Misli si o meni, kar pač želiš.
Osebno mi je popolnoma nerazumljivo, tole “pričakovanje”.
Če bi rad/a govoril/a z otrokom, ga pokliči.
Če bi ga rad/a videl/a, ga obišči.
Zakaj bi visel na otrocih z nekimi pričakovanji – in posledično očitki, če pričakovanja niso izpolnjena po tvoji meri? Zakaj ne bi ukrepal ti?
[/quote]

Malo preveč si občutljiva. Seveda imam v mislih, da lahko vsak obišče vsakega. Ali ga pokliče. Ni problema. Ne velja to samo za otroke, velja tudi za starše. Ampak, kar hočem povedati, je, da je otrok vedno tvoj otrok, tudi če ima že 50 let:))
Partner ali partnerka te pa lahko zamenja oz. zapusti ali prevara. Tega je polno okrog nas.
[/quote]

Seveda se zgodi, da partnerski odnos razpade, a večino življenja v povprečju vendarle preživimo s partnerji in ne otroki.
In po mojem mnenju se v partnerski odnos premalo vlaga.
Ne mislim na to, da starša porineta otroke babicam, ampak na to, da se naučita komunicirati in sodelovati tudi ob otrocih – ko ti odidejo, bo samo še lažje.

Stvar je le v tem, da otrok ne zna in ne more poskrbeti za svoje bivanje, odrasel človek pa lahko. Če temu tako mama in oče posvetita več časa za otroka kot za drug drugega, se ne bi smelo ocenjevati, kdo je sedaj na prvem mestu. V zdravih razmerjih in zdravih družinah je to razumljivo.

Pa valjda je otrok na prvem mestu, vedno je bil in mora bit..koga bi poslali v smrt, ce bi mogli izbrat..oz. koga bi resili valjda partnerja..in valjda otroka v drugem primeru..
In nehajte s temi novodobnimi mantrami, kjer je partner na prvem mestu itd..in o ne vem kaki ljubezni, odnosu..otrok je prvi in vedno je tvoj..pa magari kriminalec, drogeras..partner je pa “samo”spremljevalec, ki ste si ga izbrali na vasi poti.

naj te vprašam hipotetično ta tvoj otrok si pusti sprati možgane in se pridruži podobnim organizacijam, ki sejejo smrt iz neke idelogije, pride k tebi in bi te mirno ubil… in ti bi v takem primeru rekla ljubček moj otrok ti kar daj kar ti srce poželi delaj,, partner je niko i ništa, ti si pa vse zlato tega sveta čeprav naju boš z očetom sedaj ubil? Hipotetčni grozljiv primer, ki želim, da se nikoli nikjer ne zgodi – samo hipotetično napisano v namen razlage tega zame nesmisla kar pišeš, da vedno izbereš otroka, četudi je kriminalec. Ampak za vsako ceno boš vedno izbrala njega.

Na prvem mestu mora vedno biti Jezus. Šele nato pride na vrsto otrok. Potem ni dolgo nič in šele potem je partner. Njega se mogoče malo dvigne po lestvici takrat ko si žena zaželi naslednjega otročka. Smpak samo za tisti čas dokler ne rata. To pa samo zato, da se ustreže Jezusu ker On ima rad otročke

Ne, ravno obratno je. Partnerji pridejo in grejo, tvoj otrok pa je tvoj otrok za vse življenje. Ogromno je ljudi, ki niso več skupaj s partnerji, veliko je ločitev. Ampak otroci pa so vedno tvoji otroci.
Sicer to ne pomeni, da bo tvoj otrok ostal s tabo vse življenje, na srečo si bo ustvaril svojo družino. Vendar bo ŠE VEDNO tvoj otrok, dokler boš živa. Partner pa lahko zamenja tebe, če že ti ne boš zamenjala njega. Če bo partner našel kakšno mlajšo, lepšo, bolj seksi in se vanjo zatrapal, je čisto možno, da te bo zapustil. Otrok bo šel stran od tebe, ker bo imel svojo družino. Vendar te ne bo nikoli zapustil, če si ga dobro vzgojila, bo vedno imel stike s tabo, imel te bo rad, poklical te bo, se ponudil, če ti kaj prinese iz trgovine ali lekarne, ko boš stara ali ko boš zbolela.
Da eni ljudje postavljate svoje partnerje PRED svoje lastne otroke, je popolnoma nerazumljivo.
[/quote]
a veš zakaj se partnerji tako ločujejo in menjujejo – ker imajo takšno razmišljanje kot ti in tako tudi delujejo v svojih dejanjih.
V zdravih družinah pa so vsestransko povezani odnosi in ni tekmovanja, ampak je medsebojno spoštovanje in ljubezen, ja tudi med partnerjema. In ta partnerja potem vlagata v odnos in delata na njem, ker sta drug drugemu pomembna, vredna in se spoštujeta – ker se ne dojemata kot potrošni material,danes si jutri pa te lahko zamenjam, ampak imata medsebojno iskreno partnersko ljubezeni – in te ne nimaš kar z vsakim novim ali novo, ki jo naslednji dan pobereš iz ceste.
In v takem partnerskem odnosu dajeta taka partnerja s tem trdno in zdravo podlago za zdravo in ljubečo družino z zdravimi in ljubečimi odnosi, ki kot taka daje otroku optimalno ljubezen, varnost in vse za zdrav in srečen razvoj otroka. Otrok bo v takem okolju srečen.

tako,d a mogoče malo razmisli o svoji teoriji – s postavljanjem otroka pred partnerja in tekomvanjem njiju dveh za tvojo poroznost, boš partnerja ti odgnala in gre zakon adijo. pa to ne zato, ker si bi on drugo kar jutri izbral, ampak ker si ga ti odgnala in tako boš onesrečila tudi otroka.
[/quote]

Nekateri živite na nekem drugem planetu ali kako? Mar ne živite tu med nami, ki lahko, če že nismo občutili na svoji koži, vidimo po prijateljih, sorodnikih, znancih in sosedih, da se skorajda polovica parov razide oz. loči???
Tam zgoraj neka zasanjanka piše, kako da imata ona in njen mož specialne odnos, kako sta povezana, celo UJETA v ljubezni. Ah, kako romantično. Ta njen mož najbrž drugih žensk niti pogleda ne, kajne? Dajte no, stopite v realnost. Ogromno parov, ki so od začetka mislili, da se bodo skupaj postarali, se je ločilo! Saj nihče ni šel s figo v žepu v zakon. Saj je gotovo vsak mislil, da bo to trajalo do konca. Ampak, guess what? NI TRAJALO. Se zgodi in se dogaja vsak dan parom, ki imajo otroke ali pa so brez otrok. Tako pač je, ampak nekateri živijo v nekih iluzijah…

Na prvem mestu mora vedno biti Jezus. Šele nato pride na vrsto otrok. Potem ni dolgo nič in šele potem je partner. Njega se mogoče malo dvigne po lestvici takrat ko si žena zaželi naslednjega otročka. Smpak samo za tisti čas dokler ne rata. To pa samo zato, da se ustreže Jezusu ker On ima rad otročke
[/quote]
Ne, ni tako.

http://www.youtube.com/watch?v=w7IqJth2Iho

Na prvem mestu mora vedno biti Jezus. Šele nato pride na vrsto otrok. Potem ni dolgo nič in šele potem je partner. Njega se mogoče malo dvigne po lestvici takrat ko si žena zaželi naslednjega otročka. Smpak samo za tisti čas dokler ne rata. To pa samo zato, da se ustreže Jezusu ker On ima rad otročke
[/quote]

LOL, good point 🙂

Midva pa sva bila najprej starša in mislim, da je pomembno, da ko par postane družina, tudi vloga partnerstva dobi drug pomen in je par najprej starš, potem pa šele partner.
Vloga starša je sicer res za vedno, a aktivna je le omejen čas in mislim, da v 80ih letih življenja, pa menda lahko 1/4 tega postaviš na prvo mesto otroka, ki si ga sam želel in prevzameš odgovornost in obveznost ter postaviš tega otroka kot prioriteto. Še vedno ti ostane 60 let zase!

V zvezo sem šla z mislijo, da dokler je lepo, naj traja, ko ne bo lepo, pa naj se neha. Zaenkrat traja več kot 20 let. Zame so samo starši in otroci za vedno, vse ostalo je spremenjljivo.

Lej, pač hočeš biti fensi in kao drugačna od drugih, pa pišeš traparije. V naravi so potomci vedno na prvem mestu in gre mama tudi v smrt za njih, če je treba. Za partnerja ne bo šla.
Če lažje živiš, če govoriš traparije, potem jih pač govori. Ampak ne počneš popolnoma nič drugega kot ostali starši. In ne tolaži se, da so drugje cimri. Niso. In spet, če se počutiš bolje, ko daješ druge zakone v nič, izvoli. Si pač minoritetna, podpovprečna in se moraš futrati z negativizmom, da sebi zvišuješ vrednost.
V tem te dejansko ne štekam. Kaj je narobe s tabo, da si taka?

Lej, pač hočeš biti fensi in kao drugačna od drugih, pa pišeš traparije. V naravi so potomci vedno na prvem mestu in gre mama tudi v smrt za njih, če je treba. Za partnerja ne bo šla.
Če lažje živiš, če govoriš traparije, potem jih pač govori. Ampak ne počneš popolnoma nič drugega kot ostali starši. In ne tolaži se, da so drugje cimri. Niso. In spet, če se počutiš bolje, ko daješ druge zakone v nič, izvoli. Si pač minoritetna, podpovprečna in se moraš futrati z negativizmom, da sebi zvišuješ vrednost.
V tem te dejansko ne štekam. Kaj je narobe s tabo, da si taka?
[/quote]

Minoritetna = minorna

Poglej se v ogledalo, počneš prav vse, kar očitaš.

naj te vprašam hipotetično ta tvoj otrok si pusti sprati možgane in se pridruži podobnim organizacijam, ki sejejo smrt iz neke idelogije, pride k tebi in bi te mirno ubil… in ti bi v takem primeru rekla ljubček moj otrok ti kar daj kar ti srce poželi delaj,, partner je niko i ništa, ti si pa vse zlato tega sveta čeprav naju boš z očetom sedaj ubil? Hipotetčni grozljiv primer, ki želim, da se nikoli nikjer ne zgodi – samo hipotetično napisano v namen razlage tega zame nesmisla kar pišeš, da vedno izbereš otroka, četudi je kriminalec. Ampak za vsako ceno boš vedno izbrala njega.
[/quote]

No, prvi pogoj, da se nekomu lahko operejo možgani, je slaba vzgoja, nesamozavest in nezmožnost lastnega razmišljanja, za kar so seveda v prvi vrsti krivi starši.

Moj otrok je moj otrok, pa če je ne vem kaj, bo vedno moj otrok in vedno ljubljen. Kar ne pomeni, da nekatera njegova dejanja odobravam, a ga ljubim kljub tem. Moji niso idealni in brz napak, a tudi kriminalci niso in jih sprejemam z vsemi napakami vred.
Kaj bi bilo, če bi bili kriminalci, ne vem in upam, da nikdar ne izvem. Kolikor poznam sebe, bi se najprej vprašala, kaj sem naredila narobe, kje mi je spodletelo, da so se spustili v kriminal, potem bi pa verjetno iskala rešitve.
Če bi npr. oropal banko in v tem ropu nekoga ubil, če bi vozil pijan in povzročil nesrečo s smrtnim izidom, če bi …, je to njegovo življenje, sam se je odločil za taka dejanja, a še vedno bi bil moj otrok in še vedno ljubljen in bilo bi mi zelo hudo zanj. Misliš, da bi mame morale take otroke izbrisat iz življenja, kakor da jih nikdar ni bilo?

Da bi bil moj sin terorist, ki bi me ubil… Potem pa sem očitno vsa leta zabila s partnerjem in svojega otroka sploh ne poznam, ker ga vseh 20+ letih očitno niti videla nisem!

Moja babica je izgubila sina zaradi bolezni. Vedno je govorila, kaj bi dala, da bi bil živ, pa čeprav bi bil tudi največji kriminalec.

Te stvari so neprimerljive in tudi preveč povezane da bi se jih dalo rangirati. Vse je tudi odvisno od trenutne situacije.

Takšno rangiranje se lahko grejo samo nezreli osebki ki jim je razplod edini smisel življenja ali pa so jim otroci za modni dodatek.

Ničkoliko je strokovne literature na to temo in dejansko se praktično vsa dognanja strinjajo. Ampak gremo mi lapat svoje, pa magar z glavo v zid, pa magar si naredimo nesrečno zvezo in depresivne otroke. Glavno je, da ni treba priznati, da smo kdaj storili napako.

Ne gre za rangiranje, gre za prioritete.
Če si se odločil za otroka, to pomeni, da si se odločil, da je njegovavzgoja in dobrobit tvoja prioriteta in da boš naslednjih 20 let posvetil temu otroku, vsaj generalno gledano. Saj pridejo vmes stvari, ki so trenutne prioritete, od službenih obveznosti do staršev, partnerja, česarkoli, življenje marsikaj prinese, a to so kratkotrajne zadeve, otrok je pa dolgotrajen projekt, ki te okupira za 20 let.

Od ločitve naprej, se je fotr trudil najin odnos spraviti na višjo raven, kot ga je učila njegova nova, to da nisem znala niti prav dihati zanjo, ga itak ni zanimalo, ko sem dobila polsestro, sem postala moteči faktor no.1.
Stiki so ponehali, preživnina se je nižala…in takih je 3/4 primerov.
Kar se fotra in njegove tiče, je vsega kriva moja mati. Da me je vedno prikrito sovražila, mi je jasno, da pa v 20 letih ni naredila nič na sebi, in da fotr tega ne skapira, pa samo to rečem HB, da sva se ga losli.

No, univerzalno recipročnost boš pa težko dosegel. Torej bi te tvoja najljubša igralka morala priznavati za svojega najljubšega konzumenta njenih stvaritev? Težka bo ta.

če bi bil živ in hud kriminalec, najbrž babi ne bi bila tako zelo srečna, no….

Tako je. Se strinjam popolnoma z zapisom.

če bi bil živ in hud kriminalec, najbrž babi ne bi bila tako zelo srečna, no….
[/quote]

Za babi res ne vem, kako bi ona reagirala, vem pa zase, da bi pri meni to veljalo. Nima izkušnje izgube otroka in upam, da je nikdar ne doživi, sem pa videla v svoji okolici, kaj to prinese in ja, rečem, sam da je živ in zdrav, pa če je ne vem kaj.

Če vam je dobrobit otroka pomembna, boste naredili vse za zdravo vzgojo v stabilnem okolju. In to je možno le, če je vzpostavljen stabilen temelj družine – partnerska zveza, oče in mati. Če sostarša in vajino zvezo zanenarite, ste otroku zanemarili bistvo – družino.

naj te vprašam hipotetično ta tvoj otrok si pusti sprati možgane in se pridruži podobnim organizacijam, ki sejejo smrt iz neke idelogije, pride k tebi in bi te mirno ubil… in ti bi v takem primeru rekla ljubček moj otrok ti kar daj kar ti srce poželi delaj,, partner je niko i ništa, ti si pa vse zlato tega sveta čeprav naju boš z očetom sedaj ubil? Hipotetčni grozljiv primer, ki želim, da se nikoli nikjer ne zgodi – samo hipotetično napisano v namen razlage tega zame nesmisla kar pišeš, da vedno izbereš otroka, četudi je kriminalec. Ampak za vsako ceno boš vedno izbrala njega.
[/quote]

No, prvi pogoj, da se nekomu lahko operejo možgani, je slaba vzgoja, nesamozavest in nezmožnost lastnega razmišljanja, za kar so seveda v prvi vrsti krivi starši.

Moj otrok je moj otrok, pa če je ne vem kaj, bo vedno moj otrok in vedno ljubljen. Kar ne pomeni, da nekatera njegova dejanja odobravam, a ga ljubim kljub tem. Moji niso idealni in brz napak, a tudi kriminalci niso in jih sprejemam z vsemi napakami vred.
Kaj bi bilo, če bi bili kriminalci, ne vem in upam, da nikdar ne izvem. Kolikor poznam sebe, bi se najprej vprašala, kaj sem naredila narobe, kje mi je spodletelo, da so se spustili v kriminal, potem bi pa verjetno iskala rešitve.
Če bi npr. oropal banko in v tem ropu nekoga ubil, če bi vozil pijan in povzročil nesrečo s smrtnim izidom, če bi …, je to njegovo življenje, sam se je odločil za taka dejanja, a še vedno bi bil moj otrok in še vedno ljubljen in bilo bi mi zelo hudo zanj. Misliš, da bi mame morale take otroke izbrisat iz življenja, kakor da jih nikdar ni bilo?

Da bi bil moj sin terorist, ki bi me ubil… Potem pa sem očitno vsa leta zabila s partnerjem in svojega otroka sploh ne poznam, ker ga vseh 20+ letih očitno niti videla nisem!

Moja babica je izgubila sina zaradi bolezni. Vedno je govorila, kaj bi dala, da bi bil živ, pa čeprav bi bil tudi največji kriminalec.
[/quote]
kateri del tega ne razumeš, da je zdravo, spoštljivo in ljubeče partnerstvo med staršema temelj za pravo zdravo vzgojo in srečno otroštvo, ki daje otroku možnost se razviti v zdravega odraslega, ki odgovorno in spoštljivo živi in ravna.
Torej če zanemarjaš partnerja in vajin odnos – gre tudi tvoja vzgoja k hudiču, pa če še tako ljubiš svojega otroka in ga postavljaš na prvo mesto. saj si že slišala za zgled, ki je pri otrocih od malega zelooo pomemben.
In ti pišeš nebuloze -kolikokrat beremo teme, ko je kakšno mamo strah, ko njen otrok drogeraš razgraja doma, jo pretepa… me zanima kako dolgo bi ti brezpogojno ljubila svojega otroka, ki te ne bi niti malo spoštoval in bi dvignil roko nate. Ti kradel izvajal nasilje nad tabo… in ti bi ga z vsemi temi njegovimi napakami sprejemala… ob taki mami se pa jaz res zamislim – hkrati mi je pa jasno od kod bi tako obnašanje dobil, saj najbrž bi že v otroštvu sprejemala vse kar bi počel in mu vse dovolila. Torej očitno bi od malega rastel tak.
Zame določena dejanja niso sprejemljiva in to je tak, kjer se izvaja nasilje nad sočlovekom in se mu namerno zavestno škoduje ga ogroža… in če bi moj otrok počel taka dejanja bi z vso odgovornostjo svojo zastopala dejstvo da odgovarja tako kot vsi ostali, ker mi je to nesprejemljivo početje do kogarkoli.

Pa sem zagovornica ljubezni do otroka, popolne varnosti, podpore, dokler ni prestopljena meja nasilja, nametnega škodovanja in ogrožanja sočloveka – mene ali kogarkoli drugega…
kaj bi ti naredila kot mati enega izmed fantov, ki sta se brutalno znesla nad drugim tam v krškem in ga pretepla do smrti in to prenašala na fb… bi ga brezpogojno ljubila – moj otroček z vsemi napakami vred si moj in te imam neizmerno rada?
E sorry oprosti… tudi žrtve kriminalcev so otroci nekoga. In mene za te nedolžne srce boli, ne bi pa nikoli dajala podpore in potuhe kriminalcu – četudi bi bil moj otrok. Konec. Ima da odgovarja enako kot vsi ostali – bi me pa bilo pošteno sram, če bi imela otroka kriminalca.

Ne gre za rangiranje, gre za prioritete.
Če si se odločil za otroka, to pomeni, da si se odločil, da je njegovavzgoja in dobrobit tvoja prioriteta in da boš naslednjih 20 let posvetil temu otroku, vsaj generalno gledano. Saj pridejo vmes stvari, ki so trenutne prioritete, od službenih obveznosti do staršev, partnerja, česarkoli, življenje marsikaj prinese, a to so kratkotrajne zadeve, otrok je pa dolgotrajen projekt, ki te okupira za 20 let.
[/quote]

No, in kaj ima to zvezo s prvimi, drugimi, zadnjimi mesti? Konec koncev je tudi zdrav in ljubeč odnos med partnerjema za otroka zelo pomemben. Eni pa najprej žrtvujejo to z izgovorom da je otrok na prvem mestu (in seveda okrivijo izključno drugega).

To je v teoriji pri nas je otrok na zadnjem mestu. Prvo so njegove potrebe, služba, njegova nova, pol če ima mogoče čas, razen če slučajno kaj vmes ne pride, je na vrsti otrok.

Ni kaj, pametno si izbrala. 😉