Ko sem šla pred leti približno tem času na Češko kočo, z Jezerskega, je tam bobnelo, kot bi bila na fronti. Dejansko so se prožili v višjih vrhovih plaz za plazom (videli so se plazovi snega in kamenja). Pred Češko kočo, šla sem po srednji poti, nižini, tko da sem gor prišla z leve strani, je bil pa en svež plaz kamenja čez katerega je bilo treba iti….

Ravno berem namreč, da je ena pogrešana v tem času. Ko sem šla pa na Storžič v tem času, je bilo pa več snežnih plazov treba preiti (tam ni poti, ker je še sneg) in če ti tam zdrsne, ker tisto je ful strmo, greš lepo dol kot po skakalnici in pristaneš nekaj sto metrov nižje, odvisno, ampak pod vrhom itak drugega ni….

Ni več pogrešana, so jo našli mrtvo 🙁

So jo nasli. Mrtvo. Zal. Ampak, se vedno ne razumem, zakaj hudica je treba po vsej sili v takih razmerah v gore?!
Sva bile danes s hcerko tud zunaj v hribih. Ampak nizko, ni blo niti 1000m nv. Prijeten sprehod, snega ni vec, kondicija se ni na pravem nivoju in ura hoje gor, 3/4 dol povsem dovolj za malo presvicat. Zakaj visoko u sneg in plazove?!

Veliko sem sama hodila po hribih, ne pozimi, tle v naših tudi poleti ni nekega navala. Včasih nisem srečala nikogar. Veriga hribov Storžič…

Enkrat pa sem srečala celo dva… in se spomnim pogovora med njima. Odkar so znanca našli mrtvega v hribih ne grem več sam.

In potem se spomnim tistih kričečih lisc (ne lajanje ampak dretje) ali ne vem česa in mi je jasno, da če človek to prvič doživi, ga dejansko lahko res kap. Sam sredi hribov in ti začne na ves glas tulit z neke bližine, gor maš eno uro, dol maš eno uro… In nikjer nikogar. he he

Enkrat sem se zaplezala, dvakrat sem prišla gor brez kapljice vode in smo talili sneg.
Edina smer, kjer se mi je vedno zgodilo kaj čudnega.

Ko vidiš to lepoto veš, da je vredno.
Včasih nas stane preveč.