Ne pišem, da bi dobila sočutje, pišem, ker si iskreno želim slišati še koga drugega kot  samo svoje domače, kateri mislijo, da sem nora.

En teden pred poroko mi je umrl zaročenec. Od vse žalosti nisem bila sposobna popolnoma ničesar, zato me je moja družina spravila v psihiatrično bolnišnico. Kolikor sem lahko, sem se spravila k sebi in funkcioniram. Sedaj mi moji spet grozijo s hospitalizacijo, ker želim speljati obred, kot poroko, z mojim pokojnim zaročencem. Mislijo, da se mi je dokončno zmešalo, ker ne razumejo, da ljubezen kot je najina nikoli ne umre. On bo meni ostal večno zvest, jaz bi se tudi rada zaubljubila njemu. On je bil moj prvi, zadnji in edini. Sem res nora, ker bi rada speljala obred, kot sva ga imela v planu?

tvoje ideje čisto razumem, saj se očitno še nisi opomogla od šoka, ki ga je prinesla zaročenčeva smrt. Se mi pa tvoja smer razmišljanja in način spopadanja s tem ne zdita pravi. Tvoja ljubezen, ki jo čutiš, ne rabi nobene bizarne ceremonije, ampak lahko čisto mirno živi naprej v tvojem srcu dokler bo treba.  Obreda, kot sta si ga zastavila, v nobenem primeru ne moreš speljati, ker tvoj bivši zaročenec ne more sodelovati.

Svetujem ti, da si poiščeš pomoč pri žalovanju, obstajajo skupine za to. Najbrž ti bodo tudi tam svetovali, da žalovanje usmeriš kam drugam.

Mogoče ti bodo monklje svetovale drugače. Zadnjič so se užigale kot posušena slama, da je treba smrt praznovati in se veseliti, narediti žurko v obvezno pisanih oblačilih, ker ti pomenijo veselje (očitno so sicer vse življenje zelo morbidno razpoložene glede na stil oblačenja).

Sama lahko naredis kar zelis, ni treba, da v to vleces se ostale. Ce bo ta “poroka” pomenila zakljucek zate, da bos lahko mirno zivela naprej, pa daj, naredi obred, ki bi ti tako zelo pomenil,zakaj ne?!kdo smo mi da ti sodimo?

in kdo si ti zgoraj, da lahko nekomu, ki drugace dozivlja stvari, govoris da ni prav, ce nekdo praznuje zivljenje ob primeru smrti? A ves koliko starih civilizacij je to pocelo? Zivi in pusti ziveti. Srecno!

malo mešate žalovanje z nekimi ceremoniali, ki so si ga za javnost privoščili res samo blazno bogati. Monklje pa mislijo, da so vsem gradili ladje za pokop ali piramide:) Tudi če gresta na Sulawezi – večina si bika ne more privoščiti.

V kolikor resnično želiš odgovor na tvoje zadnje vprašanje: DA.

Poroka z umrlim? Resno? Ker bi “rada speljala kar sta si zamislila”? Bejž no, a druge stvari, ki sta jih planirala, boš tudi speljala? Boš imela njegove otroke? Bosta skupaj kupila stanovanje/hišo? Res bi te/”vaju” rada videla v banki na posvetu glede kredita. In pri podpisu pogodbe, vpisu v zemljiško knjigo tudi.

Vem, tole moje zgornje pisanje deluje brezčutno. Pa ni tako mišljeno. Ampak crkljanje in pomilovanje ti ne bo pomagalo. Dejstvo je, da njega ni  več. Boli, hudo je, potrebuješ čas da odžaluješ, ampak če verjameš ali ne; tvoje življenje gre naprej. In mora iti. Slejkoprej boš to spoznala.

Začni delati na tem, da se čimprej spraviš k sebi, da se postaviš na noge in prenehaj s samopomilovanjem in idejami o poroki s pokojnikom.

Jaz te popolnoma podpiram! Vedno boš vedela, da ti ostaja zvest in vedno boš vedela kje leži!

POzdravljena mene pa zanima koliko si stara če si do 30 če je vse prav je še veliko let pred teboj tako da mogoče boš še srečala sorodno dušo jaz bi na tvojem mestu zaročenca imela v lepem spominu . Sožalje življenje je pač tako .

Si obetaš na poročno noč izgubiti nedolžnost z njim? Saj trdega ima zagotovo.

Karma je hudič. Kako lahko kaj takega nekdo sploh napiše?

Glej, spelji obred. Če se zdiš družini, čisto nora, je mogoče, bolje, če jih ni tam. Ali jih povabi, če jih ne bo jih pač ne bo. Naredi obred seveda. Še moja zgodba. Ko sem bila jaz 15 let, sem bila noro zatreskana v nekoga. Ni hotel hodit z mano. Kasneje sem izvedela, da je tudi umru. V tistem, trenutku, sem se počutila enako kot ti. Kasneje sem ga prebolela, in se večkrat zalljubila. Sedaj sem ogromno let poročena. Vnedar imam nekako občutek, da obstaja več moških s katerimi bi lajhko bila. Preboli. Izvedi vse obrede. Mogoče pol še ločitev in si najdi koga drugega. Predstavljaj si, da je on prostovoljno odšel, ni se hotel poročit, vse je enostransko. Nič nimaš od tega, če žaluješ do konca svojih dni.

In kje bi ta obred bil in kaksen

Ja glej tesko je. Verjamem. Ampak ne moreš tega speljat in probaj počasi živet. Saj ti si živa. Odžaluj in mogoče spoznaš kako novo dušo,ki te osreči. Ne oklepaj se nečesa česar ni več.

Najprej moje sožalje.

Ampa ja,, si nora.

Lahko se odločiš da je bil to tvoj eden in edini in greš med nune.
Poroka???   Malp ti gre res čez.

Najprej predelaj, odžaluj

Bila si prepričana, da je on tvoj hapily ever after in vidiš zgolj še to. Si ga idealizirala, v tvoji glavi je on perfekten in popoln in dala si mu nadnaravne lastnosti, ki ne obstajajo in jih ni imel.

Ljubezen sevz leti spreminja in verjemi, vajina bi se tudi. Ni popolna, perfektna. Če je umrl, je umrl z razlogom in tvoja pot je drugje.

Čas je, da začneš proces žalovanja in daš iz sebe jezo in žalost. Zdaj zanikaš resnico, realnost, in ga poveličuješ. Ker nisi sprejela, da je umrl preden si ga lahko spoznala.

Kot nekdo, ki je nekoč ljudem pomagal na pidrocju psihoterapije, bi ti rekla, da, ob pomoči in spremstvu psihoterapevta, izvefi obred kot proces zalovanja, nato pa začni s procesom žalovanja.

Potrebuješ psihoterapevta, da ti pomaga zanalizirat to prispodobo Mr popolnega. Ki ga ni. Ne obstaja.

In rabiš društvo, strokovnjaka, ki se ukvarja s procesom smrti, sprejetosti le-te in vsemi 4 procesi, ki sledijo kot postopek od smrti do sprejetja. Zdaj si v fazi zanikanja, je faza žalosti, jeze in sprejetosti še.

Poišči pomoč, če je v sloveniji ne najdeš, poišči čez mejo. Odsvetujem psihologe in psihiatre.

V 1804 so v Franciji to prakticirali … poroka s pokojnim zaročencem … po vojni … V ostali Evropi je bilo to ilegalno.

Usoda je res kruta,ampak najbolj, da si še nekaj časa na psihiatriji,ker to je pa res bolano.

Sedaj si v času žalovanja, ki boleče traja lahko, tudi do pet let, da predelaš vse faze.

Po tem času verjemi, je bolje.

Jaz sem tudi hotela nekaj narediti, pa sem pametno razmislila in tega ne bi naredila sedaj. Skratka čustva so tako velika, pusti ga odditi.

Sem drugače odprta za vse mogoče stvari, ampak tole mi je pa malo preveč. Postavi se v kožo tudi drugih. Kako bo to izgledalo? Na kaj bodo v bistvu vabljeni povabljenci? Saj ne veš kot vabljeni kako se oblečt, kako se obnašat, kaj pričakovat, kaj prinest… Kako bo to vse skupaj izpadlo. Ne vem 🤦‍♀️. Pa pomisli, da poleg tebe žalujejo tudi drugi (npr. njegovi starši, bratje, sestre itd.). Kako se bodo oni počitili?

Težko vprašanje… ne vem koliko časa je minilo od njegove smrti..zato ti pravim da si daj še nekaj časa da normalno zadihaš…

Če se odločiš za poroko ne rabiš nikogar da te podpira..mogoče to rabiš da vse to preživiš.. razumem to potrebo po poroki, ki jo na žalost nisi doživela..

Življenje ti gre vseeno naprej in mogoče ( upam ),da spoznaš novo ljubezen.. On bo vedno v tvojem srcu kot tvoja velika ljubezen in mož..ali se poročiš ali ne..

Nisem doživela takšne izgube kot ti..ampak te razumem da bi bila rada z njim povezana do tvoje smrti.. če bi ga lahko vprašala bi ti rekel da živi naprej.. v tvojem srcu bo vedno z poroko ali brez

Po eni strani te razumem, po drugi pa razumem starše, ker jih na videno skrbi zate. Kaj če bim jim poskusila razložiti na mirem in razumen naačin zakaj želiš ta obred.