odgovoren sem da nimam službe, država mi ni dolžna zagotavljati gospodarskega okvirja, da bi podjetniki lahko zagotavljali dovolj delovnih mest za vse, država mi ni kriva, da zaposluje več kot polovico ljudi več kot vse druge eu države sama in tako gre levji delež vseh pobranih davkov in prispevkov za plače ljudi ki prejemajo plačo od države

država ni kriva da si delavec lahko naloži samo tretjino krožnika v primerjavi z avstrijcem

država ni kriva da korupcija cvete

država ni kriva da ne preveri izvora premoženja kučana in ostale svojati

država ni kriva da bolan človek ne gre delat v nemčijo 12 ur na dan

država ni kriva ničesar)))
[/quote]

Ja točno tako, kot si napisal. Za svoja dejanja smo odgovorni sami. Ko se bo toliko Slovencev spraševalo kaj lahko da državi, kot se jih sprašuje kaj lahko “dobi, vzame, ukrade, utaji” državi bo bistveno boljše.
Potrebno se je zavedati da je majhna država draga država.
Koliko ljudi zaposljuje država mene ne zanima, ker če ti voziš kolo ali pa največjega vlačilca potrebuješ eno osebo.

-Koga volite? nesposobneže ali pa ne volite
-Kdaj protestirate? nikoli ali pa s sindikati v SOBOTO, ko ni nikogar v parlamentu in imate v večini prost delavni dan
-Koga ste že prijavili ker ni izdal računa? nikogar, ker je to v vašo korist, če pa koga ste, je bil to mojster ki je delal sosedu!
-Kdaj date pobudo in se izpostavite za skupnost? se ne ali pa ko jih je prd vami že toliko da ste samo številka
…
…
Žal to velja za večino, na srečo pa ne za vse.

Eni se zmrdujejo nad gospodarsko politiko in delodajalce v privatnih firmah. Nekaj je res, tudi delodajalci v večini (ne vsi) znajo samo jamrat, namesto da bi skrbeli za razvoj podjetij in zadovoljstvo svojih delavcev. Pa mogoče da bi se skupaj uprli slovenski zakonodaji.
Ko je bila pred leti stavka in so bili vrtci zaprti, je bila šefica najbolj glasna, da nima ona kam dati svojih otrok, ker morata oba z možem biti v službi. Jaz sem takrat delala pri njih študentsko delo in ker ravno na dan stavke nisem bila na delovnem razporedu, sem se že nekaj dni prej ponudila, da pridem vseeno pro bono v službo in prevzamem skrb za njene otroke, kot otroke drugih delavk. Včasih se pač moraš znajti. Odgovor je bil ne, je raje jamrala še en teden skupaj, kako je morala na hitro najti varuško.