Samo a je zato (zaradi lastne kaprice dejansko) treba težiti otrokom? Pa se prepirati zaradi tega? Meni se ne zdi pošteno. Naj obdelujeta, kolikor zmoreta sama in drugih ne obremenjujeta s tem.

Veliko sreče. Ti starši tega ne bodo sprejeli. Ne razmišljajo več racionalno glede kmetije, drugače bi že davno zmanjšali.

Sčasoma bodo že ugotovili, razen če se ne bodo preklali na dvoje. Saj avtor pravi, da jim ne pomaga, torej dokler bo šlo, bo šlo. Jaz bi namesto avtorja delala v tej smeri, da se jih prepriča, da zmanjšajo. Enim potegne hitro, drugim kasneje, ko dejansko ne gre več.

Ne verjamem. Še ko bodo obležali bodo težili otrokom in vsem naokoli kaj bi morali narediti. To je kot bolezen, ki razžira vse, ki so v bližini.

Ko bodo obležali bo treba kmetijo prodat, če pa težijo, pa naj, saj že zdaj težijo.

Moji so hitro odnehali, ko si je oče zlomil kolk, prej pa tudi teženje glede pomoči. Po operaciji je samo še vrtiček obdeloval, krave smo prodali, hlev podrli, kokoši dali v skrinjo.

IN dodaj, da se 100% odpoveduješ dedovanju.

Sploh dedovanju te kmetije s hišo in ohišnico zraven.

Kako lahko 87 let babica doji?

Doji mamica dojenčka.

Krave se molze, ne doji.

Bogpomagaj kmetom…  otroci niso za nobeno delo.

Hrana pa ne raste v betonu.

Ah ponekod izraz narecno ,da doji uporabljajo, za rihtanje tel8ckov in molzo krave. Npr v Beli krajini. Tud mene zanima, samooskrba, kako pa ce se nobenmu ne sanja ne o rastlinah ne o delu ne o zivalih…

Poznam veliko primerov, ko otroci pridejo domov samo na kosila, popivati in igrati gospode. Pa odpeljati poln pritljažnik. Strinjam se, da ni njihova dolžnost pomagati, vendar potem v primeru smrti staršev, naj ne govorijo o svojih pravicah. Naj starši dajo tistemu, ki jim pomaga, ki skrbi zanje, pa tudi, če je to sosed. Na žalost, nekateri otroci staršev niti ne povohajo, ko se pa deli, so pa prvi v vrsti.

Drugače glede delitve je pa tako… v mestih se grebejo vsi kljub temu da nobenmu ni blo treba pomagat ko pride do kmetije pa nebi smel noben ki ni pomagal? zgleda da je res slabo bit rojen kmet… mi je res žal da nisem rojen v mestu

pri dedovanju se vse konča.

problem je še večji kjer je otrok več in morda nihče ni pomagal ali na kmetiji ostane samo en in tisti dela, ko pa starši umro, pa bi še preostali bratje in sestre vsi radi dedovali, čeprav delal pa ni nihče.

in za primer: če vas je 5 otrok, kako se sploh lahko deli to kmetijo?

Štajerci, podojimo krave.

Razumljeno, modra?

Zadnje desetletje se opaža, tudi, da se punce kar orng izognejo kmetom.

Tam je vedno delo, tja ob vikendu ne greš poležavat, na obisk in lenarit, tja greš delat. Vsaj moški predstavniki-ženske pa v kuhinjo, žal ni počitka.

Samo a misliš, da ni tudi tako, da če ne vzamejo tiste zelenjave in sadja, da so pa starši hudo užaljeni?  Da se izognejo temu, pa potem marsikdo raje vzame in je tiho. Potrebuje pa ne tega.

Zato bi pa morali to prej urediti. Se komot da, samo ta stara kmečka mentaliteta je v napoto. Gazda, pa čeprav napol crknjen, mora biti gazda. Tamladi nič ne znajo po njegovo. Nič se ne sme spreminjati. Potem pa je tako. Tastara dva zgarana, večina otrok pa se umakne. Kakšen, ki ostane, pa ni nič vreden.

Preprosto – kdor dobi kmetijo od staršev ‘na preuzitek’, no z veseljem pomagal na kmetiji; to je za primer, ko gre za več otrok. Tako bi moralo biti.

Večkrat pa so starši muhasti in izsiljujejo otroke do zadnjega in jih pustijo v dvomih, kdo bo dedoval, da so na koncu vsi poskrrgani.

Ja, seveda ne potrebuje paradajza in kumar in paprik, itak da ne. Doma to dajo sosedom, potem pa gredo v štacuno kupit drugo. Daj ne seri, ravno zato pridejo tja na kosilo, da poberejo še zelenjavo za s seboj. Sodelavka je ves čas založena z zelenjavo, nič ne kupuje v trgovini, dela pa na njivi tudi ne. Zadnjič je po telefonu govorila z mamo in spraševala, ali so bučke in melancani, ker bi ona nekaj kuhala doma s tem. Pa da pridejo na kosilo v soboto. In takih je malo morje.

Seveda se da. Sosedovemu Franceljnu vse prepišejo (pogodba) in on prevzame večino dela na kmetiji, otroci naj se pa slikajo.

Samo da v tem primeru po smrti staršev vedno pride do krega, izpodbijanja pogodbe, hude krvi itd. A misliš, da se potem otroci lepo sprijaznijo? Večina je mrhovinarjev, ki jih v času življenja staršev ni blizu, razen za napolnit prtljažnik, potem bi pa seveda dedovali.

No jaz poznam bolj te primere, ko je tastar gazda in pika. Vse mora biti po njegovo, zato pa ima zdaj prazno kmetijo. Otroci so šli stran.

Pa en primer, sicer ni kmetija, je pa nekaj zemlje in ogromni njivi, ki jih obdelujeta tašča in tast. Sicer super, samo to je postalo preveliko. Noben od otrok, ki imata familije, nima namena in časa za to, onadva pa vseeno vztrajata. Milijonkrat smo jima povedali, da naj zmanjšata in da za nas ne potrebujeta nič pridelovati. Pa ne poslušata. Kadar nič ne vzamemo pa sta slabe volje in užaljena. Smo obupali in pač občasno vzamemo tisto solato in paradajz, pač potem doma vržemo na kompost, ker toliko naenkrat pač ne moremo pojesti. Imamo tudi mini vrtiček sami. Neumno, samo enim ne moreš dopovedati. Sta pa vsaj toliko, da ne težita z deli. Včasih tudi kaj pomagamo, samo to ni naša naloga.

Pa glede pogodbe o preužitku – zelo težko jo je izpodbijati. Se da urediti če je volja. Samo problem je, ker večina noče.

Imamo kar nekaj zemlje in gozda, nimamo zivali, razen psa in macke..Imamo samo vrt zase, vecje povrsine dajemo v najem. Ko pridem domov, pomagam kolikor lahko, ne pretiravam, ampak vedno kaj naredim, da recimo potem mojim starsem ostane manj dela.. Ker ce gremo recimo za vikend, bi tudi imela slabo vest, da bi dva samo sedela, gledala v luft, pila kavo in cvekala.  Jaz z veseljem kaj postorim.

Jaz mu dam prav, prevec dela imam sama celo z vrtom in sadovnjakom, ne mores nikamor na pocitnice samo delas celo poletje, potem se za ozimnico, pred leti sem to rada pocela, zdaj imam vsega poln kufer.

Vecji problem je ce si sam/a  za vecjo povrsino vrta/zemlje, recimo dve osebi pa morata vse sami postoriti, na kmetijah se vsaj razmnozujejo, da vsega ne delajo sami. Pred leti smo imele se pomoc sosedov, koga placale, zdaj vse same, na koncu sezone smo cisto zgarane,…krvavo se mors matrati za pridelke in za ozimnico.

10 let nazaj nisem hotla delat na zemlji, kasneje sem imela veselje in motivacijo pa ni ti treba kupovati v trgovinah, sploh zdJ ko je inflacija, me pa tud psihicno in fizicno izmuci sploh ker to cedalje manj rada delam in mi gre vse na zivce.