Kdaj ste prvic v zivljenju(da vam je prekipelo) povedalo nekomu tisto, kar mu gre? jaz osebno pred leti neki takratni “prijateljici”, ki se je vsakic, ko smo bili skupaj delala neverjetno prijazno, okoli pa simfala cez mene- en dan sem imela dovolj in ji zabrusla, da ne mislim zgubljat casa z nekom, ki ni vreden moje pozornosti, z nekom, ki mu prijateljstvo pomeni manj kot en krompir na njivi:-)

ali ste tako dobre, da nobeni nikoli ne prekipi ali? 🙂

O ja mi, večkrat, ampak zdajle čakam g. sina, da se zbudi in oddrviva k babici na kosilo, pa ne utegnem ne pošteno mislit in še manj napisat.

o, meni je prav zares ORNK prekipelo enkrat v službi.
Je ena 18-letnica podpisala neko pogodbo, potem pa čez par dni pride njena mama in se začne dret name, da nategujemo nedolžne otroke, da sploh ni vedela kaj podpisuje, da je le ubogi otrok…
Pa mi je film počil. Čisto za razumevanje naj povem, da sem bila v tistem času le 3 leta starejša od njene hčerke, se pravi sama tudi še čisto nedolžen ubogi otrok, ki nič ne razume… Le kdo me je vzel v službo?

Joj, še zdaj dobim pike, ko se spomnim!

Meni – letos poleti.
Prvič v življenju sem jih napela tašči, grozno napela.
Zdaj se še večkrat sama sebi čudim od kje mi “pogum”, pa če ne bi bilo zaradi pupe (ki ji je tašča takrat naredila krivico), verjetno ne bi bilo tako. Zase sem sposobna marsikaj “dol požret”, ko pa gre za mojega otroka sem pa sposobna tud koga požret! 🙂

Puf, že davno. Sem take sorte, da vse povem “v ksiht”. Bolje prva zamera, kot zadnja, tako se mi nikoli ni treba pretvarjat :)))) Res je, da sem zaradi tega na črni listi marsikoga, ampak me ne gane.

Kdaj prvič? Ej, pa to ni kot seks, da bi si zapomnila. Raje vprašaj kdaj nazadnje – prejšnji teden, mislim da petek.

LPM

Mateja->:-)))) ja sej ni pomembno kdaj prvic ampak opis kaksne od njih;-)

Joj jaz pa enostavno nimam “jajc”, da bi nekomu povedala kar mi gre. Večkrat “prevečkrat” imam že na koncu jezika pa enostavno požrem dol. Enostavno se bojim posledic.

Npr. Prijelo me je to ni dolgo nazaj ko sem se enostavno zaupala ne glih naj prijateljici in ona seveda me je tolažila na dolgo in široko kako sem pravilno ravnala. Potem sem pa izvedela iz drugih virov kako bedno sem ravnala ,…..HALO.

Tako me je prijelo da bi ji rekla……..Ampak potem bi spravila drugega prijatelja v drek.

Mogoče bo prišel dan, ko….. Jaz pravim tako ŠE ZA VSAKO RIT JE ZRASLA ŠIBA.

Pa lep dan še naprej.

Ne vem, kdaj mi je prvič prekipelo, imam “grdo” navado, da vedno povem, kar mislim. In, ker to marsikomu ni všeč je temu primeren krog prijateljev. Ampak pravih. Ker takih, ki ti kimajo, potem pa govorijo za hrbtom ne rabim.

Fiju, včasih imam obdobje ko sem skoraj na vse jezna in bi vsem rada povedala kar jim gre. Sprenevedanja mi je dovolj. Ko pa se malo umirim nekako sprovidim da nima smisla. Taki so in jaz jih ne bom spremenila. Ali človeka sprejmi ali odidi. In če me nekaj res moti na človeku in da se to kar naprej ponavlja, se umaknem in nekako prekinem stike oziroma se manjkrat srečujemo.

No ja, jaz večinoma vsakomur povem, kar mu gre, tako al drugač, z leti sem postala malo manj popadljiva in ne bevskam več za vsako figo. Všeč mi je en pregovor ki pravi, da ne rabiš tulit, da dokažeš, da imaš prav. Moj mož se drži ene druge “resnice”, namreč, da vse tisto, česar še nisi rekel, lahko vedno naknadno rečeš, izrečenega pa nikoli več ne moreš nazaj vzet. Kljub temu mi občasno kje poči film, ko recimo že 200.-tič razlagam eno in isto stvar, pa je kot bob ob steno, ali ko me ima nekdo za norca. Zadnjič? Zadnjič mi je prekipelo prejšnji teden v odnosu z mojo mamo, ker se je odločila postavljat svetovni rekord v neznosnem teženju in jamranju brez razloga in na mojem potrpljenju. Pa sem jo tri dni prenašala, potem pa “malce zarohnela” ;)) Sovražim namreč jamranje!!!

Prvič verjetno že v vrtcu, glede na to, da sem gobčna in navadno ne ostanem nič dolžna. :))) Parkrat sem že dokaj glasno zaropotala, ampak mi ni žal. Znam veliko tudi požreti, nikoli pa ne dovolim, da se kdo spravi na mojega otroka ali na koga od meni dragih ljudi. Znam tudi prisluhniti drugačnemu mnenju (ob tem navadno ne težim), ne pustim pa, da kdo žali.

Najbolj mi je verjetno prekipelo pri 19ih, ko sem se končno odločila in se postavila po robu svoji mami – takrat sem se tudi preselila in ji dala jasno vedeti, da z mano ne bo več ravnala na način, na kakršnega pač je.

Nazadnje mi je prekipelo ravno danes – pri mojem sinčku, ko me je že 4ič udaril naravnost v obraz. Seveda sem bila rdeča od besa, ampak kaj pomaga, ko pa me potem tako nedolžno pogleda, objame in slinasto poljubčka… :))) Nekateri ljudje nas očitno prav na izi razorožijo, he he. :)))

Ne rečem, da mi ni nikoli prekipelo. Verjetno mi je, ampak jaz takšne stvari hitro pozabim.

Največkrat povem kar mislim in če kdo misli, da mi je v tistem trenutku prekipelo …. je to njegova stvar !!!!

Po naravi sem izredno miroljubna “živalca”. Zlepa me nič ne spravi iz tira, tolerantna sem, včasih še preveč razumevajoča (mož pravi da sem naivna). Zato tudi pošteno izrazim svoje misli.

Od soljudi ne pričakujem nič drugega, kot da mi pustijo dihati, tako kot jim pustim jaz.
Če se pa najde kdo, ki bi rad uravnaval (predvsem) moje razmišljanje in morda celo še kaj drugega, potem …. ne čisto takoj, vendar kmalu … udari na plan moje nebesno znamenje: Strelec, ki vedno zadane v črno!!!

:))))

Nataša

NatašaH, jaz sem približno takšna kot ti, kar se tega tiče. Nisem preveč temperamenten tip in se ne kregam na veliko.
Če pa se najde kdo, ki mi hoče ukazovati ali vsiljevati svoje mišljenje mi pa prekipi in sicer tako, da si nihče ne upa več kaj povedat, lahko bi celo rekla da se mi “strga film” in potem naslednji hip še sama ne morem verjeti, da sem jaz kaj takega rekla ali naredila.
To se je zgodilo kakšne 3x v življenju, saj moram priznati, da me ljudje kar pustijo “dihat” in mi ne težijo preveč.