prehranjevanje po novo
Celiakija je genetska bolezen.[/quote]
Ja, to že. Ampak yo stalno tupi kako lahko jeste ta strup, sama ga ne je, pa je kljub temu zbolela. Nekateri pa lahko celo življenje vase mečejo vegeto pa ne bodo zboleli. To je point.Mogoče je pa zaradi bolezni tako ogorčena na ves svet?[/quote]
O, svašta. Vidim, da – za razliko od Yo – nimaš pojma niti o osnovah. In ti bi debatiral/a o celiakiji? Hahaha…
Na naši šoli smo jedli tisti najcenejši kruh, štruco, ki je bil tak suh, pust, in NI bil bel, bil je polbel, podobnega še vedno prodajajo. Ena najbolj klasičnih malic je bila kos kruha in jabolko ja 🙂 Sem iz manjšega mesta. Za malico je bila pogosto tudi pašteta, čajna salama (nisem jedla, ker nisem marala), navaden jogurt so vsi razen mene sladkali, ker ga niso marali. Občasno smo imeli ribe iz konserve in hrenovke. Sadni jogurt je bil vsake kvatre (jaz ga nisem marala, sadni jogurt sem začela jesti šele na faksu).
Vsako nedeljo je bilo obvezno nekaj ocvrtega – ali dunajc ali pa ocvrt piščanec. In enkrat na teden obvezno pomfrit, zraven hrenovka. Paštete nisem nikoli marala, ostali člani so jo jedli. Pa posebna salama – edina salama, ki sem jo sploh jedla.
Namesto nutelle smo imeli evrokrem ali viki kremo (zanič, še danes se spomnim, kako zanič je bila, menda je receptura danes boljša) in namesto čokolade so bile šečerne tablice.
Občasno je bila juha iz vrečke, ampak ne pogosto, ker je nismo marali.
Margarina – ma kakšen puter neki.
Na svinjski masti pri nas mama ni nikoli kuhala. Meso je bilo na jedilniku praktično vsak dan (sem par let starejša od yo). Tisto enkrat na teden je bilo po mojem v 50., 60. letih, pozneje meso definitivno ni bilo redka dobrina. Bistveno dražji je bil sir in pozimi zelenjava, to je pa bil dejansko luksuz.
Tisti dokumentarec bo kar držal.
Definitivno, če bi moja mama meni naštimala tako kosilo ali večerjo, kot jo jaz otrokom – kosilo recimo dve vrsti solate in žitni polpeti ali tortilje oz. kaneloni z zelenjavo, večerja pest oreškov, korenček, jabolko, malo sira, pa še kaj – bi jo povprašala po zdravju. Kosilo je bilo vedno meso, krompir, solata, največ enkrat na dva tedna makaronflajš in največ enkrat na mesec kaj na žlico, večerja pa bela žemlja s posebno salamo.
To je čista resnica! Se strinjam. Kaj vse delajo nekateri ljudje! Oprali so možgane sami sebi in se prepričali, da je vsa ta neokusna hrana odličnega okusa. Lažejo sami sebi. Poskusila sem sardelice pečene na peki papirju v pečici in lahko samo rečem, da se po okusu ne morejo primerjati s sardelicami, pripravljenimi na klasičen način – tiste so najboljše in to tudi prehranski friki vedo, ampak si ne upajo priznati na glas!
Oprali ste možgane sami sebi in svojim družinam!!! Človek lahko je vse, samo v količini mora imeti neko mero, pa gibati se mora, ne samo sedeti.
Sem mlajša od avtorice, pa smo v OŠ za malico dobivali ržen kruh in jabolko, jogurte, ribjih namazov nismo imeli nikoli, smo pa imeli paštete, salame, sir, Evrokrem in kakav 🙂
Tudi pomfrija se iz OŠ (sem jedla tudi kosilo) ne spomnim, ajdove kaše pa 🙂
In tega, da so kuharice vedele, da ne jem ne fižola in ne krompirja in sem vedno dobila namesto tega celo skledo in se samo male skodelice solate.
V bistvu, ko se spominjam nazaj, smo imeli že takrat v OŠ precej zdravo hrano, tudi enoločnice in zelenjavne priloge smo imeli že takrat.
Enako doma, res se je kar nekaj hrane pripravljalo na svinjski masti in z ocvirki, tudi meso smo imeli več kot samo po nedeljah, a se ne sama hrana in ne način nista bistveno spremenila od takrat. Kock in vegete pa nismo pri nas nikoli uporabljali, tudi juha iz vrečk se pri nas poje mogoče samo kdaj na kakem smučarskem dopustu, pa še takrat je pripravljena z vsaj 50{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} več vode, kot je v navodilih (sem ugotovila, da če jo pripravim z natančno predpisano količino vode, sem naslednji dan cela zabuhla).
Res pa je, da smo doma na vasi in smo imeli in imamo še zdaj velik vrt.
In tudi vrtec in šola sta bili vaški, pa čeprav je že takrat bila šola cela osemletka s po dvema oddelkoma vsakega razreda, kar pomeni, da nas je bilo okrog 350 otrok.
Mi smo mu po mojem rekli drugače, pa se ne morem spomnit …
Doma smo vedno kupovali hlebec, bolj zapečen :).
Kos tega kruha in jabolko – čista klasika.
Razlika med tistimi časi in danes, da ni bilo toliko debelosti med otroki, so bile verjetno sladkarije. Teh je bilo kot prvo toliko manj za kupit, kot drugo, res niso bile samoumevne in verjetno so bile tudi toliko dražje, da se jih ni kupovalo kar vsevprek. Pa veliko več smo bili zunaj, v gibanju.
Tisti pod 50 nismo za malico jedli kruha in jabolka, ampak posebno, ljubljansko, pašteto, sir…
Moja stara starša jesta še vedno prašičje meso: kračo, klobase, nona mineštro požge, doda malo vegete, na radič da ocvirke, jesta samo bel kruh, pa tudi domače sadje in zelenjavo. Sta že pri 90 in sta primerno zdrava za svoja leta. Enako “dobro” kuha moja mama pri kateri rada kosim.
Pri nas pa že spreminjamo prehranjevalne navade, trudim se z ajdovo kašo pa ne gre in ne gre…
Pa še za YO, ki bi take kot so moji kar v jamo, “Vsak po svoje boga moli” tako moji kot ti!!!
Ja, to že. Ampak yo stalno tupi kako lahko jeste ta strup, sama ga ne je, pa je kljub temu zbolela. Nekateri pa lahko celo življenje vase mečejo vegeto pa ne bodo zboleli. To je point.Mogoče je pa zaradi bolezni tako ogorčena na ves svet?[/quote]
O, svašta. Vidim, da – za razliko od Yo – nimaš pojma niti o osnovah. In ti bi debatiral/a o celiakiji? Hahaha…[/quote]
Pol pa debatiraj, če lahko. Mislim, ste eni res tako zelo omejeni, neizobraženi in nevedni ali se samo delate?