ja, seveda. do človeka gojiš razočaranje, zamero in strah, ampak vseeno ga ljubiš.
Ja, če si mazohistka. Samo zato, ker si ti in tebi podobni ne upate priznati, da obstaja tudi to, da čisto navadni starši ob zgodovini zlorab svojega otroka ne marajo več, ne pomeni da to ni res. Saj tudi mnoge ženske ostajajo v razmerju do tipa, ki jih muči in maltretira in vsake toliko imajo celo občutek, da ga imajo še vedno rade. Pa misliš, da res? Boš verjela eni taki, ki ti bo prisegala, da ga še vedno ljubi, čeprav jo tepe? Verjetno boš rekla, da mora pregledat glavo. In isto je, če je ta nasilnež tvoj odrasli otrok. Če ga imaš še vedno rada, si mazohistka. Tu je pa seveda še družbeni pritisk takih butar kot si ti, da otroka pa moraš vedno ljubiti, tudi če ti ne vem kaj naredi. Izprijeno do konca.
[/quote]

Jaz na nikogar ne pritiskam. Samo povem, kaj sama čutim. Jaz svojim čustvom ne morem ukazovati. Ti lahko?

Hahaha, super. Zdaj pa ti povej njihovo štorijo. A jo je v uber opisala? A si žena tega brata?
Joj, kera mona.
[/quote]

Kaj pa je? Si ti tale psihologinja, pa si se zdaj malo posračkala od strahu, da te prijavi?

Kaj pa je? Si ti tale psihologinja, pa si se zdaj malo posračkala od strahu, da te prijavi?
[/quote]

Aha, evo točno jaz sem!
Pa hlače se mi od strahu tresejo, buuuuu… Hahaha, al si pa ti tista, ki mi je prej odgovarjala ki je baje sorodnica. No, kaj? Ne boš nič povedala kako je živet z enim takim?

Jaz na nikogar ne pritiskam. Samo povem, kaj sama čutim. Jaz svojim čustvom ne morem ukazovati. Ti lahko?
[/quote]

A imaš torej takega otroka, ki ti je na tak način grenil življenje, da veš kako čutijo taki starši? Če ga nimaš, niti v snu ne moreš vedet, kaj bi takrat čutila in kako. Če ti en otrok poskuša ubiti drugega in če je tak psiho kot je ona opisovala, bi morala vsaj kot možnost dopustiti, da ga ne bi več marala. Ampak ne ti, ti zagotovo veš, kako bi čutila takrat. In očitno veš, da tako kot bi ti čutila, morajo čutiti tudi drugi starši ali pa so slabi starši, ali kako?

In ja, čustvom lahko ukazujemo do neke mere, lahko vplivamo nanje. Temu se pravi psihoanaliza, ko ugotavljamo, zakaj čutimo tako kot čutimo in potem zadevo poskušamo razrešiti. Oziroma ko čutiš hud srd in se z določenimi tehnikami pripraviš do tega, da ga bistveno zmanjšaš.

A imaš torej takega otroka, ki ti je na tak način grenil življenje, da veš kako čutijo taki starši? Če ga nimaš, niti v snu ne moreš vedet, kaj bi takrat čutila in kako. Če ti en otrok poskuša ubiti drugega in če je tak psiho kot je ona opisovala, bi morala vsaj kot možnost dopustiti, da ga ne bi več marala. Ampak ne ti, ti zagotovo veš, kako bi čutila takrat. In očitno veš, da tako kot bi ti čutila, morajo čutiti tudi drugi starši ali pa so slabi starši, ali kako?

In ja, čustvom lahko ukazujemo do neke mere, lahko vplivamo nanje. Temu se pravi psihoanaliza, ko ugotavljamo, zakaj čutimo tako kot čutimo in potem zadevo poskušamo razrešiti. Oziroma ko čutiš hud srd in se z določenimi tehnikami pripraviš do tega, da ga bistveno zmanjšaš.
[/quote]

Kaj pa otroci, ki imajo radi starse, ceprav so jih ti trpincili in maltretirali celo zivljenje?
Pa ne govorim o bolni odvisnosti in hrepenjenju po tem, da te stars sprejme in ima rad, ampak o ljudeh, ki so sprejeli dejstvo, da je njihov stars govno, a je le njihov stars in ga imajo radi zaradi tiste ene malnenkosti dobrega, kar jim je naredil v zivljenju, ne trpijo zaradi travm iz otrostva, s tem so razcistili.

… Da brezpogojno ljubezen čutijo kvečjemu otroci do staršev. Zlasti ko so majhni, saj jim starši predstavljajo ves svet, pa naj jih še tako zlorabljajo, travmirajo, psihično uničujejo. Ko odrastejo in se tudi psihološko od cepijo, njihova ljubezen več ni tako brezpogojna, če seveda niso preveč uničeni in zafrustrirani. Znajo postaviti meje. Odrasli pa ne ljubijo brezpogojno. Eni mešate med tem, da ostanete starši ne glede na to kakšen je otrok in kaj počne, do konca življenja, in med brezpogojno ljubeznijo. V bistvu vam pojmi niso čisto jasni.

Zame je brezpogojna ljubezen to, da imas nekoga rad do konca zivljenja, ne glede na vse.
Torej ni nobenega pogoja, ki bi te pripravil do tega, da nekoga nehas imeti rad.

Kaj je pa po tvoje brezpogojna ljubezen?

Kaj pa otroci, ki imajo radi starse, ceprav so jih ti trpincili in maltretirali celo zivljenje?
Pa ne govorim o bolni odvisnosti in hrepenjenju po tem, da te stars sprejme in ima rad, ampak o ljudeh, ki so sprejeli dejstvo, da je njihov stars govno, a je le njihov stars in ga imajo radi zaradi tiste ene malnenkosti dobrega, kar jim je naredil v zivljenju, ne trpijo zaradi travm iz otrostva, s tem so razcistili.
[/quote]

Imeti rad je zelo širok pojem očitno. Otrok, ki ga je starš zlorabljal in v odraslosti vidi, da je bil starš govno, vprašanje koliko ga ima dejansko rad. Taki ljudje verjetno celo življenje iščejo tisto ljubezen, ki jim je starši niso dali in če je ne najdejo drugje oz. ne razčistijo pri sebi, jo vedno znova poskušajo dobiti od staršev. Ampak ali je to dejansko ljubezen? Mislim, da marsičemu dajemo ime ljubezen. Če nekoga sovražiš, ga preziraš in misliš da je govno, ga ne moreš ljubiti. Pač v teh ljudeh je neka praznina, ki jo skušajo zapolniti, po moje je pa daleč od tega, da bi take starše ljubili. Hrepenijo po ljubezni staršev, jih pa ne ljubijo. Vsaj po moje.

Kaj pa otroci, ki imajo radi starse, ceprav so jih ti trpincili in maltretirali celo zivljenje?
Pa ne govorim o bolni odvisnosti in hrepenjenju po tem, da te stars sprejme in ima rad, ampak o ljudeh, ki so sprejeli dejstvo, da je njihov stars govno, a je le njihov stars in ga imajo radi zaradi tiste ene malnenkosti dobrega, kar jim je naredil v zivljenju, ne trpijo zaradi travm iz otrostva, s tem so razcistili.
[/quote]

Če nekaj sprejmeš in imaš tisto rad, tistega ne imenuješ govno.

Zame je brezpogojna ljubezen to, da imas nekoga rad do konca zivljenja, ne glede na vse.
Torej ni nobenega pogoja, ki bi te pripravil do tega, da nekoga nehas imeti rad.

Kaj je pa po tvoje brezpogojna ljubezen?
[/quote]

Tega ni! Če te predmet tvoje ljubezni dovolj dolgo jeebee v glavo, ga ne boš več ljubil. Konec in pika. Pa če je to otrok, tip, ženska, mama, oče…. Ljubezen podrazumeva spoštovanje iz obeh strani. Ne moreš ljubiti nekoga, ki te ne spoštuje, te zlorablja in izkorišča, pretepa. Lahko da ga potrebuješ, vendar ga ne ljubiš. Lahko da si odvisen od njega, a ga ne ljubiš. Lahko da rabiš nekoga, ob komer bi se počutil kot d.rek, ker si prepričan, da si d.rek. Lahko je karkoli, NI PA LJUBEZEN.

Zame je brezpogojna ljubezen to, da imas nekoga rad do konca zivljenja, ne glede na vse.
Torej ni nobenega pogoja, ki bi te pripravil do tega, da nekoga nehas imeti rad.

Kaj je pa po tvoje brezpogojna ljubezen?
[/quote]
V teoriji je lahko karkoli.
V praksi pa to ne obstaja.
Preprosto zato, ker za ljubezen mora obstajati razlog.
In če tega razloga ni, tudi ljubezni ni.

Sem prebral večino zapisov.
Bi pa rekel, da imaš otroka seveda rad, tudi brezpogojno, dokler… Imam dva sinova, zanju bi dal vse, če bi nujno potrebovala, tudi svoje življenje. Ampak če bi bil starejši tak kot tisti psihopat od une psihologinje ki ga je opisovala, bi ga pa na mrtvo premlatil. Zagotovo! Ker taki psihopati ne razumejo nič drugega. Nehajo delat piizdarije, če jih je strah posledic. Edino tako. In če bi ga na mrtvo premlatil, ali bi ga imel še vedno resnično rad? Bi ga ljubil? Močno, močno dvomim. Preprosto zato, ker nekoga, ki ga ljubiš, enostavno ne moreš premlatiti na žive in mrtve. Ne gre skupaj. Premlatil bi ga iz golega maščevanja, ker je to naredil svojemu bratu. Ne zato, da bi ga poskušal preobrniti, ker se ga itak ne bi dalo. In potem bi ga poslal v vzgojni zavod in zaklenil vrata pred njim. Žal, ampak tako je.

Aha, evo točno jaz sem!
Pa hlače se mi od strahu tresejo, buuuuu… Hahaha, al si pa ti tista, ki mi je prej odgovarjala ki je baje sorodnica. No, kaj? Ne boš nič povedala kako je živet z enim takim?
[/quote]

Uh, glede na tvoj način napada, od strahu posrana do kolen…. Pravilno. Drugič pa razmisli, preden iztegneš jezik.

A imaš torej takega otroka, ki ti je na tak način grenil življenje, da veš kako čutijo taki starši? Če ga nimaš, niti v snu ne moreš vedet, kaj bi takrat čutila in kako. Če ti en otrok poskuša ubiti drugega in če je tak psiho kot je ona opisovala, bi morala vsaj kot možnost dopustiti, da ga ne bi več marala. Ampak ne ti, ti zagotovo veš, kako bi čutila takrat. In očitno veš, da tako kot bi ti čutila, morajo čutiti tudi drugi starši ali pa so slabi starši, ali kako?

In ja, čustvom lahko ukazujemo do neke mere, lahko vplivamo nanje. Temu se pravi psihoanaliza, ko ugotavljamo, zakaj čutimo tako kot čutimo in potem zadevo poskušamo razrešiti. Oziroma ko čutiš hud srd in se z določenimi tehnikami pripraviš do tega, da ga bistveno zmanjšaš.
[/quote]

Popolnoma vsa vprašanja in očitke lahko jaz postavim tebi nazaj. Imaš mogoče ti takega otroka, da veš kako taki starši čutijo? Ker če ga nimaš, niti v snu ne veš, kako se počutijo. Prav tako ti ne dopuščaš možnosti, da pa mogoče nekateri starši kljub temu imajo radi svojega otroka in neizmerno trpijo, ker vejo, da ni sam kriv za to in jih noč in dan razjedajo nasprotujoča si čustva, ko po eni strani čutijo toliko negativnega do otroka, po drugi strani pa ga imajo še vedno radi. Ampak ne, ti zagotovo veš, kaj vsi starši na tem svetu čutijo, namreč sovraštvo, to je edina opcija, in tako morajo čutiti vsi, sicer so….. kaj? Slabi starši? Čudaki? Izprijenci? In ne, to kar opisuješ, ni ukazovanje čustvom, ampak zgolj obvladanje le teh in učenje, kako z njimi živeti. Ukazati, ali boš nekaj občutila ali ne, pa ne moreš.

Tega ni! Če te predmet tvoje ljubezni dovolj dolgo jeebee v glavo, ga ne boš več ljubil. Konec in pika. Pa če je to otrok, tip, ženska, mama, oče…. Ljubezen podrazumeva spoštovanje iz obeh strani. Ne moreš ljubiti nekoga, ki te ne spoštuje, te zlorablja in izkorišča, pretepa. Lahko da ga potrebuješ, vendar ga ne ljubiš. Lahko da si odvisen od njega, a ga ne ljubiš. Lahko da rabiš nekoga, ob komer bi se počutil kot d.rek, ker si prepričan, da si d.rek. Lahko je karkoli, NI PA LJUBEZEN.
[/quote]

Res je.
Jaz sem kot majhen otrok imela neskončno rada mamo (samohranilka).
Predstavljala mi je ves svet, kljub manipulaciji, tepežu in psihičnem nasilju.
Danes, že vsaj 20 let do nje ne čutim nič. Popolnoma nič.

Popolnoma vsa vprašanja in očitke lahko jaz postavim tebi nazaj. Imaš mogoče ti takega otroka, da veš kako taki starši čutijo? Ker če ga nimaš, niti v snu ne veš, kako se počutijo. Prav tako ti ne dopuščaš možnosti, da pa mogoče nekateri starši kljub temu imajo radi svojega otroka in neizmerno trpijo, ker vejo, da ni sam kriv za to in jih noč in dan razjedajo nasprotujoča si čustva, ko po eni strani čutijo toliko negativnega do otroka, po drugi strani pa ga imajo še vedno radi. Ampak ne, ti zagotovo veš, kaj vsi starši na tem svetu čutijo, namreč sovraštvo, to je edina opcija, in tako morajo čutiti vsi, sicer so….. kaj? Slabi starši? Čudaki? Izprijenci? In ne, to kar opisuješ, ni ukazovanje čustvom, ampak zgolj obvladanje le teh in učenje, kako z njimi živeti. Ukazati, ali boš nekaj občutila ali ne, pa ne moreš.
[/quote]

daj, babše, nehaj rogovilit. Saj ti je povedala una psihologinja kako je, ki je imela seanse s takimi starši. Menda je vedela kaj so čutili. daj nehaj se usajat nad vsakim ki ne verjame v tvojo brezmadežno brezpogojno ljubezen. Preboli že.

Poznam veliko primerov, ko starši delajo razliko med svojimi otroci. Nimajo vseh otrok enako radi.

Odgovarjam na vprašanje:

Ja, samo ljubezen do otrok, vnukov je tista prava. Pa še do bratov in sester.

vse ljubezni so sebične, najbolj pa je sebična starševski ljubezen. Otroke imamo zaradi sebe, radi jih imamo zaradi sebe, saj v njih vidimo sebe. Svojim otrokom smo pripravljeni spregledati vse, ker so naši in seveda nam delajo dobro ali bi nas spravili v sramoto, če ni tako kot pričakujemo.
za tuje otroke pa nam dol visi kot za vse druge ljudi.

daj, babše, nehaj rogovilit. Saj ti je povedala una psihologinja kako je, ki je imela seanse s takimi starši. Menda je vedela kaj so čutili. daj nehaj se usajat nad vsakim ki ne verjame v tvojo brezmadežno brezpogojno ljubezen. Preboli že.
[/quote]

Jaz nisem tisti ljudje. Kaj so oni čutili, je njihova stvar. Jaz samo pravim, kaj čutim jaz. Pa ti preboli.

+1

In tisti ki jih zavestno nočejo, čeprav nekateri lažejo in pihajo na ženske jajčnike, kako bi jih z njimi imeli, da morebiti pridejo do sexa (ciljajo na žensko “naravo” okoli reprodukcije), jih nočejo ker nimajo radi sebe ali ker imajo radi sebe?

Bom pisala samo in zgolj iz svojega vidika/primera.
Otroka imam neskončno rada, zato imata več mej/obveznosti/dolžnosti, kot nekdo, ki ni moj. Vendar jima povem zakaj določene stvari zahtevam od njiju in zakaj mi je vseeno, če sosedovim to ni potrebno.
Vendar pa imam neskončno rada tudi svoja starša in žal že pokojne stare starše (kar sem jih poznala).

In tisti ki jih zavestno nočejo, čeprav nekateri lažejo in pihajo na ženske jajčnike, kako bi jih z njimi imeli, da morebiti pridejo do sexa (ciljajo na žensko “naravo” okoli reprodukcije), jih nočejo ker nimajo radi sebe ali ker imajo radi sebe?
[/quote]

je ker imajo radi sebe in ker jim tako paše. To je čisto isti egoizem, če jih imaš ali nimaš.
Zaradi egoizma jih imaš in jih tudi zaradi egoizma nimaš.
Najbrž obstaja pa še ena vrsta in sicer tisti, ki se plodijo kot živali iz čistega nagona oz. , ker ženske morajo “dati” ne glede na posledice in potem rojevajo otroke, ki jih niti prehranit ne morejo, pa niti nekih čustev z njimi ne vzpostavijo.

Kako “čista in brezpogojna” je ljubezen do otrok se najbolje pokaže v ločitveni postopkih, ko večina staršev otroke zlorablja, da bi se maščevala drug drugemu (preprečevanje stikov, manipuliranje, govorjenje čez drugega starša). Takrat se vidi, da je človeški ego nad vsem. In ja, se povsem strinjam s predhodnikom. Otroke imamo zaradi svojega egoizma in prav tako jih nimamo iz egoizma.