Torej, tisti, ki ste poročeni in se se zaljubili v drugo osebo, kako nadaljujete s svojim trenutnim zakoncem? Moj zakonec je super oseba in odličen oče, vendar ne želim prizadeti njega in še posebej ne otrok, s tem, da ga zapustim. Bi pa želela, da imata vzor glede tega, kaj je pravi odnos, ki temelji na ljubezni.

Oba še nikoli nisva bila z nikomer drugim, skupaj sva že 20 let. Zelo težko je ostati, a še težje oditi, ko je med nama komaj kakšen problem. Zdaj pa se počutim zadušeno z njim, ni mi mar za intimnost in niti ne želim preživeti časa z njim. Včasih se mu namenoma izogibam in je že naveličan mojega “ne” za vsak intimen čas. Hudo mi je zanj, a še slabše se počutim zase. Spoštujem ga in skrbim zanj, vendar v sebi ne najdem ljubezni do njega. Z moškim, v katerega sem se zaljubila , trenutno praktično nisva v stiku, zato sem še bolj zaskrbljena, ko pomislim, da sem zaradi te zaljubljenosti, uničila čudovito povezavo z možem. Preživljamo družinski čas skupaj, saj imava skupaj otroke in jaz se smejim in igram z njimi, a v sebi se počutim prazno, v bistvu se pretvarjam. Ne vem, kako dolgo lahko še tako nadaljujem, minilo je 2 leti v tem istem kaosu, čeprav se je intenzivnost zmanjšala, je nekaj dni še vedno izjemno težkih.

Poskušam poskrbeti zase in se poskušam imeti rada, vendar se še vedno zdi lažno in prisiljeno. Naj nadaljujem z življenjem, kot je zdaj, bo bolje? hvala

Trikrat premisli ali ti več pomenijo otroci in njihov oče za katerega v 20 letih veze praviš , da nima napak ali pa ti več pomeni trenutna zaljubljenost z nekom , ki ti je v bistvu neznanec . Da meni to narediš vrnitve nazaj ni .

Ti živiš v nekih sanjah kot kakšna 12letnica. Predlagam da se spustiš na realna tla, razmisliš s trezno glavo in se odločiš. Potem pa pri svoji odločitvi trdno vztrajaš in se ne obračaš več nazaj. Takrat bo bolje, ali pa tudi ne.

se pravi zaradi iluzornega ljubimca, neke domišljijske osebe,  je tebi vse dol padlo in sedaj sabotiraš zakon. Očitno v 20 letih nisi nič mentalno napredovala.

Sama sem imela isti primer in sem odšla od moža in verjemi, niti za trenutek mi ni žal! Drugače bi pa trpela in sanjala vse življenje, kako sem izgubila veliko ljubezen. Pojdi, kajti čez par let ti bo neizmerno žal!

Kurca rabiš, magar novega.

Zaljubljenost vedno mine. Ne zavrzi tega, kar imaš. Bodi hvaležna.

Najdi si nek nov hobi.

Zaljubljenost mine, a hrepenenje za vedno ostane! In sedaj bo zaradi vaših neumnih nasvetov ostala nesrečna za vse življenje! Če ste ve kokoši zabluzile in ste v takih toksičnih vezah, ni potrebno, da tudi njo želite uničiti za vedno! Da vas ni sram, kako pokvarjene ste! Upam, da se vam vse bogato vrne!

Pozdravljena,

Najprej bi poudaril, da nisem strokovnjak na področju psihologije, psihoterapije, odnosov in podobno. Sem le človek s svojimi izkušnjami in svojim pogledom na svet.

Najprej bi ti predlagal, da se obrneš na kakšno dobro psihoterapevtko in tam začneš odkrivati pri sebi kaj se dogaja. Mogoče lahko kasneje povabiš tudi moža na partnersko terapijo.

Trenutno stanje med vama nakazuje, da vajin odnos nujno potrebuje pomoč.

Kakšna pa je vajina komunikacija? Koliko sta delala na povezanosti med vama? Si želiš ta odnos izboljšati in ohraniti dolgoročno?

Veliko vprašanj se mi tu še poraja, ampak, odloči se kaj si želiš in nekaj konkretnega ukreni glede tega. Tako stanje kot ga imata sedaj bo negativno vplivalo na celotno družino.

Kar se tiče tvoje nove simpatije…zaljubljenost pride in tudi gre. Potem se začne pravo “delo”.

Kot prvo, nisem v vezi. Kot drugo, imam izkušnje z zaljubljenostjo. Ok, naj pusti moža, bo zaljubljena v tega novega leto, dve, potem pa – če si je ustvarila realno sliko in je ta človek dober, bo šlo, sicer bo pa spet samska.

Kaj sprašujete za nasvete, če jih ne prenesete.

Zakaj ljudje sprašujejo na forumu? Zato, da dobijo potrditev, da imajo prav? Whatever.

Avtorica, zakaj bi mučila sebe, moža in otroka SAMO ZATO, da bo okolica zadovoljna. Pa nikar ne hodi k psihoterapevtki, na koncu boš še bolj razdvojena in prazna! Pameten človek sledi svojim sanjam in željam, kajti vsak živi svoje življenje! Pusti okolico in poskrbi ZASE!!

a ko si prvič seksala z njim si bila zaljubljena? Zakaj si se odločila za družino s tem človekom, če praviš, da ga nikoli nisi niti malo ljubila in sedaj otroci ne bodo vedeli, kaj je prava ljubezen?

Ti imaš rada le samo sebe. Mož in otroci so ti odveč. Mogoče kakšna šizoidna motnja ?

Sem poročena podobno kot ti ,par let več. Praviš da si zaljubljena.  Koliko veš o tem moškem? S svojim možem si preživela 20 let, kar je OGROMNO. Logično da se ti zdi tisti drugi idealni, ampak to je ILUZIJA. Koliko ga poznaš? Jaz sem se tudi zaljubila, da sem bila v nekem obdobju v fazi, da bi vse pustila in šla. Šlo je za zelo močno strast do tistega moškega, idealizirala sem ga, zame je bil bog. Vsakemu se lahko to zgodi, ni pa lahko,  bolj je pomembno, kaj naredimo v takih momentih.  Jaz sem bila toliko pametna, da nisem šla v afero, ampak sem se toliko skulirala , da sem tistega moškega videla takega kot je.  Da sem sebi dala čas, da ga opazujem, si ustvarim mnenje.  Zaljubljenost mine po pol leta, takrat vidimo realno. In to kar sem videla , ko je iluzija začela padati, me ni prepričalo. V resnici s tistim moškim ne bi mogla živeti skupaj, na živce bi mi šel.  Z možem pa sva skupaj 25 let in dobro shajava, podobna sva si.  Meni je bila ta izkušnja po eni strani zelo težka,ker se mi je to prvič zgodilo, nisem po naravi spogledljiva in čeprav sem moškim všeč, nikoli nisem iskala izziva v varanju, spogledovanju.  Po drugi strani pa sva se z možem sedaj še bolj povezala. In v eno sem prepričana, z njim se želim postarati. Tako rada kot ga imam sedaj, ga verjetno še nikoli nisem imela.  Dobro razmisli avtorica, da ti ne bo žal. Predvsem pa vedi, vedno imamo izbiro. Jaz bi si z izbiro druge poti uničila življenje. Zate ne vem, moraš pri sebi razmisliti. Predvsem pa se dobro prepričaj, da je ta moški res pravi in ni iluzija. Počakaj da zaljubljenost mine. Srečno

Jaz te ne obsojam. Ljudje se pač zaljubimo in tukaj pač ne gre za neko razumsko čustvo, ker bi v tem primeru človeštvo že davno tega izumrlo.

Pišeš pa, da zadeva platonsko traja že dve leti in si miselno in čustveno odsotna od družine, celo otrok.

Sicer nisem psiholog ampak preveri na internetu besedo limerenca, oz. limerence v angl.. Gre za nekaj povsem drugega in to ni zaljubljenost, ampak bolj zasvojenost in je lahko precej ohromljujoča.

Vse dobro ti želim.

Zaljubljena 979:

Tole tvoje jamranje se bere kot kaksna Mehiska limonada.  Skozi mojo prizmo te vidim, zgolj v podobi Esmeralde,  ki se dolgo ne bo spregledala.

Lahko ti pa zrihtam eno fejst odvetnico za locitve. Ona ti bo temelito odprla oci.  Se mnogo bolj pa tosel”! 😎

Še to dodam. Sta s tem drugim moškim kompatibilna, sta si podobna, živita podobno, imata podobne nazore, ga spoštuješ? Se vidiš z njim čez 20 let, ko bosta stara? Čez 20 let bo to edino štelo, ne strast, ampak kompatibilnost. Da ne boš pri 60-ih osamljeno razmišljala o svoji zablodi in gledala ostarele poročene pare, ki se za roko držijo .  Praviš da strasti ni. Strast se da ustvariti , po 45+ letu je še lepša, bolj intenzivna, poznamo svoje telo. Kakorkoli, bom zaključila, upam da si pametna in znaš trezno presoditi, kaj bo prav in kaj ne. To so zelo pomembne prelomnice.

Ti pa si ena zasanjana ženska. Nisi zadovoljna z zakonom, s tistim drugim je vse v nekih oblakih, oprosti ampak kot bi brala 14 letno dekle. Nisi zrela in predvsem sploh ne veš , kaj želiš.

Ja  zaljubljenost mine po pol leta, ona je že dve leti tako, očitno ni več iluzija.

Mene ta zapis ne prepriča, ne deluje mi ženska , ki bi znala stvari postaviti na pravo mesto , ampak cepeta na istem mestu in sanjari.  Pravi da se z možem odlično razume, moje vprašanje je, kaj jo s tem drugim  moškim povezuje, v katerega je že dve leti zaljubljena? Z možem je že 20 let, nimata težav, dobro se razumeta. Ali ona sploh ve, koliko je to pomembno? Kako je danes težko najti človeka, s katerim lahko shajamo in smo si podobni? S tistim drugim moškim nimata nič, ona je zaljubljena že dve leti.  Nekako mi to deluje na limerence, da gre za neko iluzijo v glavi. Naj več pove, saj lahko malo priredi, če se boji, da bi jo kdo identificira. Kaj tisti drugi moški misli, je poročen,ali sploh ve, da je ona zaljubljena?

Avtorica, otročja si. Res misliš, da se po 20-ih letih ne bi naveličala tudi tega, v katerega si zdaj zatrapana? Daj no odrasti! Zaradi pubertetniške zaljubljenosti si pripravljena postaviti na kocko družino? Srečo in veselje otrok? Lahko bi se pogovorila z možem in poskusila raje energijo vložiti v reševanje svojega zakona!

to pa je tako, ko se v mladosti ne izživiš in probaš še kaj drugega, kot tistega “enega in edinega”.. udari ven na star(ejš)a leta. žal, nimam nasveta.. iz mojih izkušenj in izkušenj ljudi, ki jih poznam, jih je zaljubljenost čisto zaslepila, naredili so napako življenja, šli za tem. izredno mali odstotek je tistih, ki se jim izide na boljše. ampak tudi, če to veš in ne narediš nič v tej smeri z novim, te v sebi razžira in preganja. tu je tvoja srčika.. ker ne poznaš zares razmerij, moških, še sama sebe ne.. težko ti svetujem iz stališča nekoga, kot si sama – ki je pristal s prvim partnerjem.. meni se zdi logično, da pride do točke, ko želiš izkusiti še kaj ali pa vsaj kaj novega.. ampak posledice so. to tisti, ki smo dali nekaj čez glede vez, vemo. ti pa se odloči za svojo lekcijo – ostati ali riskirati.. v vsakem primeru lekcija BO.

Celo zivljenje sem bila romantik. Dokler nisem prisla do neke izkusnje. Zdaj menim tako-prva stvar pri odnosu je spostovanje, zvestoba in prijateljstvo. Ljubezen se je premaknila precej nizje dol po spisku. Ce imas moza, ki te poslusa, ceni, spostuje, sodeluje s tabo, ne vem zakaj bi menjala za neko strast, ki bo minila. Na koncu pa sama ves kako in kaj. Odlocitev je tvoja, posledice so tvoje

Mene nič ne čudi, da ljudje nočejo pisati, ko dobivajo nazaj le napadanje in napol prebrano besedilo, yadnje čase kot da so le še debili na tem forumu.

Moja opazka pa leti prav na to tvoje spuščanje iluzije po pol leta, ko so ti hormoni popustili. Verjetno bi njej tudi. Sam povem.