Ja poroka je bila 22. maja 1999. Bil je čudovit sončen dan, prav opran po celotedenskem dežju. Gostov je bilo 70. Ansambel je bil enkraten. Gostilna ni bila tako OK kot je sprva kazalo (po domače malo so naju “nasrali”). Drugače pe je bilo lepo.

Meni osebno je veliko bolj kot civilna ostala v spominu cerkvena. Bila je res zelo lepa.

Joj, sem ratala čisto sentimentalna ob tej temi. Jaz imam na najino poroko najlepše spomine in itak zmeraj pravim, da bi se poročila (in rojevala) še ene 100 krat. 🙂 Tako, da če se bom ob tej temi razpisala, sama si kriva… 🙂

Mislim, da to, kakšne oblike je poroka, sploh ni važno. Važno je, da je taka kot si želita mladoporočenca in da tako tudi naredita, ne glede na to, kaj si mislijo ostali.

Jaz sem si zmeraj želela veliko poroka in taka je tudi bila. Ampak sva plačala čisto vse sama, nisva pričakovala, da bi kdo drug te stroške kril. Bilo je ene 80 ljudi, ker imam jaz veliko sorodnikov, povabila pa sva tudi svoje najboljše prijatelje oz. kolege. Poroka je bila konec junija in bil je to čudovit poletni dan. Imela sem belo poročno obleko (in pajčolan pripet od zadaj), ni pa bila čičkasta, ampak dokaj preprostih linij. Obleka sposojena, pajčolan pa sem dala delat in je moj.
Poročila sva se po dveh letih, že od prej pa sva se poznala, ker sva bila sošolca.

Ker je on iz Ljubljane, jaz pa iz Štajerske, sva rekla, da bova naredila poroko nekje čisto drugje in sva jo na Otočcu. Tam je en tak pravljični ambient. In vsaka čast mojim sorodnikom, ker so skoraj vsi prišli, čeprav so se morali vozit v eno smer skoraj 3 ure.
Na avto smo nalepli “registracijo” na njegov: LJ- ženin, na moj pa MS-nevesta.

Midva in priče smo odšli iz Ljubljane, z ostalimi smo se dobili šele na Otočcu. Ob štirih smo imeli tam v parku na Otočcu tako majhno pogostitev za svate, potem smo odkorali k civilni poroki na grad. Potem še malo slikanja tam okoli. Ob petih pa smo se odpeljali v cerkev na Otočcu (končno so tako lahko prišli na račun tisti, ki radi trobijo :)). Poročil naju je “družinski” duhovnik od moževih (je krstil tudi že njega in poročil moževe starše), ki je bil tudi tako prijazen in se je pripeljal do tja. Pri maši so sodelovali tudi svatje – brali berila, prošnje, zahvale.
Oba obreda sta bila zelo lepa in svečana. Je pa vseeno cerkveno nekaj drugega kot civilno.

Potem smo odšli nazaj na grad, kjer smo imeli večerjo in žurko. Ansambel je bil super, bila sta samo dva, ampak sta se znala prilagodit publiki in smo kar veliko plesali in rajali. Pri nas je v navadi, da se nevesta po polnoči preobleče, ampak meni to ni hodilo na kraj pameti. Saj se poročim samo enkrat v življenju in tisto belo obleko hočem nositi celi čas poroke (no, s tisto krinolino je pa vseeno “zabavno” hodit na WC). Pa tudi do polnoči nisem sedela, ampak sem kar takoj šla plesat. Imela sem super čevlje, tako da me niso noge nič bolele. 🙂
Zadnji gostje, kateri so ostali, so dobili še tradicionalno “kislo župo”, okoli treh se je uradni del poroke končal (moji sorodniki so vseeno imeli če dolgo pot pred sabo). Midva sva pa odšla spat v en velik, luksuzen apartma na gradu. In sva porabla ene pol ure, da sva iz mojih las dobila vse špangice. 🙂 Ravno tedaj je začelo deževati (tako, da menda tudi pri naju bo denar). Tako, da je najina prva poročna noč bila čisto pravljična.
No, midva pa sva imela “white wedding”, da se razume: glede naju, za prej raje nič ne rečem. :)) Do tedaj tudi nisva živela skupaj.

Svatje so nama hoteli ponagajt in so nama v posteljo natresli riž, kao da bova to sredi noči čistla, ampak midva sva to porajtala šele naslednje jutro. 🙂

Tudi jaz sem se prvič začela podpisovati kar s starim priimkom. 🙂
Joj, je ta dan prehitro minil.
Meni v službi so šli zelo na roko, en teden dni prej sem vzela dopust, da sem se v miru pripravla (figo, itak je še zadnji dan obilo letanja), pa potem sem imela še 3 tedne dopusta, da sva šla na poročno potovanje, pa še urejala stanovanje. 🙂

Moram reči, da sva imela glede kar nekaj stvari oz. stroškov veliko srečo: npr. imela sva popust tako za večerjo, kot za poročno potovanje (poznanstvo njegove mame), za nakup spalnice sva dobila popust (moje poznanstvo iz službe), za večerjo sva lahko prinesla svoje vino (kar tam praviloma ne delajo), katerega mi je podaril stric, ker sva imela več kot 50 gostov, sva prespala na gradu zastonj; obe mami sta napekli cele gore peciv, moja mama je aktivirala skoraj celo vas, da je pekla in potem še vse to pritovorila tako daleč. 🙂 Še cerkve nama ni trebalo krasiti, ker je en dan prej imel praznik njihov patron in je bila cerkev seveda okrašena. 🙂

Tako, da ja, jaz bi se še enkrat…..z istim seveda.

Poročila sva se avgusta 2001 v Bistri. Poroka je bila v paviljonu na prostem, dan prekrasen. Do moje poroke sem jaz čisto na vseh, kjer sem bila, jokala. In sem se zmeraj bala, kako bom pokvarila lastno poroko. Pa da zdaj gledaš slike – jaz nasmejana do ušes, moj mož ves prestrašen;))) No po poroki smo pod šotorom ob jezeru (v Bistri) dve uri nazdravljali, se slikali, pogovarjali, bilo je res super (sem je prišlo veliko sorodnikov, prijateljev,…), ker nas nihče ni priganjal…lahko ostaneš, kolikor časa hočeš. Ob 18h smo imeli cerkveno poroko v Lj (ježica), moja “domača” cerkev, krasen obred…aja, nisem imela bele obleke, ampak svetlomodro. na večerjo smo šli pa samo najožji sorodniki – 23 ljudi. s prijatelji smo itak imeli nor žur en teden pred tem;))

dva dni po poroki sva šla na poročno potovanje – pariz.

še enkrat bi se gotovo poročila isto, predvsem na istem kraju. Bistra je prekrasna!

Midva sva se tudi poročila v Laškem na gradu. Nepozabna lokacija, pa vsi so bili navdušeni zaradi razgleda (za tiste, ki gradu ne poznate: poročni par, priče in starši so v okrogli poročni dvorani, vsi svatje pa v zgornji etaži – kot bi vse skupaj gledali z balkona ali galerije).
Sva iskala primerno lokacijo, saj sem jaz iz LJ, mož iz MB, pa sva izbrala vmes. :-))