, če si ga s prevzemanjem omejitev, po katerih živijo ostali, ne vzamem sama.
Potem sem spoznala, da bolijo tiste stvari, ki jih nekje globoko mislim sama o sebi.
Potem sem začela graditi odnos sama s sabo. In ga še vedno gradim. In ga vedno bom.
Vsaka moja pritožba čez nekoga je darilo. Možnost, da pogledam, kje to delam sama.
Možnost, da to ozavestim, spremenim ali opustim.
Možnost, da spoznavam sebe v globine.
Svojo ceno določamo sami.
Ženske, ki – še pri odraslih otrocih – jemljejo kot svojo življenjsko nalogo, da so vedno na razpolago drugim oz. da je delo edino, ki krepi – bodo v tej starosti delovale zgarano. Upravičeno. In take se ne da preusmeriti: svet se bo nehal vrtet, če en dan ne bo skuhano kosilo, če ne bo obdelan vrt, če ne bodo oprana okna… Ker je to njihovo poslanstvo.
Da ostajaš vitalen pri teh letih, ni pomembna situiranost, saj ni nujen velnes oz. drage vadbe. Zadošča, da si s spleta potegneš npr. tibetanske vaje in jih izvajaš vsako jutro. Da greš v naravo, da skrbiš za prožno hrbtenico, da znaš sebe pocrkljat z malenkostmi. Da se ne priganjaš z “morala bi” in si potem slabe vesti očitaš minute, ki jih preživiš po svoje. Da sprejmeš spremembe na lastnem telesu in da si v ljubeči negi prizanesljiv do njih.
Sreča sije iz oči. Če je ne prekrije žalost in brezvoljnost…
[/quote]
popolnoma resnična predstavitev kako si nekatere ženske same uničujejo zdravje in počutje.
Brez slabe vesti si vzemite čas zase, poslušajte svoje telo in dušo in umirjeno uživajte vsak dan posebej…vaši odrasli otroci, razvajeni partnerji in ostareli starši si morajo tudi sami kaj postoriti, saj kadar vas bo v posteljo ali bog ne daj krsto položila bolezen si bodo prav tako morali znajti v življenju. Zato ne imet slabe vesti, ko si vzamete knjigo in soboto presedite na terasi ali greste s prijateljico na izlet, ali preprosto zjutraj ne vstanete iz postelje…to je naša pravica in to nas dela srečne, zadovoljne in zdrave. Tiste, ki imate vnuke; vnuk naj bo za veselje…kadar si ga želite in ne zato, da razbremenite vaše sinove in hčere, vi pa že tako obremenjena z leti in tegobami služite kot varuška in ne nona. Tudi me smo imele majhne otroke, pa smo za njih tudi poskrbele, nepredstavljivo je bilo leta 1987, ko sem jaz rodila fantka, da bi tašči pustila otroka midva pa šla v fitnes…smo šli pač skupaj z otrokom na igrišče ali bližnji gost in se rekreirali in zato smo še danes družina.
In še nekaj…pri 50-ih se nehajmo sekirat kaj pravijo o nas drugi. preberite TOLE:
Zakaj mi je vseeno, kaj o meni govorijo drugi?
29Sep2014
Najprej je bolelo.
Potem je bilo tako hudo, da je bila edina pot iz tega, da sem si rekla, da je vseeno, kaj mislijo in kaj govorijo drugi.
Potem mi je postalo nekako na splošno vseeno. Bolelo je le še tisto, kar so govorili najdražji.
Potem sem spoznala, da ljudje mislijo, kar mislijo. In da bodo vedno nekaj mislili. Da bodo vedno nekaj govorili. Zgleda, da se v njihovih življenjih ne dogaja dovolj, zato se morajo ubadati še z drugimi…
Potem sem spoznala, da govorijo zgodbo o sebi, ne o meni. Govorijo zgodbo o tem, kar delajo sami in o tem, kdo so.
Potem sem spoznala, da moja vrednost ni odvisna od tega, kar o meni menijo drugi.
Moja vrednost je odvisna od tega, kar o sebi mislim sama.
Drugi ne določajo moje vrednosti.
Drugi mi ne morejo dati ljubezni, sprejetosti, topline, razumevanja, nežnosti, če tega do sebe nimam sama. In drugi mi ne morejo vzeti neba, po katerem segam, če si ga s prevzemanjem omejitev, po katerih živijo ostali, ne vzamem sama.
Potem sem spoznala, da bolijo tiste stvari, ki jih nekje globoko mislim sama o sebi.
Potem sem začela graditi odnos sama s sabo. In ga še vedno gradim. In ga vedno bom.
Vsaka moja pritožba čez nekoga je darilo. Možnost, da pogledam, kje to delam sama.
Možnost, da to ozavestim, spremenim ali opustim.
Možnost, da spoznavam sebe v globine.
Svojo ceno določamo sami.
[/quote]
Kako resnično! Hvala za tole…
…ko sem jih imela jaz 20, so 50-letnice imele drugačno življenje, predvsem se je od njih zahtevalo bistveno manj:
1. Večina je bil gospodinj in so imele le eno nalogo; skrbet za družino, nam je to ena naloga od mnogih
2. tiste, ki so bile zaposlene, so se že pripravljale na penzijo, na delovnem mestu se je od njih zahtevalo manj kot od mladih, zdaj od nas zahtevajo isto bistrost in brzino kot od mladih ali celo več; mladih ne zaposlujejo tako da garamo same.
3. Redkokatera ženska pri 50-ih je takrat imela žive starše in za njih skrbela; moja generacija ima (hvala bogu) v večini žive starše, kar pomeni tudi dodatna skrb
4. Ko smo mi imeli 20 let in naše mame 50, se niso več sekirale za nas, nam prale cunje, kuhale, urejale stvari za šolo, službo, dokumente, plačevanje računov…kar danes velika večina mamic to dela za svoje sončke
5. Ne spomnim se, da bi se takratne Abrahamovke potile v fitnesih za lepšo postavo in obremenjevale srčno mišico do onemoglosti za manjši obseg trebuha.
A telo je staro 50 let…takrat in zdaj…. le obremenitve iz okolice so večje…in ne se sramovat tiste, ki ne zmorete…to je letom primerno in zato odpočijte si takrat ko to čutite, ko vam telo to govori
Sprejmimo spremembe, ki nam jih prinesejo leta in dajmo vsem okoli nas jasno informacijo, da bomo delale manj, se sekirale manj in počivale več. Ampak, to moramo povedati me…nam tega ne bo nihče sam od sebe rekel. Meni recimo to reče samo moja mama…drugi pa pričakujejo, da ne ugasneš nikoli
lep dan, drage moje Abrahamovke
Torej ti sanjaš, da so bile leta 1987 v Sloveniji ženske v večini gospodinje? Iz katerega zakotja so te pa privlekli?
na penzijo so se pripravljale tiste, ki so šle delat pri 15. letih, kar tudi ni ravno mačji kašelj.
Večina je še imela starše, ali vsaj enega od njih, res jim pa ti niso do 50. leta rit odnašali tako kot današnjim sončkom.
Res pa je, da so se takratne 50 letnice ( to je bilo leta 1957) pri 20 tih ostrigle in si dale trajno, normalno je bilo, da so bile pri 50 tih matronaste (velike joške pod velikim trebuhom) in se nihče ni s tem obremenjeval.
Pa je vseeno njihova pričakovana življenjska doba bila krajša, bile so v bistveni slabši formi od današnjih 50-letnic, precej bolj zgarane in utrujene.
Ja, danes se od nas zahteva čudeže, ampak mislim, da jih tudi zmoremo oz. imamo prednost izkušenj, ki jih mladi npr. še nimajo. Učiti smo se tudi še sposobne, vsaj jaz no, se tudi moram, ker imam tak poklic, da ne smem zaspati.
Pri 50 se danes nihče ne sme počutit star.
Si mogoče preverila svoj nivo joda in magnezija?
Zanesljivo pomanjkanje teh dveh elementov povzroča motnje v presnovi in posledično tudi v prebavi. Sama poškodba je že hud stres, vpliva na ščitnico, ki jo uravnata ravno ta elementa, pravzaprav hormone.
Imam zelo podobno izkušnjo, nikoli preveč kil, sedaj si jih počasi topim z oralnimjemanjem lugola 2 do 4 kapljice na dan, v težjih primerih, npr. gripa do 8, ter z magnezijevim klorom čezkožno. Oralno do normalnega delovanja črevesja, nato čez kožo, zadošča mazanje pazduh in dimelj- limfni predel. Kopanje, kopeli nog, pršenje telesa je ravno tako učinkovito.
Hormoni se uredijo, posledično presnova in prebava, zgodi se neverjetna energija, ki je prej ni.
Zopet najdemo sami sebe in se korak za korakom spet sestavimo.
Si mogoče preverila svoj nivo joda in magnezija?
Zanesljivo pomanjkanje teh dveh elementov povzroča motnje v presnovi in posledično tudi v prebavi. Sama poškodba je že hud stres, vpliva na ščitnico, ki jo uravnata ravno ta elementa, pravzaprav hormone.
Imam zelo podobno izkušnjo, nikoli preveč kil, sedaj si jih počasi topim z oralnimjemanjem lugola 2 do 4 kapljice na dan, v težjih primerih, npr. gripa do 8, ter z magnezijevim klorom čezkožno. Oralno do normalnega delovanja črevesja, nato čez kožo, zadošča mazanje pazduh in dimelj- limfni predel. Kopanje, kopeli nog, pršenje telesa je ravno tako učinkovito.
Hormoni se uredijo, posledično presnova in prebava, zgodi se neverjetna energija, ki je prej ni.
Zopet najdemo sami sebe in se korak za korakom spet sestavimo.
[/quote]
popravljam tipkarsko napako, z magnezijevim kloridom, ne klorom, kot se je napačno zapisalo.
Torej ti sanjaš, da so bile leta 1987 v Sloveniji ženske v večini gospodinje? Iz katerega zakotja so te pa privlekli?
na penzijo so se pripravljale tiste, ki so šle delat pri 15. letih, kar tudi ni ravno mačji kašelj.
Večina je še imela starše, ali vsaj enega od njih, res jim pa ti niso do 50. leta rit odnašali tako kot današnjim sončkom.
Res pa je, da so se takratne 50 letnice ( to je bilo leta 1957) pri 20 tih ostrigle in si dale trajno, normalno je bilo, da so bile pri 50 tih matronaste (velike joške pod velikim trebuhom) in se nihče ni s tem obremenjeval.
[/quote]
Torej ti sanjaš, da so bile leta 1987 v Sloveniji ženske v večini gospodinje? Iz katerega zakotja so te pa privlekli?
V mislih imam tiste, ki so bile takrat se pravi leta 1987 stare med 50 in 55 let. Se pravi rojene leta 1937 do 1939. No in ta generacija nima ravno veliko žensk, ki so bile zaposlene, pa ne le tiste iz zakotja
Lahko razložiš, prosim, kako boš ti delala do 65- tega ali bo tvoje staro telo pri petdesetih reklo, poslovi se, bye, by, so let it be…
Stara, pri 50tih ti jajčniki še normalno delujejo, si komot še mati!
Pazi ti to, danes so osemdesetletnice še polno dejavne, devetdesetletnice še vozijo!
[/quote]
Nikjer ni bilo napisano, da se pri 50-ih telo poslovi. Rečeno je bilo, da tiste, ki se počutijo utrujene in da določenih nalog ne zmorejo naj si brez sramu naložijo manj obveznosti…same itak vedo, da v določenih zadevah pretirano skrbijo za druge in se izčrpavajo.
Ravno zato, ker v nekaterih postih pišejo, da se počutijo utrujene in ja morajo “zgurat” do 65-ega do penzije
Torej ti sanjaš, da so bile leta 1987 v Sloveniji ženske v večini gospodinje? Iz katerega zakotja so te pa privlekli?
na penzijo so se pripravljale tiste, ki so šle delat pri 15. letih, kar tudi ni ravno mačji kašelj.
Večina je še imela starše, ali vsaj enega od njih, res jim pa ti niso do 50. leta rit odnašali tako kot današnjim sončkom.
Res pa je, da so se takratne 50 letnice ( to je bilo leta 1957) pri 20 tih ostrigle in si dale trajno, normalno je bilo, da so bile pri 50 tih matronaste (velike joške pod velikim trebuhom) in se nihče ni s tem obremenjeval.
[/quote]
Torej ti sanjaš, da so bile leta 1987 v Sloveniji ženske v večini gospodinje? Iz katerega zakotja so te pa privlekli?
V mislih imam tiste, ki so bile takrat se pravi leta 1987 stare med 50 in 55 let. Se pravi rojene leta 1937 do 1939. No in ta generacija nima ravno veliko žensk, ki so bile zaposlene, pa ne le tiste iz zakotja
[/quote]
Moja mama je iz začetka tridesetih in kolikor vem, so ženske njene starosti normalno hodile v službo, morda celo več kot sedaj. Kolektivni spomin je očitno res kratek. V tistih letih so bile ženske res enakopravne, ne samo na papirju. Predvsem pa ni bilo socialnih štanc mašin za otroke.
Torej ti sanjaš, da so bile leta 1987 v Sloveniji ženske v večini gospodinje? Iz katerega zakotja so te pa privlekli?
na penzijo so se pripravljale tiste, ki so šle delat pri 15. letih, kar tudi ni ravno mačji kašelj.
Večina je še imela starše, ali vsaj enega od njih, res jim pa ti niso do 50. leta rit odnašali tako kot današnjim sončkom.
Res pa je, da so se takratne 50 letnice ( to je bilo leta 1957) pri 20 tih ostrigle in si dale trajno, normalno je bilo, da so bile pri 50 tih matronaste (velike joške pod velikim trebuhom) in se nihče ni s tem obremenjeval.
[/quote]
Torej ti sanjaš, da so bile leta 1987 v Sloveniji ženske v večini gospodinje? Iz katerega zakotja so te pa privlekli?
V mislih imam tiste, ki so bile takrat se pravi leta 1987 stare med 50 in 55 let. Se pravi rojene leta 1937 do 1939. No in ta generacija nima ravno veliko žensk, ki so bile zaposlene, pa ne le tiste iz zakotja
[/quote]
oja pa je bilo kar večina žensk zaposlenih ali pa so delale na kmetijah. Če pa niso bile, se pa niso v penzijo spravljale, ampak so bile odvisne do mož.
Lahko razložiš, prosim, kako boš ti delala do 65- tega ali bo tvoje staro telo pri petdesetih reklo, poslovi se, bye, by, so let it be…
Stara, pri 50tih ti jajčniki še normalno delujejo, si komot še mati!
Pazi ti to, danes so osemdesetletnice še polno dejavne, devetdesetletnice še vozijo!
[/quote]
Stara, pri 50tih ti jajčniki še normalno delujejo, si komot še mati
kaj bo pa ta otrok rekel čez par let, tudi to se je treba vprašat
Torej ti sanjaš, da so bile leta 1987 v Sloveniji ženske v večini gospodinje? Iz katerega zakotja so te pa privlekli?
na penzijo so se pripravljale tiste, ki so šle delat pri 15. letih, kar tudi ni ravno mačji kašelj.
Večina je še imela starše, ali vsaj enega od njih, res jim pa ti niso do 50. leta rit odnašali tako kot današnjim sončkom.
Res pa je, da so se takratne 50 letnice ( to je bilo leta 1957) pri 20 tih ostrigle in si dale trajno, normalno je bilo, da so bile pri 50 tih matronaste (velike joške pod velikim trebuhom) in se nihče ni s tem obremenjeval.
[/quote]
Torej ti sanjaš, da so bile leta 1987 v Sloveniji ženske v večini gospodinje? Iz katerega zakotja so te pa privlekli?
V mislih imam tiste, ki so bile takrat se pravi leta 1987 stare med 50 in 55 let. Se pravi rojene leta 1937 do 1939. No in ta generacija nima ravno veliko žensk, ki so bile zaposlene, pa ne le tiste iz zakotja
[/quote]
Zapletaš še, ker se sploh ne prepričaš, kaj kvasiš.
Namreč, vse mlade ženske, so po letu 1945 morale na delo v tovarne in opravljati obvezno udarniško, torej zastonj delo, tudi tiste s kmetij. Končno, saj so kmetom zasegli, nacionalizirali večino vitalne zemlje, tudi gozdov in planine. Enako, kot so morali moški, kar jih je ostalo sploh živih.
Ti ljudje so bili leta 45 stari 15 let rojeni 1930, starejši od tvojih navajanj.
Mlajše ženske so imele že nekaj možnosti šolanja in boljšo zaposlitev, če je v tekstilni branži to sploh bilo možno.
V Sloveniji je bil procent zaposlenih žensk gotovo največji na svetu, v tekstilnih občinah čez 50{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}.
Lahko razložiš, prosim, kako boš ti delala do 65- tega ali bo tvoje staro telo pri petdesetih reklo, poslovi se, bye, by, so let it be…
Stara, pri 50tih ti jajčniki še normalno delujejo, si komot še mati!
Pazi ti to, danes so osemdesetletnice še polno dejavne, devetdesetletnice še vozijo!
[/quote]
Stara, pri 50tih ti jajčniki še normalno delujejo, si komot še mati
kaj bo pa ta otrok rekel čez par let, tudi to se je treba vprašat
[/quote]
rekel bo, oh, kako se s pametnim tule pogovarjam, anede.
Torej ti sanjaš, da so bile leta 1987 v Sloveniji ženske v večini gospodinje? Iz katerega zakotja so te pa privlekli?
V mislih imam tiste, ki so bile takrat se pravi leta 1987 stare med 50 in 55 let. Se pravi rojene leta 1937 do 1939. No in ta generacija nima ravno veliko žensk, ki so bile zaposlene, pa ne le tiste iz zakotja
[/quote]
oja pa je bilo kar večina žensk zaposlenih ali pa so delale na kmetijah. Če pa niso bile, se pa niso v penzijo spravljale, ampak so bile odvisne do mož.
[/quote]
kje si študirala, ko si tako načitana?
So ti že kdaj rekli, da zapri, da ni prepiha?
“prav tako petdesetletnica” :
Brez slabe vesti si vzemite čas zase, poslušajte svoje telo in dušo in umirjeno uživajte vsak dan posebej…vaši odrasli otroci, razvajeni partnerji in ostareli starši si morajo tudi sami kaj postoriti, saj kadar vas bo v posteljo ali bog ne daj krsto položila bolezen si bodo prav tako morali znajti v življenju. Zato ne imet slabe vesti, ko si vzamete knjigo in soboto presedite na terasi ali greste s prijateljico na izlet, ali preprosto zjutraj ne vstanete iz postelje…to je naša pravica in to nas dela srečne, zadovoljne in zdrave. Tiste, ki imate vnuke; vnuk naj bo za veselje…kadar si ga želite in ne zato, da razbremenite vaše sinove in hčere, vi pa že tako obremenjena z leti in tegobami služite kot varuška in ne nona.
Torej ti sanjaš, da so bile leta 1987 v Sloveniji ženske v večini gospodinje? Iz katerega zakotja so te pa privlekli?
na penzijo so se pripravljale tiste, ki so šle delat pri 15. letih, kar tudi ni ravno mačji kašelj.
Večina je še imela starše, ali vsaj enega od njih, res jim pa ti niso do 50. leta rit odnašali tako kot današnjim sončkom.
Res pa je, da so se takratne 50 letnice ( to je bilo leta 1957) pri 20 tih ostrigle in si dale trajno, normalno je bilo, da so bile pri 50 tih matronaste (velike joške pod velikim trebuhom) in se nihče ni s tem obremenjeval.
[/quote]
Torej ti sanjaš, da so bile leta 1987 v Sloveniji ženske v večini gospodinje? Iz katerega zakotja so te pa privlekli?
V mislih imam tiste, ki so bile takrat se pravi leta 1987 stare med 50 in 55 let. Se pravi rojene leta 1937 do 1939. No in ta generacija nima ravno veliko žensk, ki so bile zaposlene, pa ne le tiste iz zakotja
[/quote]
No, moja mama je rojena v teh letih in v moji generaciji sošolcev in sošolk (cca 100 otrok) jih je bilo mogoče kakih 8, ki niso hodile v službo, pa še to so bile v glavnem žene obrtnikov ali kmetov in so pomagale možem pri delu. Torej v bistvu niso bile izključno gospodinje. Se še dobro spomnim, ker otroci mater, ki niso hodile v službo, zaradi premajhne šolske kuhinje niso smeli hodit na kosilo.
Torej ti sanjaš, da so bile leta 1987 v Sloveniji ženske v večini gospodinje? Iz katerega zakotja so te pa privlekli?
V mislih imam tiste, ki so bile takrat se pravi leta 1987 stare med 50 in 55 let. Se pravi rojene leta 1937 do 1939. No in ta generacija nima ravno veliko žensk, ki so bile zaposlene, pa ne le tiste iz zakotja
[/quote]
No, moja mama je rojena v teh letih in v moji generaciji sošolcev in sošolk (cca 100 otrok) jih je bilo mogoče kakih 8, ki niso hodile v službo, pa še to so bile v glavnem žene obrtnikov ali kmetov in so pomagale možem pri delu. Torej v bistvu niso bile izključno gospodinje. Se še dobro spomnim, ker otroci mater, ki niso hodile v službo, zaradi premajhne šolske kuhinje niso smeli hodit na kosilo.
[/quote]
Res je, veliko naših mam je bilo včasih zaposlenih, lahko vi rekli, da večina. Res pa je tudi, da so šle včasih ženske v glavnem s 50 – 55 leti v penzijo. So pa ljudje, tako moški kot ženske, v letih po 1991množično odhajali na ” čakanje” na zavodu za zaposlovanje. Od moje hčere tašča npr. z 48 leti. Bila je 5 let na čakanju, da je izpolnila pogoje za penzijo. Če vse skupaj malo posplošim, je ženska ostala z 48 leti lepo doma. Mene pa pri mojih letih čaka še kar lepo število delovnih let, pa sem že kar krepko čez 50.
Zopet posplošuješ in pišeš povprek.
Samo v obdobju uničevanja slovenske industrije, so ženske pri 48tih šle v predčasni penzjon, to je bilo v letih 1999, 2000, pa še to so bile ženske, ki so delale od svojega 15.leta starosti, torej so imele že najmanj 30 let delovne dobe. Pred tem pa so večinoma delale ravno tiste, rojeni. ok. l. 1930, 40 polnih let, moja mama celo nekaj več.
Zapis velja kot replika na spodnji post.
No, moja mama je rojena v teh letih in v moji generaciji sošolcev in sošolk (cca 100 otrok) jih je bilo mogoče kakih 8, ki niso hodile v službo, pa še to so bile v glavnem žene obrtnikov ali kmetov in so pomagale možem pri delu. Torej v bistvu niso bile izključno gospodinje. Se še dobro spomnim, ker otroci mater, ki niso hodile v službo, zaradi premajhne šolske kuhinje niso smeli hodit na kosilo.
[/quote]
Res je, veliko naših mam je bilo včasih zaposlenih, lahko vi rekli, da večina. Res pa je tudi, da so šle včasih ženske v glavnem s 50 – 55 leti v penzijo. So pa ljudje, tako moški kot ženske, v letih po 1991množično odhajali na ” čakanje” na zavodu za zaposlovanje. Od moje hčere tašča npr. z 48 leti. Bila je 5 let na čakanju, da je izpolnila pogoje za penzijo. Če vse skupaj malo posplošim, je ženska ostala z 48 leti lepo doma. Mene pa pri mojih letih čaka še kar lepo število delovnih let, pa sem že kar krepko čez 50.
[/quote]
Res je, veliko naših mam je bilo včasih zaposlenih, lahko vi rekli, da večina. Res pa je tudi, da so šle včasih ženske v glavnem s 50 – 55 leti v penzijo. So pa ljudje, tako moški kot ženske, v letih po 1991množično odhajali na ” čakanje” na zavodu za zaposlovanje. Od moje hčere tašča npr. z 48 leti. Bila je 5 let na čakanju, da je izpolnila pogoje za penzijo. Če vse skupaj malo posplošim, je ženska ostala z 48 leti lepo doma. Mene pa pri mojih letih čaka še kar lepo število delovnih let, pa sem že kar krepko čez 50.
[/quote]
[/quote]
ah, tipkovnica, post se je izgubil vmes. Naše matere so vse delale 40 let, zelo redko je katera šla v predčasno invalidsko.
V času kraje in uničevanja celotne slovenske industrije, v letih 1999, 2000, pa so določenim omogočili penzion z 48. leti, kot praviš, izjemoma. Pa tudi tiste so pričele z delom pri svojih 15. letih.